Madeira (četrti dan): Bruhal nisem, sem šel pa na najvišji vrh

Pico do Arieiro: vsi so šli gledat sončni vzhod. 

Jah, noč ni bila fina. Slabo mi je bilo, in zato sem bil posledično šele po 11:00 sposoben za novo pot. Vsaj Irena je šla na Pico do Arieiro (10 min vožnje od "kampa") na sončni vzhod. Sodeč po prometu na cesti ob kampu je šlo tja gor še tisoč avtomobilov ... 

Razgled s Pico do Ariera.

Najin nocojšnji divji legalni kamp z domačinkami. 

Opoldne sva se odpravila na najvišji vrh Madeire, Pico do Ruivo. Od parkinga do vrha je celih 280 višincev :)  

Na Madeirski Triglav vodi tlakovana pot. 

Potem je bil pa že večer in treba se je bilo odpraviti na dobro uro dolg pohod z nahrbtniki na skrajno vzhodni rt Sao Lourenco. 

Tam naju je čakal nov hotel pod vsemi zvezdami, ki sva se ga res zelo veselila, saj je sodeč po slikah res obetal pravo izkušnjo narave. 

Od tega divjega uradnega kampa je minuta do plaže, kar sva s pridom izkoristila. Ker tudi tu ni ne stranišč, ne tušev, je bilo morje prav odlična "banja". Pasalo je preznojen zaplavati v Atlantskem oceanu. Sicer je tak tuš slan, a vseeno fin. 

Ko sva prišla sem, je bila tu v majhnem šotoru samo mlada čedna Čehinja. Blazno se naju je razveselila, ker se je bala, da bo tu spala sama in jo je bilo že malo strah, tako da je za pogum odprla že drugo malo pločevinko piva. No, nazadnje se je mali camping prostor povsem zapolnil. Prišla sta dva Čeha, spet sva pa srečala še najine tri naključne spremljevalce, tri blazno simpatične srbske študente, ki se po Madeiri premikajo z busi in peš. 

Včeraj sva premagala muhasto vreme in na drugem najvišjem vrhu Madeire doživela prelep sončni zahod ...

Jutri bova spala na skrajnem vzhodu Madeire ...