Madeira (nulti dan): dramatičen začetek dirke

Dopust se je začel klasično, z mojim jamranjem. Kar je dober znak. Kadar jamram, je potem na koncu vse super :) 

Jamral sem, ker sem moral zadnji dan 10 ur delati za službo. Pa ker sva imela dva prevelika kovčka. Pa ker sta bila na koncu kovčka vseeno premajhna in pretežka. Še dobro, da imava toliko šotorov, da sem lahko vzel lažjega in manjšega. Ja, na Madeiro greva s šotorom, spalkami, napihljivimi blazinami, prenosno kuhinjo ... Res si nisem mislil, da bova šla kdaj z letalom kampirat. 

Pa jamral sem, ker sva šla tri ure prepozno od doma. Moj plan je bil, da v garažni hiši na Dunaju, da prihraniva stroške hotela, v katerem bi zaradi zgodnjega jutranjega leta spala samo 3 do 4 ure, malo odspiva kar v avtu. Na koncu sva v garažno hišo prišla tako pozno sredi noči, da naju je do odhoda na letališče čakalo samo še dve uri počitka. Spati žal nisva mogla, bolj sva malo dremala. 

Aja, zakaj garažna hiša v mestu? Zato, ker so P+R na Dunaju veliko cenejši (ne poceni!) kot pa parkiranje na letališču. Zato sva izbrala tak P+R, da sva imela takoj zraven železniško postajo, od koder sva šla z vlakom na letališče. 

Malo pred četrto uro zjutraj čakava na vlak proti letališču.

No, od tu naprej je šlo pa vse gladko. No, samo v prvi polovici ... Od garažne hiše dva udobna in točna vlaka do letališča. Vse OK. Na letališču sva pa naredila grozno napako. Ker sva prišla dovolj zgodaj, sva si v čakalnici ležerno privoščila zajtrk iz nahrbtnika. Zraven naju so sicer stali štirje policisti, ki so se mirno pomenkovali, nama pa ni padlo na pamet, da tak zbor policistov morda kaj pomeni ... Tik preden sva hotela oddati kovčka, so nas prav ti policisti pregnali preč. 

Praznjenje večjega dela čakalnice, kjer smo želeli oddati prtljago.

Zapuščen kovček, okoli katerega so policisti prej tako pridno stali, da ga nisva opazila, je sprožil grozljivo počasno akcijo. Najprej so daleč naokoli kovčka izpraznili vso čakalnico, nato pa se je kovčku približal nek policist, ki je potem zelo počasi in previdno začel s svojim protokolom. Previdno je skeniral in pregledoval kovček na daljavo. Predolgo je trajalo. Mene je vedno bolj tiščalo lulat, pa vedno bolj sem bil živčen. 

Izpraznjena čakalnica na dunajskem letališču. Pozabljivost na letališčih res ni smešna. 

Ko so končno odstranili kovček, je bila oddaja prtljage za najin let že zaprta. Žene se je usmilil en gospod in odprl šalter, sprejel kovčka, potem pa samo rekel: Now run! In sva tekla k najinemu letalu. Da boste vedeli- dunajsko letališče je prekleto dolgo! Pa še čez pregled prtljage je bilo treba iti in moj mali nahrbtnik, poln fotografske tehnike in baterij, so seveda pregledali. Počasi pregledali. No, prešvicana sva med zadnjimi ujela avion, pa zdi se nama, da sva tudi najina kovčka videla, da so vrgli gor. Zdaj sem miren in srečen na svojem sedežu na letalu, jutranji let ob 6:00 z Dunaja na Madeiro. Ampak še vedno me tako zelo lulat tišči, ker ni bilo časa za wc! 

Madeira: prvi pravi dan na otoku in edini pravi kamp na otoku ...