petek, 19. maj 2017

Kolesarski izlet: najlepši prelazi

Iz Preddvora proti Jezerskemu
Danes sem imel dopust. Lanski dopust, ki mu grozi, da bo konec junija propadel, zato ga je vredno izkoristiti. Bil sem sam in odločen, da dneva ne bom zapravil s hišnimi opravili, ampak v naravi. Najprej sem gledal proti Storžiču, pa je ARSO zagrozil z močnim vetrom. Potem sem razprl zemljevid in začel iskati kolesarske poti. Nekaj, kar bo trajalo dlje kot dve uri, drugače dan ne bo izkoriščen. Kmalu sem ugledal krasno krožno pot: iz Kranja mimo Preddvora na Jezersko, pa potem iz avstrijske strani na Pavličevo sedlo, mimo Logarske soline in Luč, zadnji vzpon na Kranjski Rak ter po spustu v Kamnik čez Cerklje nazaj v Kranj.

Krasna krožna pot po Sloveniji in malo še po Avstriji.
Krasna tura, če bi imel kondicijo. Pa kondicije nimam sploh. Letos sem bil dvakrat na kolesu in to ni nič. Ker pa po nekajminutnem gledanju nisem našel nič drugega, sem se vseeno odločil, da zagrizem na to pot. Ne celo, jo ne zmorem, samo malo, potem pa obrnem.

Jezerska slatina, naravni vir čisto posebne vode.

Do Preddvora je vzpon komaj opazen, zato težav ni bilo. Tudi naprej do Jezerskega je šlo prav v redu, zato sem se ob pitju Jezerske slatine odločil, da zagrizem v klanec in grem do mejnega prehoda. Tam sem si privoščil banano, nato pa se, opogumljen z nekaj novimi kalorijami, odločil, da se vseeno spustim v Avstrijo. Na križišču za Pavličevo sedlo sem ugotovil, da je ista figa, ali plezam nazaj na Jezersko ali na Pavličevo sedlo, zato sem izbral slednje.

Takole lep je z avstrijske strani vzpon na Pavličevo sedlo.
Šlo je opazno bolj počasi, pa sem se tolažil, da ni težava v zapuščanju moči, ampak so pač klanci veliko bolj strmi kot prej. Ker pa se tudi počasi daleč pride, sem nekako le prilezel na mejni prehod.

Juhej, na vrhu Pavličevega sedla sem!
Na vrhu sem si privoščil že drugo banano. Vmes sem razmišljal, da se mi res ne ljubi lesti nazaj na Jezersko, zato sem skomignil z rameni, odklopil razmišljanje, da sem šele na tretjini krožne poti, za katero nimam dovolj kondicije, in se spustil navzdol proti Logarski dolini. Uh, je letelo! Hitrost mi je dala novi pogum, pa sem pridno odpedaliral proti Lučam. Tam me je zemljevid vabil, naj skrajšam ovinek in proti Kamniku mimo Podvolovjeka skočim čez Kranjski Rak.

Iz Luč proti Podvolovjeku.
Presneti zemljevid, kjer izohipse sploh ne izgledajo tako hude, kot v resnici. Tu sem pa res grizel! Treba je premagati 500 višincev in vrha kar ni bilo. Mater je šlo počasi, dokler končno nisem zagledal vrha:

Kranjski Rak.
"Juhej!", bi moral reči na vrhu, pa nisem zmogel. Spustil sem se proti Kamniku in ves čas upal, da mi ne bi bilo treba nikjer niti za trenutek več orbniti pedal. Naj gre dol, samo še navzdol! Pri cerkvi svetega Ahacija v vasi Kališe sem zadnjič še zmogel v roke vzeti fotoaparat:

Cerkev sv. Ahacija v vasi Kališe.
Do Kamnika je šlo večinoma res navzdol, zato sem se pozno popoldan nekako le spravil do mesta. Od tu do Kranja pa samo še kalvarija. Najprej sem se, iščoč kako lepo stransko pot, obrnil na Google Maps in mu rekel, naj išče poti za pešče. Avto nisem, kolesa mi pa Gugl ni ponudil. Aj, mi je bilo žal te odločitve! Gugl me je odpeljal v gozd nad Kamnikom, pol poti sem kolo nosil skozi gmajno, dokler le nisem prišel v Tunjice. Tam sem iskal samo še asfalt, se malo izgubljal v sicer prelepi gričevnati pokrajini in samo še upajoče gledal nekam, kjer naj bi bil domači Kranj.

Za zadnjih 20 kilometrov sem rabil dve uri, branjevke bi me v krilih in z rutami na glavi, pa z grabljami pod roko zagotovo prehitevale na svojih starih kolesih! Ojej, ojej, kako je šlo počasi! Telo je imelo dovolj.  Saj bi klical sina, naj me pride iskat, pa še ni polnoleten in nima izpita. Saj bi klical ženo, naj me pride iskat, pa me je vseeno še malo glodal ponos. In tako sem, ne vem kako, nekako le prilezel do Kranja.

Zdaj, ko sem stuširan, napitan in odžejan, spet vidim bolj jasno. In zdaj vem, da lahko to pot priporočim vsakemu kolesarju. Ker je res prelepa od začetka do konca! Ampak nikar na to pot tako kot jaz, brez kondicije. 132 kilometrov in dobrih 3.000 metrov vzponov lahko kolesarju tam, kjer je narava nepozabno lepa, prinese tudi nepozabne muke.

S kondicijo bi pa še šel. Bom šel!





ponedeljek, 15. maj 2017

Hvala, ker tečete!

Danes sem dobil tale krasen, topel video z letošnjega teka Wings For Life. V njem se ponavlja hvaležno sporočilo "Hvala, ker tečete za nas".

Jaz pa zahvalo vračam nazaj: "Hvala, iskrena hvala, ker lahko tečem. Zase in še za koga drugega".




četrtek, 11. maj 2017

Kopenhagen


Kopenhagen je čudovito mesto. Je ena od redkih prestolnic, kjer bi bil morda celo pripravljen živeti.

V Kopenhagnu ni visokih stolpnic, ki bi mestu kradle sonce in zračnost.

V Kopenhagnu je množica kanalov, ki še polepšajo prostornost in odprtost mesta.

Hiše so slikovite, okna večinoma nikoli zagrnjena, ljudje pa prihajajo na ulice mirni in prijazni.Zelo radi uporabljajo kolesa, kar pomaga h kakovosti zraka.

Predvsem pa je v Kopenhagnu prometna konica med 15:00 in 16:30. Ker takrat ljudje odhajajo domov. Ob petih je, kar se služb tiše, mesto "prazno". Pri nas pravijo, da moramo rasti, zaslužiti več, in zato delati več. Zato v  preveč podjetjih oditi domov ob normalni uri pomeni, da ne delaš dovolj.V Kopenhagnu gredo po osmih urah dela vsi domov. Pa je država vseeno precej bogatejša in uspešnejša od naše.

Jaz sem zelo za to, da kopiramo Kopenhagen!


torek, 9. maj 2017

Wings For Life 2017 Ljubljana - Slovenci smo pustili izjemen pečat!


Po nedeljskem tekaškem prazniku v Ljubljani zdaj za globalni tek Wings For Life prihajajo uradne statistike teka. In to kakšne!  Motivacija je bila izjemna, saj je bila slovenska Passion4life ekipa po številu in pretečenih kilometrih tretja najboljša na vsem svetu! Njen ponosen član sem bil tudi jaz, za dober namen pa sem dodal svojih 19 kilometrov.



V nedeljo, 7. maja 2017, je na 25 trasah na 6 kontinentih potekal letošnji, četrti tek Wings for life. Več kot 155.000 prijavljenih tekačev je s svojo udeležbo zbiralo denar za neprofitno fundacijo Wings for Life, ki podpira raziskave za zdravljenje poškodb hrbtenjače.

V Sloveniji se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo več kot 4.000 tekačev, ki so točno ob 13:00 stekli mimo zasledovalnega vozila Renault Kadjar. Ta je v vlogi premikajoče se ciljne črte, ki s prehitevanjem izloča tekmovalce iz tekmovanja, predstavljal edinstveni izziv teka. Na štartu je vozilo aktiviralo čipe v štartnih številkah tekačev, 30 minut pozneje pa je Renault Kadjar pričel loviti tekače z začetno hitrostjo 15 km/h in v rednih intervalih pospeševal, dokler ni prehitel še zadnjega tekača.

Najprej v toplem pomladnem vremenu, nato pa v dežju in celo toči  je v Ljubljani teklo staro in mlado. Resni in hitri tekači, nedeljski rekreativci, pa tudi tisti, ki so – zaradi dobrega namena – tekaške čevlje obuli prvič. Med vsemi smo bili še posebej dobro motivirani in nasmejani v skupini 445 tekačev Renaultove slovenske ekipe »Passion4life Renault Slovenija«. Ker smo vedeli, da bomo z vsakim pretečenim kilometrom dodatno za pomoč prispevali še po en evro, smo vsi po vrsti presegli samega sebe. Po izjemno srčnem teku in podrtih osebnih rekordih smo, ko je zadnjega iz skupine prehitel zasledovalni Renault Kadjar, skupaj pretekli neverjetnih 7.164,69 kilometra! Da gre za izjemen uspeh Slovenije, priča tudi dejstvo, da je bila skupina »Passion4life Renault Slovenija« ne samo največja v Sloveniji, ampak tudi tretja največja skupina aktivnih tekače na svetu, za povrh pa tudi tretja najuspešnejša skupina na svetu po skupnem številu pretečenih kilometrov! Slovenci smo ponovno dokazali, da smo tekaški narod!


Kako je šlo meni? Upal sem, da bom pretekel vsaj 15 kilometrov. Vzdušje je bilo odlično, motivacija krasna, pa je kar šlo. Vseeno ni bilo enostavno, glava je dvomila, saj je treba teči precej hitro, da te Kadjar ne ujame prehitro. Zato sem si pot razdelil na manjše cilje - okrepčevalnice na poti. Po vsaki okrepčevalnici je bil moj edini cilj samo doseči naslednjo okrepčevalnico, 5 kilometrov naprej. To se je zdelo veliko bolj dosegljivo kot pa oddaljenih 15 kilometrov ...

Tam nekje od dvanajstega kilometra naprej sem že malo dvomil v svoj cilj, potem pa je prišel dež. Začelo me je zebsti, prestrašil sem se prehlada in zato malce pospešil. Delovalo je - ni me več zeblo, pa še kilometri so se spet začeli nabirati. Ko nas je ujela še kratka in na srečo neboleča toča, je šlo še malo hitreje naprej. Tako sem imel, ko je med množico završalo zaradi prihajajočega zasledovalnega vozila, za sabo že 18 kilometrov. Skušal sem malo pospešiti, pa ni šlo, in tako sem se sprijaznil,da bom naredil približno 18,5 kilometra. Nazadnje, ko je bil Renault Kadjar tik za mano, sem cca 200 metrov pred sabo zagledal označbo za devetnajsti kilometer. "Pa me ja ne bo avto dohitel na 18,8 kilometra..." sem pomislil. 18,8 pač ni 19, 19 se sliši pa veliko boljše kot 18. In tako sem zamižal, stisnil pesti (zob pač nisem mogel, ker sem hropel na ves glas...) in začel šprintati. Nekdo zraven mene se je oglasil "Jebiga, prav, potem pa tako!" in še on zašprintal. In uspelo je!  Kadjar me je ujel tik za devetnajstim kilometrom in mi pustil na obrazu izjemen nasmeh ter nepozabno veselje, predvsem pa hvaležnost, da mi je uspelo.



Vsak udeleženec teka je svojo celotno štartnino namenil neprofitni fundaciji Wings for Life, ki išče zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Dodatno pa je ekipa Passion4life Renault Slovenija, ki jo je ustanovil Renault Slovenija, s pretečenimi kilometri zbrala še za 7.164,69 eur donacij. Gre za 7.164,69 kilometrov tekačev, ki smo – hvaležni za to, ker lahko tečemo – nabirali upanje za tiste, ki danes še ne morejo teči.

Vsem prisotnim se ob tem iskreno zahvaljujem ne samo za pretečene kilometre, ampak tudi za čudovito vzdušje, ki je nedeljo spremenilo v pravi praznik. Zatorej vsem velja – na svidenje na štartu tudi prihodnje leto!

Fotografije: Marko Pigac in spletna stran WFL



četrtek, 4. maj 2017

Prvomajski London


Za prvi maj smo si letos privoščili London. Zahvaljujoč Ryanairu pot v to prestolnico sploh ni draga. Samo bivanje v Londonu je pa na žalost, finančno gledano, nekaj povsem drugega. Beri dragega…Vseeno se da z investiranjem ur v spletno brskanje najti prenočišče, ki bo za londonske razmere relativno ugodno.



Hotel z zajtrkom se mi zdi najprimernejši. Zjutraj se potem naješ do onemoglosti, in tako lahko večji del dneva preživiš brez dodatnih stroškov s hrano. Zvečer pa na poti v hotel v živilski trgovini nakupiš nekaj stvari za večerjo. Drugače so bili pa naši topli dnevni obroki vezani na velike mednarodne verige (McD', Pizza Hut itd.) Tudi tam ni poceni, je pa precej ceneje kot v gostilni …



Sam London je vsekakor zanimiv in ponuja marsikaj. Muzeji so odlični in marsikje brezplačni. Fantovski del naše družine je najbolj navdušil plačljiv ogled vojne ladje HMS Belfast naTemzi in vojaški muzej Imperial War Museum. V slednjem sem, zahvaljujoč res dobri pripovednosti razstavne zbirke, prvič doživel,d a sta najstnikla obstala, brala razlage in spoznavala zakulisje vojne. Neverjetno, ampak to je muzej, kjer otroci dejansko gledajo in poslušajo.




Kar se mesta tiče, predlagam ogled nekaterih od najbolj slavnih blagovnic. Ne s ciljem nakupovanja, ampak ogledovanja notranje arhitekture zgradbe, obnašanja prodajalcev in predvsem bogatih kupcev. Svet, kakršnega ne poznamo J Priporočam trgovino igrač Hamleys, kjer so nas impresionirali demonstratorji, ki neumorno predstavljajo delovanje raznih letečih in lebdečih novotarij. V Harrodsu smo se za trenutek dotaknili sveta bogatih, Liberty pa preseneti predvsem z notranjo arhitekturo.




V mestih imam sam najraje opazovanje ljudi. V ta namen je prava paša za oči obvezen obisk katere od tržnic, kot so recimo Portobello, Camden, Covent Garden … Žal mi je le, da nisem imel poguma, da bi tam »ukradel« več fotografij. Prikrito fotografiranje živahnega dogajanja mi še ne gre od rok …





Vrteči se Londoneye ponuja lep pogled na mesto in mi ni žal, da smo ga plačali. Mi je pa žal, da je cena tako visoka. London Dungeon je neke vrste hiša strahov, ki obenem razlaga o zgodovini mesta. V času našega obiska so predstavljali čas velikega požara. London Dungeon je sicer zanimiv le, če dobro razumeš angleščino, saj je poanta v zgodbi, ki ti jo tam pripovedujejo. Na žalost tega o jeziku nikjer ne opozorijo in potem vidiš družine, ki so v tej preplačani atrakciji povsem izgubljeni, saj ne vedo, o čem je govora.  




Vrhunska je vožnja z avtobusi. Začeli smo s podzemno (vozovnice so kombinirane), a kmalu presedlali na dvonadstropne avtobuse res potem potuješ počasneje, a si nagrajen za brezplačne oglede mesta. Sam nakup vozovnic je zelo konfuzen in je sistem zelo težko razumeti. Daleč najlepše ga predstavijo na strani: https://www.londontoolkit.com/mnu/london_transport.htm. Pa še tam sem rabil par ur, da sem na konu razumel, kakšna vrsta kart bo za nas najugodnejša. Tudi javni promet namreč ni poceni, res pa se s pravo izbiro popusti za otroke na koncu večdnevnega obiska močno poznajo. Mi smo po navodilih iz omenjene spletne strani kupili "odrasle" Oyster kartice in jih napolnili z denarjem, potem pa pri uslužbencu na prvi postaji uredili, da nam je za otroke te Oyster kartice sprogramiral tako, da so imeli otroci znatne popuste pri vožnji.





Prijetno sem se počutil v neskončnih parkih. Te oaze zelenja so pravi balzam za tiste, ki so prisiljeni življenje preživljati v betonu, gneči in hrupu tega velemesta.  



Seveda se nismo izognili ogledu klasičnih znamenitosti mesta. Pregledali smo trge, prestopili Greenwich, potrkali na vrata pri kraljici, se dotaknili ladje Cutty Sark, občudovali mogočnost starih stavb in veličino sodobnih zgradb in zvečer prisluhnili nežnemu zvenu velikega Bena. Vreme je bilo večinoma seveda oblačno z občasnim rahlim dežjem. 









Absolutni vrhunec našega Londona je bil pa ogled musicala. Mi smo si ogledali Wicked. Gre za odlično zgodbo, ki izhaja iz Alice v čudežni deželi, a se preseli v čas pred knjigo in razlaga ozadje, kako je zlobna čarovnica iz knjige sploh postala zlobna. Cene so nore, ampak teden dni pred odhodom sem na Internetu našel last minute ponudbe. Karte nekje daleč zadaj na balkonu so postale cenovno dostopne in doživeli smo res nepozabno predstavo. 


Ogromne dvorane , ki leta in leta vsak dan ponavljajo isti musical, so vedno znova razprodane, igralci vedo znova dajo vse od sebe, scenografija je pa neverjetna. Res, musical je tako hud, da bi šel kdaj nazaj v London samo zato, da bi si ogledal še kakšnega!


Če potegnem črto pod spomine nas London, bi rekel takole: mesto je vredno obiska, ampak le, če se že vnaprej sprijazniš z visoko ceno, ki jo bo obisk terjal od tebe. Drugače imamo pa zelo blizu nas še eno prestolnico, ki je nam osebno še lepša – Dunaj.