Dolina Glinščice

Pogled na Trst.

Ko je na Gorenjskem že (ali še vedno) hladno, misli pogosto hitijo na jug. K sreči je toplejši jug pri nas blizu, saj (kadar ne stojimo v kolonah) ne rabimo prav dolgo, da smo že v klimatskih razmerah, ki jih blagodejno greje bližnje morje. V taki ugodnejši klimi smo se šli spomladi za en dan sprehodit v dolino reke Glinščice. Res je v Italiji, ampak tako blizu meje, da tudi med domačini hitro lahko spregovoriš po slovensko.

Mi smo si za izhodišče izbrali vas Boljunec (Bagnoli della Rosandra), kjer je slovenska manjšina še vedno močno prisotna. Gledališče Franceta Prešerna, maša v slovenščini, znano zveneča imena gostiln in napisi s priimki na nabiralnikih - vse to na vsakem vogalu zveni domače. 

Skozi vas nas je lepa cesta vodila rahlo navzgor  do vstopa v dolino reke Glinščice, kjer nas je pozdravila lepa narava. 

Slabih 10 kilometrov dolga pot zahteva dobrih 600 metrov "višincev", saj se sicer začne ob reki, nato pa se kmalu povzpne visoko in lepo razgledno nad dolino.  

Nekaj minut smo hodili tudi po trasi nekdanje železnice, ki je vodila iz Kozine v Trst. Kot sva z ženo odkrila nekaj mesecev kasneje na biciklih, je to res krasna pot, saj se večino časa od Kozine proti Trstu spušča, zato je izjemno lahkotna za prevozit. Seveda pa v obratni smeri to pomeni nenehno vzpenjanje ...

Predor nekdanje ozkotirne železnice.

Večina pozna samo Parenzano. Ne, to ni to, tale cesta je nekdanja proga od Kozine do Trsta.

Sprehod, ki se spremeni v kar dobro rekreacijo, zahteva od pešca dobrih pet ur hoje, vmes pa ga nagradi z lepimi razgledi - najprej na Glinščico, kasneje pa še na Trst in morje.

Med vejami se razkriva Trst.

Na poti je ostro ženino ostro oko opazilo vejo, obešeno na steber vhoda na dvorišče kmetije. To je tradicionalni znak, da se tu danes dogaja osmica. Ravno pravi čas za lačen trebuh popotnika!

Okrepčani z dobro hrano in odlično voljo domačinov smo se odpravili naprej. 

V levem delu slike je vidna cesta po bivši trasi železnice od Kozine proti Trstu.

Pogled na vas Boljunec oz. Bagnoli della Rosandra.

Takole je pa naš današnji krožni sprehod zabeležil satelit:

Ker se lep dan ne sme končati prehitro, smo obiskali še bližnje Milje (Muggia), si privoščili kozarček in sončni zahod.

Milje / Muggia.

Večerni pogled iz Milj proti Trstu.

Kucelj (1.237m)

Kucelj

To nedeljo je bilo po vsej državi vetrovno, oblačno ali celo megleno. Pa vendar je moja najdražja po polurnem brskanju po raznih vremenskih aplikacijah napovedala, da bo v Ajdovščini delno oblačno in prijetno. In sva šla, jaz sicer poln dvomov, ki pa so se pred Ajdovščino razblinili skupaj z oblaki.

Križ, žig in vpisna knjiga na vrhu Kuclja.

Današnji cilj je bil Kucelj. Hrib nedolžnega imena, vendar imajo Primorci očitno precej nenavadne kriterije za kucelj. Pri nas na Gorenjskem je kucelj nekaj manjšega, tale pa se vzpenja kar 1.237 metrov nad morjem, in del poti se vzpenja precej strmo, tako da mi je utrip prav lepo narasel.

Izhodišče je novo, lepo urejeno manjše parkirišče nad Vrtovinom, od koder gre večina samo na bližnji Školj sv. Pavla, midva pa sva jo ubrala najprej na Kucelj.

Kucelj: pogled z vrha

S Kuclja sva preko Čavna nadaljevala na Školj sv. Pavla, s čimer sva lahko iz tega izleta naredila lepo krožno pot. Skupaj sva prehodila 13 kilometrov in naredila dobrih 1.200 "višincev". 

Školj sv. Pavla je osamelec oziroma naravna utrdba, na kateri so že davno nazaj naši predniki našli varno zavetje in mirno življenje. Cerkev sv. Pavla na vrhu je bila ponovno postavljena - zanimivo - v burnih povojnih časih, leta 1946, v spomin vsem žrtvam druge svetovne vojne.

Cerkev sv. Pavla nad Vrtovinom.

Ne bo se podrlo, je dobro podprto!

Takole pa zgleda današnja prijetna krožna pot na zemljevidu: 

Krožna pot čez Kucelj, nato Čaven in Školj sv. Pavla. 

Krnica kot zimska kraljica

Če razmišljaš, kam na sprehod, ti lahko toplo priporočim mrzlo pot do koče v Krnici. Brezplačna parkirna mesta so pri prvih ovinkih ceste na Vršič, od tam pa traja potem samo še nekaj minut hoje po asfaltu do mostu, kjer označena pot s ceste zavije proti Krnici.

Pot je nezahteven in nikoli nevaren, rahlo vzpenjajoč enourni sprehod po dolini, kjer okolica navduši z zimsko idilo.

V koči te čaka topla peč, prijazni gostitelji in marsikaj dobrega za na mizo. Skratka, prav lep poldnevni izlet. 

Zimski Tamar

Neverjetno je, kako zelo je čas relativna zadeva. Kako hitro tečejo minutni kazalci, je recimo odvisno od tega, na kateri strani vrat stranišča se nahajaš ...  No, drug primer relativnosti časa pa sem doživel danes. Ker je v Kranju bolj žalostna jesen kot pa zima, s temperaturami okoli osem stopinj, je žena predlagala, da greva s prijatelji zimo iskat v Tamar. Med delovnim tednom, ko pridem domov šele blizu osemnajste ure?! Kot vedno, se je tudi ta pot meni zdela časovno neizvedljiva. Pa sva vseeno šla. In zdaj, ko spet sedim doma, sem srečno nejeveren, kaj vse lahko v tej naši prelepi Sloveniji tudi pozimi doživiš v enem samem večeru!

Že večerna pot proti Kranjski Gori je bila zanimiva. Z vsakim kilometrom se je okolica iz rjave jesenske spreminjala v vedno bolj belo zimsko. V Planici (parkiranje stane sprejemljivih 3,5 eur na dan) po parkirišču brez zimskih gum ne bi šlo več, saj smo prispeli v pravo zimo. 

Pot v Tamar je vedno lepa. Letos, ko v Kranju nismo verjeli, da bo zima sploh prišla, je pa sprehod še toliko lepši, saj smo prvič v tej zimi doživeli beli raj. Edinole luna, ki se nam je obetala za razsvetljavo, je ostajala dovolj nizko, da čez hrib ni zmogla posvetiti na našo pot. Še dobro, da so izumili čelne svetilke.  

Silvestrski trojček

Rudnica (vrh, 946 mnm)

Tri dneve, ki so zaznamovali konec leta 2022 in začetek 2023, smo preživeli tam, kjer je najlepše - v naravi. 

Zadnji dan leta 2022 smo se minulemu letu za vse lepo zahvalili na Rudnici. To je 946 metrov visok razgledni hrib v bohinjskih koncih slovenskega raja. 

Avto smo parkirali v Brodu pri Bohinjski Bistrici, potem pa nas je nezahtevna pot brez posebnega napora privedla na vrh, kjer smo s pogledom pozdravili Srednjo vas. 

Pogled z Rudnice na Srednjo vas.

Steza nas je nato vodila naprej proti Bohinjskemu jezeru, na katerega se zelo lepo vidi z razgledne točke Peč. Ves čas nas je spremljalo toplo sonce, tako da smo tudi 31. decembra hodili navzgor zgolj v kratkih rokavih!

Razgledna točka Peč: pogled na Bohinjsko jezero. 

Rudnica je torej res razgledna, saj z različnih koncev ponuja poglede na skoraj vse kotičke Bohinja.

Prvi dan novega leta smo se za kesanje zaradi grehov, storjenih med silvestrsko večerjo, povzpeli na Kriško goro. Koča je bila nabito polna tako tistih, ki smo šli iz doline gor kurit kalorije, kot onih, ki so zelo očitno prehod v novo leto preživeli v koči. Ti so se sredi dneva počasi iz zombijev spreminjali nazaj v ljudi, ki bodo kmalu zmožni poti nazaj v dolino. Težka je pot za tiste, ki so šli lani gor, pa šele letos dol...

Drugega januarja smo za dobro mero zdravega začetka leta preverili še utrip na Dobrči. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, le da so bili po silvestrovanju vsi razen enega gospoda že povsem trezni in polni novoletnih sklepov. Le pesimisti so že razglašali, da bodo spremembe sledile šele po naslednjem novem letu. 

Jezersko

December je bil v Kranju čisto jesenski. Na srečo je blizu Jezersko, planinski raj z zimsko idilo. No, v drugi polovici decembra smo žal tudi tam gor lovili zadnje vzdihljaje zime. Dovolj je bil en sam temperaturni obrat, pa je tudi zgoraj začelo sneg hitro pobirati. Nama je ravno še uspelo najti nekaj zimskega občutja, tudi zahvaljujoč oblačnemu vremenu, ki je soncu preprečilo, da bi sneg še hitreje izginjal.

Privoščila sva si dve lepi krožni poti, obakrat z izhodišča na Šenkovi domačiji. Prvi dan sva šla do Štularjeve planine, kjer te čakajo lepe poti po gozdu:

Naslednji dan sva šla še do stare kasarne nad Jezerskim, kjer gre velik del poti po cesti, razgled pa se odpira dol na vas, na izhodišče poti:

Predlog za izlet: Zelenica - Povna (Polna) peč

Tole je lepa pot, ki postreže tudi z nekaj lepih razgledov. Na žalost je na krajšem delu pot zahtevna, zato ni za vrtoglave. 

Izhodišče je parkirišče ob mejnem prehodu Ljubelj, od koder se odpravimo do koče na Zelenici. Mimo nje nadaljujemo desno naprej in navzgor. Čez Povno (Polno) peč se potem spustimo do koče na starem Ljubelju, od tam pa vodi nezahtevna makadamska cesta nazaj do izhodišča na mejnem prehodu.