Po predolgem času sem bil končno spet v kinu. Razloga sta bila dva - želja ogledati si drugi del epskega Hobita in ogledati si prvi 3D film v HFR tehniki, kjer so, poenostavljeno povedano, v sekundo filma stlačili več sličic, kot pa je bilo to v navadi do sedaj.
V prvih minutah filma je bila razlika očitna in takoj opazna. Jasnost, ostrina, realnost občutij, vse to je dalo vedeti, da ne gledam filma, posnetega v klasični tehniki. Se je pa opazilo, da se je tega dobro zavedala tudi ekipa, ki je ustvarila drugi del Hobitove trilogije. Zato so poudarek iz zgodbe preusmerili na spektakel. Zgodba pač ne potrebuje visoke tehnologije, visoka tehnologija pa še kako potrebuje dinamične akcijske prizore, saj šele takrat pokaže vso svojo moč. In tako se je Hobit pokazal kot obisk zabaviščnega parka - z neštetimi akcijskimi prizori, ki so te posrkali vase, te premetavali, razgrevali in zabavali. Vse dokler se vse skupaj ni preprosto - ustavilo.
Najsodobnejši film s tehničnimi težavami? Ne, pač pa Cineplexxova pogruntavščina, da je treba dolge filme na silo prekiniti, nam, ubogim revežem, pa dati 15 minut odmora za stranišče, še raje pa za nakup kokic, kole in drugega sranja za naše zdravje.
V drugem delu dvomim, da je bilo hudih 3D HFR scen manj, pa vendar jih preprosto nisem več opazil. Kot kaže, se oko počasi privadi intenzivnejšim dražljajem in jih ne jemlje več kot izjemno posebnost, ampak normalno stanje. In tako sem na koncu spoznal, da sodobne tehnologije filma ne bodo nikoli rešile. Zgodba je vedno bila in bo ključni element dobrega filma. Takega, ki ti ostane v spominu. Vse ostalo je lahko odlična zabava za dve, tri ure, pa nič več.
Hobit je dober film. Vreden ogleda. Kaj je hotel vsebinsko povedati, se pa ne spomnim več. Spomnim se le, da sem užival v šovu za oči. In da sem se zaljubil v tole vilinko z zgornje slike.
Neverjetno mašinerijo, ki stoji za filmom, si lahko ogledaš tule:
Ni komentarjev:
Objavite komentar