Dolina Glinščice

Pogled na Trst.

Ko je na Gorenjskem že (ali še vedno) hladno, misli pogosto hitijo na jug. K sreči je toplejši jug pri nas blizu, saj (kadar ne stojimo v kolonah) ne rabimo prav dolgo, da smo že v klimatskih razmerah, ki jih blagodejno greje bližnje morje. V taki ugodnejši klimi smo se šli spomladi za en dan sprehodit v dolino reke Glinščice. Res je v Italiji, ampak tako blizu meje, da tudi med domačini hitro lahko spregovoriš po slovensko.

Mi smo si za izhodišče izbrali vas Boljunec (Bagnoli della Rosandra), kjer je slovenska manjšina še vedno močno prisotna. Gledališče Franceta Prešerna, maša v slovenščini, znano zveneča imena gostiln in napisi s priimki na nabiralnikih - vse to na vsakem vogalu zveni domače. 

Skozi vas nas je lepa cesta vodila rahlo navzgor  do vstopa v dolino reke Glinščice, kjer nas je pozdravila lepa narava. 

Slabih 10 kilometrov dolga pot zahteva dobrih 600 metrov "višincev", saj se sicer začne ob reki, nato pa se kmalu povzpne visoko in lepo razgledno nad dolino.  

Nekaj minut smo hodili tudi po trasi nekdanje železnice, ki je vodila iz Kozine v Trst. Kot sva z ženo odkrila nekaj mesecev kasneje na biciklih, je to res krasna pot, saj se večino časa od Kozine proti Trstu spušča, zato je izjemno lahkotna za prevozit. Seveda pa v obratni smeri to pomeni nenehno vzpenjanje ...

Predor nekdanje ozkotirne železnice.

Večina pozna samo Parenzano. Ne, to ni to, tale cesta je nekdanja proga od Kozine do Trsta.

Sprehod, ki se spremeni v kar dobro rekreacijo, zahteva od pešca dobrih pet ur hoje, vmes pa ga nagradi z lepimi razgledi - najprej na Glinščico, kasneje pa še na Trst in morje.

Med vejami se razkriva Trst.

Na poti je ostro ženino ostro oko opazilo vejo, obešeno na steber vhoda na dvorišče kmetije. To je tradicionalni znak, da se tu danes dogaja osmica. Ravno pravi čas za lačen trebuh popotnika!

Okrepčani z dobro hrano in odlično voljo domačinov smo se odpravili naprej. 

V levem delu slike je vidna cesta po bivši trasi železnice od Kozine proti Trstu.

Pogled na vas Boljunec oz. Bagnoli della Rosandra.

Takole je pa naš današnji krožni sprehod zabeležil satelit:

Ker se lep dan ne sme končati prehitro, smo obiskali še bližnje Milje (Muggia), si privoščili kozarček in sončni zahod.

Milje / Muggia.

Večerni pogled iz Milj proti Trstu.

Roadtrip: Apulija (Apuglia)

Oktobra lani sva si z ženo privoščila prijeten desetdnevni "roadtrip" po italijanski Apuliji. Apulija je tista peta na italijanskem škornju, ki naj bi predstavljala zelo reven del Italije. Tudi zaradi takega slovesa naju je Apulija zelo presenetila, saj revščine nisva začutila nikjer - ne glede kakovosti cest, urejenosti mest, kot prenočišč. 

Google Maps: Apulija.

Najtežji del avtomobilskega potepanja po Apuliji je dobrih 900 kilometrov dolga pot iz Kranja do San Severa, ki sva ga izbrala za prvo prenočišče in s tem izhodišče za najino Apulijo. Res pa je pot varna in nestresna, saj greš na Gorenjskem na avtocesto, v San Severu pa z nje.

Če pobrskaš po arhivu objav za oktober 2022, te čaka podrobnejši opis najinega potepanja. Začne se tukaj ... 

Bila sva dovolj na jugu, da sva konec oktobru še vedno lahko spala tudi v šotoru, se kopala v morju in kolesarila. Seveda pa je bilo treba načrte prilagoditi kratkemu dnevu, ki sva mu nepričakovano morala dodati še veliko vlage, ki je prišla v zrak takoj, ko je sonce zašlo. 

Apulija nama je ponudila veliko. Romarske kraje svetovnega slovesa, mirne in zaspane starodavne vasice, toplo morje, odlično ulično hrano (pica je zakon!) in prijazne domačine. Priporočam!

Male Benetke: Comacchio, Isola Albarella, Chioggia

Comacchio: male Benetke v vsej svoji lepoti.

Zadnji dan najinega jesenskega potepanja po Apuliji je bil posvečen poti domov. Da se res lep dopust ne bi končal prehitro, pa sva se ustavila v beneških koncih. Benetke so večini Slovencem že dobro znane, precej manj ljudi pa se odpravi obiskat "male Benetke" v Comacchio ali Chioggio. Pa sta obe mesti vredni obiska. Ponujata pravi stil beneških ulic ob kanalih, a brez gneče turistov, zato je tudi iskanje parkirišča preprosto.  

Comacchio je seveda veliko manjši od Benetk, a so ulice ob kanalih prav zato najbrž še lepše. 

Od obeh "malih Benetk" je bil meni osebno Comacchio najbolj všeč. Gre za majhno mesto, ulic ob kanalih ni veliko, so pa te zelo prijetne in meni zmagajo nad Benetkami. Morda tudi zato, ker sem se po več obiskih Benetk nekako tudi že "preobjedel". Slovenci imamo res srečo, da nam je ena od najbolj želenih svetovnih turističnih atrakcij tako blizu, da lahko Benetke obiščemo že znotraj enodnevnega izleta. 

Comacchio je bil ob najinem obisku dopoldan prijetno prazen, se je pa na ulicah že čutilo pripravljanje na večerno noč čarovnic, ko so se vsi lokali najbrž povsem napolnili. 

Na ulicah Comacchia je bilo videti veliko zanimivih skulptur, ki so napovedovale dolgo in naporno noč čarovnic. 

Sredi kanala so se za večno zastavile tudi ladje in čolni. 

Comacchio je dopoldan še zaspan, zato tudi strank še ni.

Dopoldanski mir se bo zvečer zagotovo umaknil glasnemu praznovanju noči čarovnic. 

Comacchio: začetek (ali pač konec) mestnega jedra.

Sredi dneva sva si zaželela še malo kolesarjenja. 

Aplikacija nama je namignila, da gre lepa krožna kolesarska pot po otoku Albarella južno od Benetk. Pa sva cilj vnesla v navigacijo, parkirala par kilometrov pred otokom in se odpravila na kolesarjenje. Uživala sva v miru in pogledih na lepe počitniške hišice ob vodi. 

Šele na pol poti, ko sem se naredil neumnega in ignoriral jezne klice varnostnice iz daljave, sva se zavedla, da gre za luksuzno počitniško naselje, ki sploh ni odprto za javnost ... Če bi vedel prej, ne bi upal sem. Pa sem vesel, da nisem vedel :)

Tik pred zadnjim direktnim skokom do doma sva se ustavila še v drugih "malih Benetkah", mestu Chioggia. 

Chioggia

Tako kot dopoldan v Comacchiu so naju tudi tu pričakale prijetne stare ulice ob kanalih, s pravim beneškim občutkom, a z manj gneče. 

Kosilo sva si privoščila na premium lokaciji, tik ob najbolj znanem mostu v Chioggii, in to po sprejemljivi cene ulične hrane :)

Chioggia: kosilo na premium lokaciji

V Chiogii sva dočakala še večer, nato pa naju je avto udobno v enem, 300-kilometrskem zamahu varno pripeljal nazaj do doma. In tako se je končala najina desetdnevna dogodivščina po Apuliji. Bila je polna prijetnih presenečenj, zato jo vsekakor lahko toplo priporočim!