Time Fighters: v prometni nesreči šteje vsaka sekunda!

Danes bi vas rad spomnil na gasilce in reševalce. Nesebične junake, ki se povsod po svetu nenehno izobražujejo in so v stalni pripravljenosti, da bi pomagali udeležencem v prometnih nesrečah. To so resnični »time fightersi« - borci s časom, ki se dobro zavedajo, da nas včasih med življenjem in smrtjo loči samo nekaj sekund. Predragocenih sekund, ki jih lahko izgubljajo, ko predolgo iščejo pot do ukleščenih v vozilu ali sekund, ki trajajo predolgo, ko je treba pogasiti električno vozilo. Zato se gasilci nenehno izobražujejo, spoznavajo nove tehnologije v avtomobilih in vadijo v nadzorovanih pogojih.

Dobra novica, da so avtomobili vedno bolj trdni, je lahko za gasilca hitro slaba novica, ko obstoječi načini in orodje ne zmorejo prerezati nove pločevine na poti do voznika. Dobra novica, da je nekdo star avto zamenjal za električnega, se lahko spremeni v večurni izziv pogasitve požara na bateriji. To je vsakodnevni izziv sodobnih gasilcev in reševalcev po vsem svetu: kako dobre novice za potnike in okolje spremeniti tudi v dobre novice za reševalce in ponesrečence.

Renault želi, da bi bili novi avtomobili dobra novica za vse – potnike in reševalce. Zato gasilce in reševalce vključuje že v sam razvoj novih vozil, jih posluša in njihovo strokovno znanje vgrajuje v vozila sedanjosti in prihodnosti. Iz tega sodelovanja se je rodila čudovita zgodba, ki ima ob prometnih nesrečah zdaj lahko srečen konec: 

Eleganca ježa

Samo to bom rekel - preberi knjigo ali pogledaj film.

Dotik praznine

V teh dnevih napeto berem knjigo Dotik praznine. Napeta avtobiografska alpinistična "grozljivka", resnična zgodba o tem, kaj se zgodi, če si visoko nad oblaki zlomiš nogo.

Dokumentarni film, posnet po tej knjigi, je na Youtube dosegljiv popolnoma legalno in brezplačno. Vsekakor priporočam ogled:

Everest

Danes me je kino odpeljal na Mont Everest. Res sem se počutil, kot bi me neko odpeljal v to kruto naravno okolje, povsem neprimerno za ljudi.

"Gibali se bomo na višini Boeinga 747 in to ni višina, namenjena življenju ljudi", opozori vodja odprave svojo ekipo alpinistov. V nadaljevanju filma zaradi odlične kamere in zvoka to skorajda občutimo tudi na lastni koži.

Film Everest, ogledan v dobri kinodvorani, kakršna kranjski Cineplexx zagotovo je, me je najbrž odpeljal tako blizu Everesta, kot me ne bo nihče drug. Še v postelji sem podoživljal lepote in grozote te gore, za katero je najbrž prav, da večini smrtnikov za vedno ostane nedosegljiva. Je pa zelo dosegljiv in priporočljiv ogled filma vsem, ki jih zanima, kako izgleda bivanje na taki gori.

Ocena (1 do 5): 5

Rdeči pes

Ah, sredini filmi tedna na nacionalki. Nekaj najlepšega, kar lahko storiš, da se sredi tedna malo pocrkljaš.

Tokrat je bil na vrsti avstralski Rdeči pes. Zgodba o legendi, s precej pravljičnih elementov, a z lepim pripovedovanjem o na videz grobih, vendar v srcu dobrih ljudeh in psu, ki nepričakovano zaznamuje njihovo življenje. Spet film, kjer sem s e smejal na glas in jokal potiho. Vseskozi pa užival.

Ocena (od 1 do 5): 5.

Pobesneli Max: Cesta besa

Najprej razčistimo: Postapokaliptični filmi niso za vsakogar. V njih je vse temačno, brezupno, vsak človek se bori samo še za sebe, in bori se vsak dan, kruto in neizprosno. Če to ni zate, potem pozabi. Za vse ostale pa:

Pobesneli Max: Cesta besa je eden od najboljših akcijskih postapokaliptičnih filmov. Ever!

Težko je vzeti legendarni film, zamenjati glavnega igralca in narediti nekaj, kar bo vredno originala. No, z Maxom jim je uspelo. Da ga je režiral isti genij kot originale, je vsekakor pomagalo. Najnovejši nori Max je preprosto fantastičen. V celoti izkorišča vse zmožnosti najsodobnejše tehnologije, 3D zmogljivosti nabije do skrajnosti in te posrka neposredno v dogajanje.

Zalotil sem se, da sem v kranjskem Cineplexxu sedel v krču, napet, popolnoma povezan v vsebino filmskega platna. Film te preprosto posrka, saj mu sape ne zmanjka od začetka do konca. nobenih nepotrebnih prekinitev ni, nobenega oddiha, ful gas od prve do zadnje minute. To je pravi film!

In čestitke kranjskemu Cineplexxu. Spet so pripravili krasno premiero, jo začinili s simpatičnim uvodom in predvsem v pravem stilu tudi zaključili - z nastopom  F&B Acrobatics, ki sta tako z akrobacijami kot s svojima frizurama popolnoma ujela stil filma :)

Ocena (od 1 do 5): 5

Film Sladke laži (De vrais mensonge)

TV Slovenija mi je polepšala nocojšnji večer s predvajanjem fantastičnega filma "Sladke laži". 

Francozi res obvladajo filmsko industrijo, brez posebnih efektov znajo biti zgolj z zgodbo in načinom igre prikupni, zabavni, zaljubljeni in žalostni. Vse to v istem filmu, kjer se smeješ in jokaš. Audrey Tautou, Nathalie Baye in Sami Bouajila so v svojih vlogah nenavadnega ljubezenskega trikotnika izjemni! Toplo priporočam ogled filma! 

Spomenik Majklu Džeksonu

Nisem si mislil, da bom šel kdaj v kino gledat srbski film. No, pa sem še pol ure nazaj res sedel v kranjskem Cineplexxu. In to na pravi filmski predpremieri. A veš, da tudi balkanski filmi prav lepo pašejo na filmsko platno!

Film je srbska črna komedija. Pravi Balkan s svojo glasbo, slikovitostjo, odštekanim humorjem, odbitim vodilnim motivom in nepričakovanim koncem. Jebi ga, takle mamo :)

Kot najstnik ob takem filmu ne bi zdržal do konca. Premalo akcije, streljanja, posebnih efektov. Danes pa sem užival. V zgodbi, čudovitih posnetkih in balkanskih forah. Vse v filmu je domače, blizu. Ni neka holivudska izmišljotina, ki je nemogoča, ampak balkanske štorije, pri katerih imaš občutek, da bi se res lahko zgodile. Nekje zelo blizu.

Iz filma (kaj takega se lahko rodi samo v balkanski glavi): "Majkl -on je največi cigan od svih cigana! I to svi znaju, to ni neka tajna."

Ocena (od 1 do 5): 4

Primernost za otroke: za najstnike brez problema. Številni "jebenti ..." izrazi so najhuje, kar se otroku lahko tu zgodi. Vprašanje pa je, če bo razumel fore filma.

Ni je več (Gone girl)

Gone girl je izreden film. Končno spet film, ki te na sedež ne prilepi s posebnimi učinki,  ampak z napeto zgodbo. Je film, kjer misliš, da veš in razumeš,  pa se potem vse spet obrne. In je film, pri katerem vam nikakor ne smem povedati karkoli o vsebini. Naj vas preseneti film sam. Pa splača se ga videti v kinu. Dramatična glasba v pravem kinu v pravih trenutkih res hudo dvigne napetost.

Da je film dober in da to ve veliko ljudi, je dokazala tudi skoraj polna dvorana v kranjskem Cineplexxu. Čeprav je film že v iztekanju, še vedno privlači množice. Gledalci odhajamo iz dvorane zadovoljni.

Ocena (od 1 do 5): 5.

Primernost za otroke: nikakor v kino z otroki. Namigovanja na grobo spolnost in nasilje, en zelo krvav prizor,  oboje se v otroške možgane preveč vsidra.

Bes (Fury)

Pogled na drugo svetovno vojno iz perspektive tankovske posadke me je zmamil v kranjski Cineplexx. Da igra v glavi vlogi Brad Pitt, mi res ni bil razlog za ogled. V kino sem šel z upanjem na drugačen pogled na drugo svetovno vojno. In sem ga tudi dobil.  

Zgodba se dogaja sredi Nemčije, v zadnjih dnevih svetovne morije. Kruto, da so v teh zadnjih dnevih, ko so vsi že vedeli, da bo Nemčija padla, številni ljudje še vedno morali umreti. Vojaki in civilisti, Nemci in zavezniki.

Zgodba govori o tankovski ekipi. Presenetilo me je, da so imeli Američani v teh bojih dejansko podrejeno vlogo, saj so bili njihovi tanki nemočni proti nemških najsodobnejšim zverinam. Pa so se vseeno morali boriti z njimi.

V filmu mi je bilo najbolj všeč to, da so ljudi prikazovali realno, z vsemi njihovimi napakami in strahovi vred.  Tu ni bilo nobenega "rambota", ki bi neustrašno rinil naprej. Tu so bili navadni ljudje, ki so želeli pobegniti, dezertirati. Tu so bili ljudje, ki se niso rodili kot zveri ali kot junaki, ampak so to postali po sili razmer.In tu so bili tudi kakšni Nemci, ki so bili dobri ljudje, in kakšen Američan, ki je bil prava zver.

Film govori o vojni. A je vsaj name deloval zelo protivojno. Ne želim si, da bi moral kdaj doživeti take grozote.

Ocena (od 1 do 5): 5

Primernost za otroke: od srednjih najstniških let navzgor - a le za tiste najstnike,  ki jim dovolite gledati tipične akcijske filme s streljanjem, ranami, krvjo, namigovanjem na spolnost in besedami na f ...

Jackie

Film tedna je bil zame dolga leta sinonim za večer, ki ga ne želim preživeti pred TV sprejemnikom. Vsaj ne gledajoč prvi program nacionalke. Pa sem z leti dozorel (ne, nisem rekel, da sem se postaral!) in začel ceniti filme z vsebino. In tu se mi zdi, da sedi na nacionalki nekdo, ki se res spozna na filme, saj v izboru Filma tedna skoraj ne doživiš slabega večera.

Tudi tokat je bilo tako. Končno en nizozemski film, kar je že zaradi jezika, ki ga nismo vajeni,  luštno poslušati, potem pa še tako nepredvidljiva zgodba, kjer te konec res preseneti. Film je lahkoten in te spravi v posteljo z nasmeškom na obrazu. Če ga še nisi gledal, ti ga vsekakor priporočam!

Danski film Lov (Jagten)

TV Slovenija je spet naredila presežek s filmom tedna. Tokrat so nam ponudili dansko dramo Lov, kjer otrok vzgojitelja obtoži spolnega nadlegovanja. Že vse od začetka filma veš, da je vzgojitelj nedolžen, in skupaj z njim trpiš skozi mučno zgodbo, ko je tako rekoč od vseh križan, pribit na križ, brez možnosti, da bi se branil. 

Film je res hud. Izredno težak, zamorjen, ampak obenem eden najboljših. Kako hudo dobro posneto! Trpel sem z glavnim likom Lucasom od začetka do konca, pa še dve uri ponoči …

Vsekakor vredno ogleda, čeprav te film ne bo nasmejal, ampak spustil v tvoje misli kar nekaj teže. 

Lucy

Danes mi je zapasal kino. Spored kranjskega Cineplexxa mi je na zaslonu telefona prikazal naslov "Lucy, znanstvena fantastika". Žanr, pri katerem me ni treba prepričevati, da bi film pogledal :)

Pa sem šel, pričakujoč film brez vsebine, a z ogromno posebnih efektov, ki zažarijo šele na velikem platnu kino dvorane. In res je bilo tako. Fantazija z veliko domišljije in posebni efekti, ki so delali svojo zgodbo sveta znotraj naših teles. Veliko pa je tudi streljanja in pretepanja - toliko, kot da bi gledal Švarcija, Staloneja, Vandameja in ostale Plačance. Pa vendar je bilo "med vrsticami" še nekaj več. In bolj ko je šel film proti koncu, bolj sem spoznaval, da mi hoče nekaj povedati. Nekaj o Življenju.

"Pišuka, a je bil tole slučajno evropski film, ki za razliko od ameriških zna dati tudi vsebino?" Tako sem se spraševal na poti domov. Ko sem šel nato končno le preverit, kaj sem res gledal, sem opazil, da je bil režiser Luc Besson, Francoz, ki je sicer ameriškemu filmu dal tudi nekaj vsebine, o kateri zdaj razmišljam.

"Life was given to us a billion years ago. Now you know what to do with it." Tako se film konča. In zato zdajle sedim doma, premišljujem o sporočilih filma, ki šele sedaj prihajajo za mano, in se sprašujem, če znam delati prav s tem, kar mi je bilo dano. 

Več citatov iz filma najdeš tukaj ..., tale mi je pa najboljši, a ga razumeš le, če pogledaš film: 

"Time is the only true unit of measure, it gives proof to the existence of matter, without time, we don’t exist". 

Sreča ne pride nikoli sama

Še ne toliko let nazaj se mi je zdel sredin Film tedna na nacionalni televiziji živ dolgčas. Potem pa sem počasi odkril, da je poleg holivudskega impresioniranja z dragimi posebnimi efekti na svetu tudi obilica filmov, ki navdušijo z zgodbo. Le najti jih je treba. Še nekaj kasneje sem odkril, da take filme namesto nas išče nekdo drug in jih potem deli z nami vsako sredo kot Film tedna na TV Slovenija 1. Seveda tudi ob sredah kakšen film povsem zgreši, a statistično gledano imamo veliko možnosti, da bomo v sredo ujeli res nekaj dobrega.

Tak je bil tudi današnji film "Sreča nikoli ne pride sama". Gre za francoski film z odličnima Sophie Marceau in Gadom Elmalehom v glavnih vlogah. Ona je nerodna "kao" ločenka z dvema otrokoma, on pa frajerski glasbenik, ki ne mara otrok, obožuje pa vaditi "delanje otrok" z različnimi ženskami. Potem pa sreča Njo, ki mu vse obrne na glavo.

Že dolgo se z naše sedežne ni razlegal tako glasen, iskren smeh, kot nocoj. Ker so bili smešni trenutki res zabavni, ne umetno sproducirani skeči, ampak situacije, za katere si imel občutek, da bi se res lahko zgodile.

Film je garancija za prijeten večer zaljubljenega para ali pa za zabaven večer vse družine. Zaradi nekaj posteljnih prizorov pa za tiste bolj previdne velja, naj otroke, mlajše od cca 14 let, vseeno raje pošljejo spat. ...

  

Hobit: Smaugova pušča

Po predolgem času sem bil končno spet v kinu. Razloga sta bila dva - želja ogledati si drugi del epskega Hobita in ogledati si prvi 3D film v HFR tehniki, kjer so, poenostavljeno povedano, v sekundo filma stlačili več sličic, kot pa je bilo to v navadi do sedaj.

V prvih minutah filma je bila razlika očitna in takoj opazna. Jasnost, ostrina, realnost občutij, vse to je dalo vedeti, da ne gledam filma, posnetega v klasični tehniki. Se je pa opazilo, da se je tega dobro zavedala tudi ekipa, ki je ustvarila drugi del Hobitove trilogije. Zato so poudarek iz zgodbe preusmerili na spektakel. Zgodba pač ne potrebuje visoke tehnologije, visoka tehnologija pa še kako potrebuje dinamične akcijske prizore, saj šele takrat pokaže vso svojo moč. In tako se je Hobit pokazal kot obisk zabaviščnega parka - z neštetimi akcijskimi prizori, ki so te posrkali vase, te premetavali, razgrevali in zabavali. Vse dokler se vse skupaj ni preprosto - ustavilo.

Najsodobnejši film s tehničnimi težavami? Ne, pač pa Cineplexxova pogruntavščina, da je treba dolge filme na silo prekiniti, nam, ubogim revežem, pa dati 15 minut odmora za stranišče, še raje pa za nakup kokic, kole in drugega sranja za naše zdravje.

V drugem delu dvomim, da je bilo hudih 3D HFR scen manj, pa vendar jih preprosto nisem več opazil. Kot kaže, se oko počasi privadi intenzivnejšim dražljajem in jih ne jemlje več kot izjemno posebnost, ampak normalno stanje. In tako sem na koncu spoznal, da sodobne tehnologije filma ne bodo nikoli rešile. Zgodba je vedno bila in bo ključni element dobrega filma. Takega, ki ti ostane v spominu. Vse ostalo je lahko odlična zabava za dve, tri ure, pa nič več.

Hobit je dober film. Vreden ogleda. Kaj je hotel vsebinsko povedati, se pa ne spomnim več. Spomnim se le, da sem užival v šovu za oči. In da sem se zaljubil v tole vilinko z zgornje slike.

Neverjetno mašinerijo, ki stoji za filmom, si lahko ogledaš tule:

Avatar

Danes sem si končno ogledal menda najdražji film na svetu do sedaj, Avatar.

Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.

Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.

Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.

Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.

Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!

Official Avatar Movie

Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

Vojna zvezd v Cankarjevem domu

Kako peljati otroke, stare med 6 in 10 let, na koncert klasične glasbe, zagotoviti, da vmes ne bodo moteče glasni ali zaspali, in da jim bo po možnosti na koncu vse skupaj celo všeč? Odgovora na to vprašanje do danes nisem poznal.

Zdaj pa vem. Z Ireno sva šla danes na koncert simfonikov RTV Slovenija v Cankarjev dom. Igrali so filmsko glasbo, med drugim iz filmov Sedem veličastnih, Misija Nemogoče, Hercule Poirot, Zvezdne steze ... In zaigrali tudi naslovno temo Vojne Zvezd. Vojna Zvezd je na lestvici najpomembnejših stvari na svetu pri mojih dveh fantih na prvem mestu. Če je bila kdaj priložnost, da bi bili simfoniki otrokom všeč, je bila to zagotovo najboljša možnost.

Naslednjič torej vzamem s sabo oba fanta. Tole bi jima bilo zagotovo všeč:

Odvisen od Lost

Ne znam brez njega!

Vauuuu, kako je dober! Res, Lost je najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo na televiziji! Priporočam tudi ogled spletne strani. Dobro izdelana, s čudovitim gadgetom, prek katerega zaslonček s filmi enostavno zgolj z enim samim klikom vključiš v svoj blog, facebook itd.