sobota, 31. oktober 2009

Halloween

Halloween je brezzvezni praznik. Iz Amerike uvožena potrošniška oslarija, namenjena pospeševanju prodaje čarovniških izdelkov. Ja, najbrž je vse to res. Ampak je pa Halloween tudi dober razlog, da se ta večer vsako leto pri nas doma spremeni v ustvarjalno delavnico. In zato ta praznik priznavamo tudi mi. Zgolj, kar se buč tiče. Vsega ostalega, kar paše zraven, se pa ne gremo.

torek, 27. oktober 2009

Slavnik

Med krompirjevimi počitnicami nama je z Ireno žal uspelo ujeti le en dan dopusta. K sreči pa smo ga znali izkoristiti. Pred domačo jesensko puščobnostjo smo pobegnili na Primorsko. Prvič smo želeli prilesti na Slavnik, prvi slovenski tisočak, gledano od Obale proti notranjosti.

Pot smo začeli v vasi Podgorje, kjer imajo ob igrišču sredi vasi veliko parkirišče, namenjeno predvsem izletnikom. Večji del časa smo hodili po prijetnem, svetlem gozdu. Ker v gozdu ni nizkega grmičevja, so si otroci lahko privoščili letanje po vsem gozdu, ne samo po poti. Uživali so v vlogah tajnih agentov, vojakov in pustolovcev.
Šele proti vrhu se gozd umakne travnikom.


Na vrhu smo se ustavili pri Tumovi koči na 1018 metrih nadmorske višine. Mi smo uživali v razgledu, pes pa v palici ...


Po malici iz nahrbtnika (koča je bila zaprta) smo se odpravili še na polurni sprehod do razgledne točke. Tam se ob čistem zraku vidi vse do Benetk.


Popoldan smo se vrnili do avtomobila in se odločili še za pozno kosilo v Kopru. Sprehod po lepo in okusno razsvetljenem mestu je izletu dal še piko na i.

nedelja, 25. oktober 2009

Doma blizu raja

Včasih sem slabe volje, ker blizu naše stare hiše divja promet, se ustvarja hrup in kvari idilo domačega vrta. Pa sem potem vsakič znova spet hvaležen. Lokacija blizu mesta in blizu vasi zahteva kompromise, a prinaša prednosti.

Do mesta imam slabih 15 minut peš. Medtem, ko se drugi mučijo z iskanjem parkirnega mesta, mene noge parkirajo kamorkoli želim.

Do kanjona Kokre in gozda ob njem imam deset minut hoje. Včeraj popoldne smo si ta sprehod privoščili vsi. Le deset minut asfaltne ceste, pa si v gozdu, kjer te globoko v kanjonu spremlja šumenje Kokre. In kjer nas je sredi gozdne poti ustavila srna. Zadnja leta so se tako navadile ljudi, da jih sploh več ne moti, če greš mimo, le par metrov oddaljen od njih. Zmoti jih le še pes ob človeku. Ko zagledajo psa, se poženejo v dir.

Kako naj potem tarnam, če pa živim tako blizu raja? Deset minut peš, pa srečaš srno ...

sreda, 21. oktober 2009

Obletnica

Danes se je začela letošnja letna konferenca moje stroke. Žal me letos ni tam, ampak pogovor o tej konferenci me je spomnil na nekaj zelo, zelo lepega. Pred letom dni sem se prav na tej konferenci po predolgem času končno spet srečal z nekdanjo sošolko, dvakratno Horjulčanko (kar pomeni, da ima doma dva psa iz zavetišča Horjul). In sva šla med odmorom na pijačo, ki je spremenila moje življenje. Tam mi je namreč na zaslonu svojega telefona pokazala obrazek moje Heli. Bila je ljubezen na prvi pogled. Sledila so dolga, globoka razmišljanja in družinski pogovori, dva obiska v zavetišču, in nazadnje uresničitev tistega, kar je šefica zavetišča Polona videla že ob prvem stiku: da sva s Heli za skupaj.

Leto dni torej mineva, kar sem spoznal Heli in Polono, ki vodi najboljše zavetišče v državi. Leto dni mineva, kar se je moj življenjski stil precej spremenil. Na boljše. Leto dni mineva, kar sem srečnejši in bolj zadovoljen kot prej. Leto dni bo, kar je naša družina bogatejša za čudovitega člana. Leto dni bo, kar je Heli naša. In to je lepo leto!

nedelja, 18. oktober 2009

Dve podobi istega sveta

Če gledaš televizijo, poslušaš radio in bereš časopise, te je lahko strah tega sveta. Zločini, gospodarski kriminal, ekološke katastrofe in prometne nesreče. Svet drvi v propad, in mi z njim. Groza!

Potem pa ugasneš televizijo in radio ter odjaviš časopise. Družiš se s tistimi, ki jih imaš rad, iz norosti civilizacije pobegneš v mir čudovite slovenske narave in na poti v hrib spet srečaš samega sebe. Takrat spoznaš, da je svet lep, prijazen in dober. Življenje je lepo!

V čem je finta te dvojnosti? V človeku. Človek je tisti, ki sam sebi jamo koplje. Tam, kjer človeka ni, je pa lepo. Menda se bomo v naši noriji ustavili in našli boljši, prijaznejši način življenja šele takrat, ko bomo na robu izginotja. Človek zna preživeti, vendar se za to bori šele takrat, ko je skoraj prepozno. Dokler gre tako, kot gre, se pa ne znamo ustaviti.

Dober začetek bi bil zame že to, da bi nehal spremljate medije, ki so že zdavnaj izgubili svoj kompas. Pa mi žal služba tega ne dovoli. Če si ti to lahko privoščiš, poizkusi. Vsaj za en teden pozabi na medije. Boš videl, kako bo svet takoj lepši!

petek, 16. oktober 2009

Gasa Party 2009

Danes se je pred našo hišo zgodila ulica! In to že tretje leto zapored!

Ulica se nam je zgodila zahvaljujoč dobremu, radodarnemu sosedu, in na najlepši možni način. Z vabilom, naj se zberemo pod ulično svetilko na sredini ulice. Glavni sosed je zagotovil mize, kostanj in krompir, vsi ostali pa vsak še kaj dobrega, tekočega ali trdnega. Prav lepo je bilo gledati prihajajoče sosede. Nihče ni prišel praznih rok. Mene je najbolj navdušila gobova pašteta. Mmmm ...

Letos je bila Gasa Party tretjič. Zadeva počasi že diši po tradicionalnosti ... Ideja je super in jo toplo priporočam vsaki slovenski ulici!

torek, 13. oktober 2009

torek, 6. oktober 2009

Filtriranje slabih novic

Veliki Sokrat je v stari Grčiji nekega dne srečal znanca, ki mu je rekel: "Ali veš, kaj sem pravkar slišal o tvojem prijatelju?"

"Samo trenutek," ga je ustavil Sokrat. "Preden mi karkoli poveš, bi rad, da narediš kratek test. Imenuje se Preizkus trojnega filtra. Preden mi karkoli poveš o mojem prijatelju, bi bilo mogoče dobro, da bi si vzel čas in presodil o tem, kar mi hočeš povedati. Zato se tudi imenuje Preizkus trojnega filtra. Prvi filter je filter resnice. Ali si povsem prepričan, da je tisto, kar mi hočeš povedati, resnično?"

"Ne" reče mož. "V bistvu sem pravkar slišal in ..."

"V redu", je rekel Sokrat. "Torej ne veš zagotovo, ali je res ali ne. Poskusiva z drugim filtrom, filtrom dobrega. Ali bi mi rad povedal kaj dobrega o mojem prijatelju?"

"Ne, nasprotno ..."

"A, tako," je nadaljeval Sokrat. "Hočeš povedati nekaj slabega o njem, ne veš pa, ali je to res. No, še vedno lahko narediš preizkus, kajti na voljo imaš še en filter, filter uporabnosti. Ali mi bo koristilo, kar bi mi rad povedal o prijatelju?"

"V bistvu ne ..."

"Torej," je zaključil Sokrat: "Če bi mi rad povedal nekaj, kar ni ne resnično, ne dobro, niti koristno, zakaj bi mi sploh kaj govoril?"

nedelja, 4. oktober 2009

Krstna torta

Irena se je spet potrudila v kuhinji. Tokrat za luštkano Laro, ki je imela danes sveti krst. Take sladkosti delajo iz krsta veselje ne samo za dušo, ampak tudi za brbončice. Tudi vsa dekoracija na torti je delo njenih nežnih rok.


sobota, 3. oktober 2009

Benetke

Že dolgo sva sanjala o tem, da bi spet obiskala Benetke in jih prvič razkazala tudi otrokom. Pa sva se kar nekaj obotavljala in nisva šla. Benetke, kot se jih spomniva sama, so bila dolge ure vožnje z avtobusom oddaljene od doma, z neverjetno gnečo na ulicah in tako drage, da sva pila in jedla samo tisto, kar sva imela s seboj v nahrbtniku. No, danes sva le zbrala pogum in se vrnila. Prvič z avtomobilom, prvič kot zakonca, prvič kot starša. In izkazalo se je, da so se nama Benetke zdaj, ko imava zaradi služb tudi nekaj denarja, pa lasten avto, predstavile precej drugače kot v dijaških in študentskih letih.

Prva velika sprememba je oddaljenost. Z avtomobilom in z avtocesto, potegnjeno od Kranja vse do Benetk, je to mesto postalo presenetljivo blizu. Z umirjeno vožnjo, vseskozi tempomatsko točnih 130 km na uro, in brez kakšnih zastojev na cesti, je danes iz Kranja do Benetk le dve uri in pol vožnje.


Pred Benetkami imaš dve možnosti. Lahko izbereš vožnjo čez most tik pred beneška vrata, in tam parkiraš v veliki garažni hiši, kjer računajo 28 evrov na dan - če seveda dobiš prazno parkirno mesto. Druga možnost je, da v Mestrah, ki jih od Benetk loči le košček morja, poiščeš poceni parkirišče, in se nato do Benetk zapelješ z vlakom. In to drugo možnost smo izbrali mi. Tik ob železniški postaji je velika, sodobna parkirna hiša, kjer računajo 12 evrov na dan. Čisto blizu pa je majhno zasebno parkirišče, skrito na dvorišču stare hiše. Tam računajo na dan 5 evrov. Vendar pa jim moraš zaupati ključe svojega avtomobila, saj vozila parkirajo tesno drugega ob drugem in jih potem premikajo, kadar želi kdo z zaparkiranim vozilom oditi domov. Kot se spodobi za prave Gorenjce, smo seveda raje tvegali in možaku izročili ključe svojega avtomobila, kot pa plačali dražjo parkirnino v parkirni hiši.

Čez cesto smo stopili na železniško postajo, kupili vozovnice (po evro na osebo v eno smer, otroci do 4 leta zastonj) in se po res kratki progi zapeljali čez morje do Benetk. In tam se je naša beneška zgodba res začela. Že takoj, ko stopiš skozi vrata železniške postaje, se znajdeš v Benetkah. Tak je pogled z vrha stopnišča železniške postaje:

Samo minuto smo stali v Benetkah, pa smo že spoznali njeno prometno ožilje. Po kanalu so se mimo nas vozili avtobusi, taksiji, policija ... - vsi na čolnih. Otroci so nejeverno gledali, ko sem jim razlagal, da je tu ves promet na vodi. Pa je Irena stavila z najstarejšim sinom pogumno stavo: za vsak avto, ki ga bo sin videl v Benetkah, dobi 1.000 evrov. Da bi ga videli, kako je ves dan iskal avtomobile, pa revež res ni srečal niti enega samega!

Najlepši del Benetk smo spoznali v stranskih ulicah, kjer ni bilo gneče, cene pa so bile dovolj sprejemljive, da smo si pri Kitajcih za 30 evrov privoščili italijansko kosilo za vso družino. Uživali smo na sprehodu po ozkih ulicah ob vodi, in se čudili gneči, ki so jo po kanalih ustvarjale gondole. Sem mislil, da je to že preživeto, a je posel vsaj danes zelo cvetel!

Cvetel je tudi posel na stojnicah. Neverjetno, koliko ljudi še vedno kupuje izvirne beneške spominke, z ljubeznijo narejene na Kitajskem ...



Na trgu sv. Marka smo si prvič privoščili drag razgled z vrha zvonika. Pogled na strehe in morje, ki objema Benetke, je bil vsekakor zanimiv.

Zvečer smo mislili, da se bo življenje počasi umirilo. Kje pa! Stojnice so se šele z nočjo pravzaprav razživele, ljudi ni bilo nič manj, le razsvetljava je vse skupaj naredila še lepše, bolj čarobno. Tako smo se na koncu od Benetk poslovili sicer utrujeni, a vsekakor zelo zadovoljni. Benetke so postale zelo blizu, izven sezone, ko je gneče manj, primerne za lep enodnevni izlet na morju, kjer je precej topleje, kot pa oktobra na Gorenjskem.