nedelja, 18. december 2022

Jezersko

December je bil v Kranju čisto jesenski. Na srečo je blizu Jezersko, planinski raj z zimsko idilo. No, v drugi polovici decembra smo žal tudi tam gor lovili zadnje vzdihljaje zime. Dovolj je bil en sam temperaturni obrat, pa je tudi zgoraj začelo sneg hitro pobirati. Nama je ravno še uspelo najti nekaj zimskega občutja, tudi zahvaljujoč oblačnemu vremenu, ki je soncu preprečilo, da bi sneg še hitreje izginjal.


Privoščila sva si dve lepi krožni poti, obakrat z izhodišča na Šenkovi domačiji. Prvi dan sva šla do Štularjeve planine, kjer te čakajo lepe poti po gozdu:

Naslednji dan sva šla še do stare kasarne nad Jezerskim, kjer gre velik del poti po cesti, razgled pa se odpira dol na vas, na izhodišče poti:





sobota, 17. december 2022

Šenkova domačija na Jezerskem

Turistična kmetija Šenkova domačija na Jezerskem je oaza miru in domačnosti sredi lepe narave. 

Tole ni plačana izjava, ampak samo iskreno priporočilo, ki se je rodilo decembra po obisku. Prenočevanje pri njih nikakor ni poceni, je pa zelo prijetno. Še posebej, če si prebereš zgodovino hiše, ki ti ponuja zavetje. Ko spoznaš zapleteno in ljubezni polno dolgotrajno obnovo in v vseh delčkih hiše začenjaš videvati ostanke dolge zgodovine te hiše, potem še bolj ceniš vsega, česar se dotakne roka ali ujame oko. 


Pa ni treba ostati čez noč, da vse to začutiš. Ob predhodni najavi te z veseljem pocrkljajo z dobrotami domače kuhinje, kjer prav tako začutiš toplino tako domačije kot vseh, ki se v njej trudijo za svoje goste. 




sobota, 5. november 2022

Gorenjski kivi!


Ha, pa naj še kdo reče, da na Gorenjskem kivi ne raste! Sveže, domače z roba našega dvorišča v Kranju!

ponedeljek, 31. oktober 2022

Male Benetke: Comacchio, Isola Albarella, Chioggia

Comacchio: male Benetke v vsej svoji lepoti.

Zadnji dan najinega jesenskega potepanja po Apuliji je bil posvečen poti domov. Da se res lep dopust ne bi končal prehitro, pa sva se ustavila v beneških koncih. Benetke so večini Slovencem že dobro znane, precej manj ljudi pa se odpravi obiskat "male Benetke" v Comacchio ali Chioggio. Pa sta obe mesti vredni obiska. Ponujata pravi stil beneških ulic ob kanalih, a brez gneče turistov, zato je tudi iskanje parkirišča preprosto.  

Comacchio je seveda veliko manjši od Benetk, a so ulice ob kanalih prav zato najbrž še lepše. 

Od obeh "malih Benetk" je bil meni osebno Comacchio najbolj všeč. Gre za majhno mesto, ulic ob kanalih ni veliko, so pa te zelo prijetne in meni zmagajo nad Benetkami. Morda tudi zato, ker sem se po več obiskih Benetk nekako tudi že "preobjedel". Slovenci imamo res srečo, da nam je ena od najbolj želenih svetovnih turističnih atrakcij tako blizu, da lahko Benetke obiščemo že znotraj enodnevnega izleta. 



Comacchio je bil ob najinem obisku dopoldan prijetno prazen, se je pa na ulicah že čutilo pripravljanje na večerno noč čarovnic, ko so se vsi lokali najbrž povsem napolnili. 



Na ulicah Comacchia je bilo videti veliko zanimivih skulptur, ki so napovedovale dolgo in naporno noč čarovnic. 




Sredi kanala so se za večno zastavile tudi ladje in čolni. 




Comacchio je dopoldan še zaspan, zato tudi strank še ni.

Dopoldanski mir se bo zvečer zagotovo umaknil glasnemu praznovanju noči čarovnic. 

Comacchio: začetek (ali pač konec) mestnega jedra.


Sredi dneva sva si zaželela še malo kolesarjenja. 


Aplikacija nama je namignila, da gre lepa krožna kolesarska pot po otoku Albarella južno od Benetk. Pa sva cilj vnesla v navigacijo, parkirala par kilometrov pred otokom in se odpravila na kolesarjenje. Uživala sva v miru in pogledih na lepe počitniške hišice ob vodi. 




Šele na pol poti, ko sem se naredil neumnega in ignoriral jezne klice varnostnice iz daljave, sva se zavedla, da gre za luksuzno počitniško naselje, ki sploh ni odprto za javnost ... Če bi vedel prej, ne bi upal sem. Pa sem vesel, da nisem vedel :)


Tik pred zadnjim direktnim skokom do doma sva se ustavila še v drugih "malih Benetkah", mestu Chioggia. 

Chioggia

Tako kot dopoldan v Comacchiu so naju tudi tu pričakale prijetne stare ulice ob kanalih, s pravim beneškim občutkom, a z manj gneče. 







Kosilo sva si privoščila na premium lokaciji, tik ob najbolj znanem mostu v Chioggii, in to po sprejemljivi cene ulične hrane :)

Chioggia: kosilo na premium lokaciji


V Chiogii sva dočakala še večer, nato pa naju je avto udobno v enem, 300-kilometrskem zamahu varno pripeljal nazaj do doma. In tako se je končala najina desetdnevna dogodivščina po Apuliji. Bila je polna prijetnih presenečenj, zato jo vsekakor lahko toplo priporočim!




nedelja, 30. oktober 2022

Apulija (Apuglia): Ascoli Piceno, Assisi

Predzadnji dan najinega jesenskega potovanja po Apuliji, deželi samih pozitivnih presenečenj, je bil najin glavni cilj romarski Assisi. Na poti do tja sva se ustavila v mestu Ascoli Piceno, ki je bil leta 2016 žrtev uničevalnega potresa. Ta je zrušil velik del mesta in pod sabo žal pokopal veliko domačinov. Ob najinem obisku oktobra 2022, sedem let pozneje, prav veliko sledov uničevalnega potresa na srečo ni več videti, saj je bila obnova očitno hitra. Kdor ne pozna zgodovine tega kraja, se ob sprehodu skozi mesto najbrž sploh ne bo zavedel, kakšno tragedijo so prav na teh ulicah leta 2016 doživeli domačini. 

Tu sva si privoščila tudi tradicionalno lokalno jed Oliva Ascolana del Piceno - ocvrte olive. Zelo okusne so!

Oliva Ascolana del Piceno.

Popoldan sva prispela v Assisi. 

Pogled na Assisi.

Najprej sva si spodaj v dolini ogledala baziliko Santa Maria degli Angeli (bazilika svete Marije Angelske). To je ena od najpomembnejših katoliških cerkva na svetu, saj stoji na mestu, kjer je sveti Frančišek spoznal svoj življenjski namen, se odrekel bogastvu in se zapisal veri in revščini. V cerkvi se je trlo romarjev z vsega sveta.

Basilica Santa Maria degli Angeli.

Prvotna cerkev Porcijunkula predstavlja danes le majhen del notranjosti velike bazilike.

Nato sva se odpeljala navzgor proti Assisiju. Na poti sva se zaustavila še v samostanu San Damiano, kjer so delovale sestre Klarise. Tu je v 12. stoletju sestra Klara ustanovila svoj red. 

Pred samostanom San Damiano.

Tam, kjer je šopek, je vsak dan jedla sestra Klarisa. 


Notranje dvorišče v samostanu San Damiano.

Za konec dneva pa še - nama tako ljubi Assisi. To mesto je pa, kot kaže, vedno polno romarjev in turistov. 

Na trgu v Assisiju.

Srčno drevo.

Assisi: pogled iz mesta v dolino. 

Cerkev sv. Frančiška ima pravzaprav dve cerkvi. Mene se najbolj dotakne spodnja, "kletna". 


Basilica di San Francesco d'Assisi.

Zadnji dan najinega potepanja pa nisva bila več v Apuliji. Na poti proti domu sva spoznavala "male Benetke" ...