Male Benetke: Comacchio, Isola Albarella, Chioggia

Comacchio: male Benetke v vsej svoji lepoti.

Zadnji dan najinega jesenskega potepanja po Apuliji je bil posvečen poti domov. Da se res lep dopust ne bi končal prehitro, pa sva se ustavila v beneških koncih. Benetke so večini Slovencem že dobro znane, precej manj ljudi pa se odpravi obiskat "male Benetke" v Comacchio ali Chioggio. Pa sta obe mesti vredni obiska. Ponujata pravi stil beneških ulic ob kanalih, a brez gneče turistov, zato je tudi iskanje parkirišča preprosto.  

Comacchio je seveda veliko manjši od Benetk, a so ulice ob kanalih prav zato najbrž še lepše. 

Od obeh "malih Benetk" je bil meni osebno Comacchio najbolj všeč. Gre za majhno mesto, ulic ob kanalih ni veliko, so pa te zelo prijetne in meni zmagajo nad Benetkami. Morda tudi zato, ker sem se po več obiskih Benetk nekako tudi že "preobjedel". Slovenci imamo res srečo, da nam je ena od najbolj želenih svetovnih turističnih atrakcij tako blizu, da lahko Benetke obiščemo že znotraj enodnevnega izleta. 

Comacchio je bil ob najinem obisku dopoldan prijetno prazen, se je pa na ulicah že čutilo pripravljanje na večerno noč čarovnic, ko so se vsi lokali najbrž povsem napolnili. 

Na ulicah Comacchia je bilo videti veliko zanimivih skulptur, ki so napovedovale dolgo in naporno noč čarovnic. 

Sredi kanala so se za večno zastavile tudi ladje in čolni. 

Comacchio je dopoldan še zaspan, zato tudi strank še ni.

Dopoldanski mir se bo zvečer zagotovo umaknil glasnemu praznovanju noči čarovnic. 

Comacchio: začetek (ali pač konec) mestnega jedra.

Sredi dneva sva si zaželela še malo kolesarjenja. 

Aplikacija nama je namignila, da gre lepa krožna kolesarska pot po otoku Albarella južno od Benetk. Pa sva cilj vnesla v navigacijo, parkirala par kilometrov pred otokom in se odpravila na kolesarjenje. Uživala sva v miru in pogledih na lepe počitniške hišice ob vodi. 

Šele na pol poti, ko sem se naredil neumnega in ignoriral jezne klice varnostnice iz daljave, sva se zavedla, da gre za luksuzno počitniško naselje, ki sploh ni odprto za javnost ... Če bi vedel prej, ne bi upal sem. Pa sem vesel, da nisem vedel :)

Tik pred zadnjim direktnim skokom do doma sva se ustavila še v drugih "malih Benetkah", mestu Chioggia. 

Chioggia

Tako kot dopoldan v Comacchiu so naju tudi tu pričakale prijetne stare ulice ob kanalih, s pravim beneškim občutkom, a z manj gneče. 

Kosilo sva si privoščila na premium lokaciji, tik ob najbolj znanem mostu v Chioggii, in to po sprejemljivi cene ulične hrane :)

Chioggia: kosilo na premium lokaciji

V Chiogii sva dočakala še večer, nato pa naju je avto udobno v enem, 300-kilometrskem zamahu varno pripeljal nazaj do doma. In tako se je končala najina desetdnevna dogodivščina po Apuliji. Bila je polna prijetnih presenečenj, zato jo vsekakor lahko toplo priporočim!

Apulija (Apuglia): Ascoli Piceno, Assisi

Predzadnji dan najinega jesenskega potovanja po Apuliji, deželi samih pozitivnih presenečenj, je bil najin glavni cilj romarski Assisi. Na poti do tja sva se ustavila v mestu Ascoli Piceno, ki je bil leta 2016 žrtev uničevalnega potresa. Ta je zrušil velik del mesta in pod sabo žal pokopal veliko domačinov. Ob najinem obisku oktobra 2022, sedem let pozneje, prav veliko sledov uničevalnega potresa na srečo ni več videti, saj je bila obnova očitno hitra. Kdor ne pozna zgodovine tega kraja, se ob sprehodu skozi mesto najbrž sploh ne bo zavedel, kakšno tragedijo so prav na teh ulicah leta 2016 doživeli domačini. 

Tu sva si privoščila tudi tradicionalno lokalno jed Oliva Ascolana del Piceno - ocvrte olive. Zelo okusne so!

Oliva Ascolana del Piceno.

Popoldan sva prispela v Assisi. 

Pogled na Assisi.

Najprej sva si spodaj v dolini ogledala baziliko Santa Maria degli Angeli (bazilika svete Marije Angelske). To je ena od najpomembnejših katoliških cerkva na svetu, saj stoji na mestu, kjer je sveti Frančišek spoznal svoj življenjski namen, se odrekel bogastvu in se zapisal veri in revščini. V cerkvi se je trlo romarjev z vsega sveta.

Basilica Santa Maria degli Angeli.

Prvotna cerkev Porcijunkula predstavlja danes le majhen del notranjosti velike bazilike.

Nato sva se odpeljala navzgor proti Assisiju. Na poti sva se zaustavila še v samostanu San Damiano, kjer so delovale sestre Klarise. Tu je v 12. stoletju sestra Klara ustanovila svoj red. 

Pred samostanom San Damiano.

Tam, kjer je šopek, je vsak dan jedla sestra Klarisa. 

Notranje dvorišče v samostanu San Damiano.

Za konec dneva pa še - nama tako ljubi Assisi. To mesto je pa, kot kaže, vedno polno romarjev in turistov. 

Na trgu v Assisiju.

Srčno drevo.

Assisi: pogled iz mesta v dolino. 

Cerkev sv. Frančiška ima pravzaprav dve cerkvi. Mene se najbolj dotakne spodnja, "kletna". 

Basilica di San Francesco d'Assisi.

Zadnji dan najinega potepanja pa nisva bila več v Apuliji. Na poti proti domu sva spoznavala "male Benetke" ...

Apulija (Apuglia): Gravina di Laterza, Matera

Gravina di Laterza je naravni park okoli ogromnega kanjona, ki je menda tudi zatočišče številnih vrst ptic, a so se te konec oktobra očitno že preselile kam drugam. Midva na najinem oktobrskem popotovanju po Apuliji nisva imela dovolj časa, da bi se spustila do dna, zato sva si privoščila le enourni sprehod po vrhu. Tudi to je že zagotovilo za številne lepe razglede!

Popoldan je sledil nepričakovani vrhunec ne samo današnjega dneva, ampak tudi eno od največjih doživetij celotne poti - mesto Matera. 

V davnini so revnejši prebivalci izkoristili mehkobo apnenčastih sten in si vanje izkopali svoja domovanja, pa tudi cerkve. Sčasoma so se ta jamska stanovanja spremenila v eno od največjih italijanskih sramot, saj so revni prebivalci tu živeli še okoli leta 1950. Nazadnje je pritisk javnosti le zalegel, da so jim zagotovili bolj človeka dostojna bivališča. 

Stanovanja, izklesana v skalovje. Menda se jim obeta turistična prihodnost. 

Del ohranjene cerkve, izklesane v steno.

Nama je malo nalašč, malo pa po nesreči uspelo priti ne v Matero, ampak na hrib nasproti mesta. Kar se je izkazalo za pravo srečo! Tako sva bila najprej deležna razgleda ne mesto, kakršnega med sprehodom znotraj mesta pač ne moreš doživeti.  

Potem sva se spustila strmo navzdol v kanjon, čez viseči most prečkala reko in se na drugi strani spet strmo vzpela navzgor v stari del legendarnega mesta. 

Viseči most je edina pot prek kanjona v Matero s te strani. 

V Materi sva si privoščila prijetno večerjo, po njej pa naju je že pričakalo mesto v svoji nočni podobi. 

Predzadnji dan najin poti pa opisujem tule ...