četrtek, 26. junij 2014

Kladivo - ko te gora udari po glavi


Kladivo je dvatisočak (2.094 metrov), na katerega smo se z družino odpravili s planine Pungrat nad Tržičem.


Knjiga je pomirjala, da gre za turo, ki "... ni zelo zahtevna." Je pa zraven komaj opazno, tako mimogrede, pisalo še: "Ni za vrtoglave". In ta na videz niti ne tako zelo pomemben stavek me je kmalu udaril po glavi kot zelo močno kladivo. Tako, kot se za Kladivo pač spodobi.



Žena in otroci so se imeli na turi v redu. No, malo so se najprej prestrašili, potem pa predvsem dolgočasili ob pogledu name. Mene je namreč na grebenu zvilo. Zelo zvilo. Kar naenkrat sem hodil čisto počasi, v srcu mi je razbijalo, kljub mrazu sem se potil in lovil sapo, čeprav je šlo po grebenu tako, kot gre ponavadi po grebenu - naravnost. Na obisk je namreč prišla sovražno nastrojena teta vrtoglavica. Prevzela je oblast nad mano in me na koncu dobesedno spravila na vse štiri. Po poti, kjer so otroci hodili z rokami v žepih, sem se jaz na koncu plazil.


Neverjetno je, kakšno moč ima vrtoglavica. Čeprav sem ves čas vedel, da gre samo za strah v moji glavi, in sem bil sam nase jezen zaradi pretiravanja, ni to nič pomagalo. Strah me je zagrabil, prevzel oblast nad mano in se mi od daleč zagotovo na ves gobec privoščljivo smejal. Jaz sem bil pa takole povožen:


To je bil dan, ko sem se odločil,da nikoli več ne grem v hribe.


Naslednji dan sem se odločil, da se bom naučil, kako vrtoglavico obvladati. Vem, da bo vedno silila v mojo glavo, ampak jaz ji ne smem več dovoliti, da se me polasti. Edini recept, za katerega verjamem, da deluje, je ponavljanje. Ponavljanje hoje po gorah toliko časa, da se bo vrtoglavica naveličala hoditi z mano. Mi bo uspelo? Spremljaj ta blog. Dokler se bodo na njem pojavljali zapisi iz gora, se še nisem predal.






nedelja, 22. junij 2014

Od Tabora do Tošča


Najdaljše dneve v letu se da lepo izkoristiti tudi za popoldanske izlete v hribe, saj te noč zlepa ne dohiti. Tako smo se danes popoldan šele po četrti uri zbasali v avto in odpeljali do Topola oziroma Katarine nad Ljubljano.

S parkirišča ob šoli nato slabi dve uri vodi pešpot do Tošča, najvišjega vrha Polhograjskega hribovja. Večji del poti je izredno enostaven, s klančki gor in dol, in šele proti koncu se pot spremeni v bolj hribovsko, strmo, a nikakor ne nevarno, tako da je primerna tudi za manjše otroke. Kdor zmore Šmarno ali Jošt nad Kranjem, bo zmogel tudi to.


Ena od lepših lastnosti te poti je tudi gozd, ki nam je v poletnem soncu nudil prijento senco. Tam zunaj, na asfaltu, je bilo grozljivo, pod krošnjami dreves pa prav prijetno.

Tošč je prijazen tudi denarnice, saj vrh ponuja samo klopco in vpisno knjigo. Vse ostalo si morate prinesti s sabo. je pa na poti turistična kmetija, tako da ni treba, da ostanete brez kosila.

Na vrhu je tudi tale napis, s katerega modrostjo se zelo strinjam:


Nazaj grede gre seveda zahvaljujoč poti navzdol občutno hitreje, tako da se z vrha do Topola vrneš v slabi uri in pol.

Tamle gor je Tošč, opazovan na cesti malo ven iz Topola:



petek, 20. junij 2014

Hribolazec.si


Danes nam je uspelo premakniti lene kosti in smo šli, najbrž prvič letos, na svetega Jošta nad Kranjem. Pa nas je že takoj na začetku poti presenetila tale novotarija. Ko smo jo malo preštudirali, tole tujo cev sredi narave, mi je postala zelo všeč. In zato zdaj pravim bravo tistim, ki so si to izmislili.

Vsi poznamo "junake te in te gore", ljudi, ki se v povprečju vsak dan v letu povzpnejo na domači hrib in se vpisujejo v posebno knjigo. No, tale steber zdaj knjigo nadomešča z rešitvijo, primerno fejsbuk generaciji. Kupiš si poseben čip in se z njim dotakneš stebra v dolini in stebra na vrhu. S tem sistemu sporočiš, kdaj si spet šel na Jošta in kako hitro. Steber potem enkrat na uro pošlje podatke v strežnik in potem se ustrezno osveži tudi javna tabela, objavljena na www.hribolazec.si. Potem lahko vsi "norci" že v službi prek aplikacije na telefonu preverjajo, če jih je "Janez" že prehitel in če bo treba danes morda dvakrat na vrh.



Luštna tehnologija, saj vzpodbuja rekreacijo! Me zelo mika, že zato, da bi me motiviralo k rednemu vzpenjanju na Jošta.

petek, 13. junij 2014

Glasba je osvojila Blejski otok


Učenci Glasbene šole Kranj so danes svoje male, velike in ogroooomne kovčke z inštrumenti s pletnami pritovorili na Blejski otok in tam večinoma azijskim turistom pripravili neizmerno presenečenje.




Glasba je prevzela otok in jezero ter nam prinesla veselje v srce. Venčki Beatlov in Abbe, pesmi Whitney Houston in številne druge priredbe za pihalni orkester so dan naredili najlepši na svetu.


Pesmi je spremljajo sonce, oblaki pa so melodije ponesle še povsod naokrog. Nazadnje je prišel poslušat še veter, kmalu za njim pa dež. Orkester je vztrajal in se predal šele, ko se je ulilo kot iz škafa...





torek, 10. junij 2014