V Postojnski jami sem bil doslej samo enkrat, pred dvema desetletjema. Dolgo sem čakal na pravo priložnost, da jo obiščem v novi vlogi - ne več kot otrok, ki se čudi igri podzemne narave, ampak kot očka, ki se smehlja ob strmenju svojih otrok. Danes sem spoznal, da je slika Postojnske jame v mojem spominu očitno že precej zbledela. Večji del prizorov mi je bil namreč povsem nov. Vhoda in izhoda iz jame si sploh nisem predstavljal taka:
Podzemni svet pa je bil še vedno tak, kot sem se ga spomnil iz otroštva. Le precej večji:
Zagotovo pa v mojem otroštvu ni bilo v jami tegale kostkota:
No, saj ga tudi prihodnji mesec ne bo več. Je bil v tej luknji samo na obisku.
Ni komentarjev:
Objavite komentar