Ortisei in Cinque Torri

Ortisei.

Zadnji dan najinega prijetnega, rekreacijsko obarvanega dopusta na severu Gardskega jezera naju je čakala samo še pot domov. A tudi pot je lahko lepa, še posebej, če se izogneš avtocestam. Dogodivščina se namreč vedno začne takoj, ko zapustiš avtocesto... Midva sva sledila temu nasvetu in se domov raje podala kar čez Dolomite. Bilo je vredno ovinkov :)

Prvi postanek je bil prijetno mesto Ortisei, ujeto v objem Dolomitov. Ulice ponujajo prijeten sprehod, v trgovinah pa najdeš veliko umetnin, ki so jih lokalni mojstri izdelali iz lesa.

Sledila je razgledov polna uživaška vožnja čez prelaze Dolomitov, kjer se je v daljavi že začela pojavljati mogočna silhueta najinega naslednjega cilja. 

Ustavila sva se na parkirišču spodnje postaje sedežnice smučišča pod goro Cinque Torri. Začela se je prijetna, nezahtevna pot, ki sicer vodi visoko pod oblake, ampak se tudi začne že visoko med oblaki. 

Cinque Torri je res impozantna gora, ki jo občuduješ najprej od daleč, potem pa še od čisto blizu, ko se sprehodiš tik ob njenih "nogah".

Vojna je posegla tudi sem gor ...

Prehodila sva 8 kilometrov in v treh urah naredila za 440 metrov vzpona. Ni veliko, pa čeprav sva prišla kar na 2.260 metrov nad morje. Že izhodiščno parkirišče je namreč na višini skoraj 1.900 metrov. 

Krožna pot pod Cinque Torri.

Na koncu dneva sva še pomahala prelepim Dolomitom v slovo. Še se vidimo!

Limone sul Garda: slavna kolesarska pot nad Gardskim jezerom

Limone sul Garda.

V Arcu sva se danes zbudila v še en čudovit sončen dan in kolesi, parkirani ob drevesu, sta naju že klicali k novi dogodivščini.

Uživanje v kampu v mestu Arco ob načrtovanju današnjega kolesarskega izleta.

Ob zajtrku sva prebrala, da imajo Italijani z Gardskim jezerom velike kolesarske načrte, saj si želijo nekoč speljati kolesarsko pot okoli celotnega jezera. Tudi danes lahko prekolesariš vso to pot, ampak to pomeni deljenje ozke ceste z avtomobili in tovornjaki, cel kup neosvetljenih predorov in veliko gnečo tik ob izpušnih ceveh. Zato trenutno tak krog ni zabaven. Je pa del izjemne kolesarske poti že narejen ob mestu Limone. Zato je bil današnji cilj torej Limone - do mesta zaradi omenjene prometne ceste raje kar z avtom, od tam pa ob obali s kolesom. 

Limone sul Garda.

Limone je prijetno "obmorsko" mesto, stisnjeno v ozek pas prostora med Gardskim jezerom in gorami. Prav veliko prostora tu ni, se je pa v gneči ozkih ulic prijetno sprehoditi. 

Midva sva avto parkirala na brezplačnem parkirišču malo izven mesta Limone sul Garda. Najprej sva se zapeljala skozi res prijetno mesto, potem pa naprej proti severu po fantastični kolesarski stezi, ki večinoma visi nad vodo. Naredila sva dobrih 10 kilometrov in vmes nabrala nešteto lepih razgledov. 

Ko sva se prebila iz mesta (skozenj sva hodila ob kolesih, kolesarjenje po centru ni možno, saj je gneče preveč, ulice pa preozke), se nama je kmalu odprl začetek slavne kolesarske poti nad Gardskim jezerom. 

Če se bodo načrti uresničili in bo kolesarska pot okoli celotnega Gardskega jezera taka, kakršno predstavlja trenutni del pri mestu Limone, nas čaka izjemna, ena najlepših kolesarskih poti na svetu!

Tale kratek odsek, dolg okoli 4 kilometre, se splača prevoziti, saj je res izjemen!

Lago di Ledro in Bocca di Trat

Izjemna kolesarska pot nad Rivo del Garda.

Danes naju je čakal najbolj zanimiv in zame najbolj težko pričakovan dan najinega tedenskega dopusta na severu Gardskega jezera. Prvič v življenju sva si izposodila električni kolesi in zagrizla v klance s pomočjo motorne pomoči. Uuu, kako to leti! 

Lago di Ledro: tudi Italijani imajo svoj Bohinj!

Nisva se šparala, zato sva bila na koncu dneva enako izmučena kot ob kolesarjenju z običajnimi kolesi, vendar pa sva v istem času in z isto mero napora prekolesarila veliko več oziroma prišla veliko višje, kot bi sicer. Predvsem na dopustu, ko si poleg rekreacije želiš še čim več videti, je torej električno kolo vrhunska rešitev.

Bocca di Trat: zasluženo kosilo v koči Nino Pernici.

Prvič v hribih na električnih kolesih. Cena izposoje precej nižja kot v Sloveniji!

V petih urah sva s prekolesarila 76 kilometrov in predvsem zahvaljujoč električni pomoči ob tem skupaj seštela kar dobrih 2.000 višinskih metrov. Bilo je prelepo!

Ferata v kanjonu reke Rio Sallagoni

Arco na severu Gardskega jezera je krasno izhodišče za številna doživetja v naravi. In za vse cilje tam naokoli zadostuje kolo. 

Pol ure kolesarjenja, pa si v Rivi del Garda na obali. Le nekaj minut porivanja pedal, pa si na ferati.

 

Slaba ura res lepega kolesarjenja te pripelje do prekrasnega kanjona majhne reke Rio Sallagoni. Že pot do tja je prekrasna, večinoma po širokih, lepo urejenih kolesarskih poteh, kjer ne moreš srečati avtomobila, in zato res uživaš v naravi.

V soteski reke Rio Sallagoni te pričaka večinoma nezahtevna, a zelo lepa ferata, kjer sta obvezna oprema čelada in samovarovalni komplet. Otroci morajo biti že večji, ker na nekaterih delih njihove roke in noge drugače preprosto ne dosežejo naslednje opore. Na začetku je potrebno nekaj moči v rokah, da z eno roko zadržiš svoje telo, ko z drugo prepenjaš varovala. Pa fino je ne priti sem na vrhuncu sezone, ker potem od miru v soteski ne ostane nič, saj te čaka plezanje in hoja v koloni.

Obisk te soteske, še posebej izven sezone, toplo priporočava, saj predstavlja lep umik v mirno naravo, ferata pa doda svoje k zabavi. 

Po lojtrcah gor: Cima Sat

Pogled na Rivo del Garda.

 

Na najinem športnem dopustu v Arcotu je danes prišel dan za vzpon na vrh Cima Sat. Čakala naju je zanimiva kombinacija klasične planinske poti in ferate, ki je zgrajena predvsem v obliki neskončnih lestev. Ni za višine boječe ljudi ... Obljublja pa res lepe razglede, torej pojdimo!

S kolesom iz Arcota na izhodišče poti v Rivi del Gardi.

Kot za vse lepote okoli Arcota tudi za vzpon na Cimo Sat nisva potrebovala avtomobila. Iz kampa sva se do izhodišča v Rivi del Garda odpeljala s kolesi, saj vodi od Arcota do Rive res lepa, široka kolesarska cesta. Kolesi sva zaklenila v centru Rive del Garda, ob obali, in se odpravila v hrib, ki kraljuje nad mestom. 

Po polurni hoji se na Rivo del Gardo že odpre lep razgled. 

Pot se začne po mestnih ulicah, nadaljuje po cesti navzgor, cesta postane zelo strma pot, na koncu pa se spremeni v planinsko stezo. 

Z vsakim korakom višje, z vsakim korakom lepši razgled. 

Cesta se spremeni v gozdno pot, ta pa počasi v kamenje.

Razgled pa je!

Sama ferata kmalu pokaže svojo glavno značilnost - lestve. Po njih je plezanje varno in nadzorovano, motili pa so me turisti z glede na opremo in obnašanje skromnimi izkušnjami v gorah. Taki, namesto da bi zaradi neizkušenosti dobili kaj več strahospoštovanja, rinejo na lestve eden za drugim brez razmisleka, da te lestve pač niso grajene zato, da bi istočasno na njih viselo deset ljudi. Mudi se jim, čeprav še sami ne vedo, kam ...

Hitro, vsi na lojtro naenkrat!

Edini butelj, ki sem čakal, da se uresniči varnostna zapoved z začetka lestve - ne vsi naenkrat gor!

Doooolga je tale lestev!

Z naraščanjem višine je naraščalo tudi moje spoštovanje, ki se je začelo mešati s strahom ... Tele lestve niso šala!

Tja gor greva!

Kako smo že rekli? Aja, seveda, hitro, vsi naenkrat na lestev!

Uuu, mater je strmo!

Razgled je pa vseeno vreden psihofizičnega napora!

Skoraj na vrhu!

Cima Sat osvojena!

Glej puščico... Ja, tam je vrh, tja peljejo tiste neskončne stopnice ...

Spet na izhodišču na obali v mestu Riva del Garda, kjer sva parkirala najini kolesi. Puščica označuje danes osvojeni cilj - Cima Sat takole bedi nad mestom.

Za krožno pot iz Rive del Garda na Cimo Sat in nazaj sva potrebovala 6 ur hoje. Prehodila sva skoraj 11 kilometrov in naredila slabih 1.200 višinskih metrov, večinoma preplezanih po lestvah. Še nikoli v življenju nisem šel tako visoko po lestvi!