Danes sem si končno ogledal menda najdražji film na svetu do sedaj, Avatar.
Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.
Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.
Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.
Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.
Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!
Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.
Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.
Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.
Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.
Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!
Ni komentarjev:
Objavite komentar