V bližini Aya Sofyje je velika podzemna cisterna, kjer se z velikim finalom zaključi tudi Inferno Dana Browna. Torej obvezen postanek tudi za nas ...
Potem pa hop na smešno poceni ladjo, ki služi kot javni potniški promet.
Mi smo se s tako mestno ladjo odpeljali kar na drugo celino, v Azijo. Le kje drugje lahko za drobiž odpluješ na drugo celino? Tudi to je Istanbul!
Mi smo na Azijska tla stopili v Uskudarju, delu Istanbula na anatolijski obali Bosporja. Čeprav na drugi celini, smo se počutili povsem enako kot prek na evropskem delu tega neverjetnega mesta.
 |
| "Zavetišče" za mestne potepuške mačke ... |
Če smo se iz Evrope v Azijo odpravili z ladjo, smo se vrnili kar s podzemno železnico, katere predor so skopali pod Bosporjem.
Še enkrat smo obiskali ulico Istiklal in si odpočili v eni od slaščičarn visoko nad ulico. Čeprav je slaščičarna na najbolj slavni ulici v mestu, so bile cene čisto zmerne, žal pa so bile sladice podpovprečne ...
 |
| Ulica Istiklal |
Šli smo pogledat še, kakšna je kaj sreča mestnih ribičev na mostu Galata ...
 |
| Svetleča reč na sredi mostu je postaja mestnega vlaka... |
.. in se skozi končno prazne ulice bazarja vrnili v hotel.
Težko mi je bilo zaspati, saj sem vedel, da se bom jutri zvečer spet znašel v domači postelji. Istanbul ima svoj čar. Ni za vsakogar, je pa za marsikoga. Jaz sem med njimi, nekako imam rad to mesto. In še bi se vrnil.
