nedelja, 17. maj 2009

Golica

Prvič v življenju smo bili danes vsi v družini na Golici. Super hrib za celodnevni spomladanski družinski izlet!

Kot pričakovano, je bilo planincev z enakimi načrti veliko. Ponekod smo zato hodili v hrib skorajda tako, kot v procesiji na Brezjah. A ker so planinci prijazni ljudje, je bilo tudi srečevanje prijetno in zabavno.

Nato smo zagledali naš cilj. Še precej oddaljen, a dovolj mikaven, da nam je dal energijo za nadaljevanje poti.

Tako smo grizli in sopihali naprej v hrib.

Naš prvi cilj je bila Koča na Golici.

Kljub gneči je osebju, ne vem sicer kako, uspelo hitro potešiti naše lačne želodce in nam tako dati dovolj energije za nadaljevanje poti navzgor, proti vrhu Golice. Pot je skorajda puščavska in kar sama, brez besed, pojasnjuje izvor besede Golica.

Koča na Golici je kmalu postala nekaj, na kar smo lahko gledali zviška.

Mi smo trmasto lezli naprej in uspešno dosegli cilj. Na vrhu nas je razveselil spomin na zimo ...

... omamil fantastičen razgled ...

... presenetil in navdušil pa nas je pilot jadralnega letala, ki je nekajkrat zaokrožil nad nami in nas prijazno pozdravil.

Ob spustu navzdol mi je oko ujelo vrsto "obcestnih kamnov", za katere sem hitro spoznal, da ločijo Slovenijo od Avstrije. Še ne tako dolgo nazaj je bila Evropa samo na drugi strani teh mejnih kamnov na Golici.

Čisto na koncu, na poti domov, smo nad Planino pod Golico odkrili še pravljični travnik narcis.

Nam je bilo lepo v tej naši Sloveniji? Če še ne poznaš odgovora, še enkrat poglej slike ...

2 komentarja:

  1. Od kod ste šli in koliko časa ste hodili? Bravo otroci! Se mi zdi, da je pot kar dolga.

    LP, Polona

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, poti je kar dovolj, da si z otroki, če hodiš lepo počasi, z užitkom, skorajda cel dan v hribih. Šli pa nismo od spodaj, ampak smo se s Planine pod Golico po makadamu še kar nekaj časa peljali po cesti naprej, tako da smo otrokom olajšali kar nekaj poti.

    OdgovoriIzbriši