Krnica kot zimska kraljica

Če razmišljaš, kam na sprehod, ti lahko toplo priporočim mrzlo pot do koče v Krnici. Brezplačna parkirna mesta so pri prvih ovinkih ceste na Vršič, od tam pa traja potem samo še nekaj minut hoje po asfaltu do mostu, kjer označena pot s ceste zavije proti Krnici.

Pot je nezahteven in nikoli nevaren, rahlo vzpenjajoč enourni sprehod po dolini, kjer okolica navduši z zimsko idilo.

V koči te čaka topla peč, prijazni gostitelji in marsikaj dobrega za na mizo. Skratka, prav lep poldnevni izlet. 

Zimski Tamar

Neverjetno je, kako zelo je čas relativna zadeva. Kako hitro tečejo minutni kazalci, je recimo odvisno od tega, na kateri strani vrat stranišča se nahajaš ...  No, drug primer relativnosti časa pa sem doživel danes. Ker je v Kranju bolj žalostna jesen kot pa zima, s temperaturami okoli osem stopinj, je žena predlagala, da greva s prijatelji zimo iskat v Tamar. Med delovnim tednom, ko pridem domov šele blizu osemnajste ure?! Kot vedno, se je tudi ta pot meni zdela časovno neizvedljiva. Pa sva vseeno šla. In zdaj, ko spet sedim doma, sem srečno nejeveren, kaj vse lahko v tej naši prelepi Sloveniji tudi pozimi doživiš v enem samem večeru!

Že večerna pot proti Kranjski Gori je bila zanimiva. Z vsakim kilometrom se je okolica iz rjave jesenske spreminjala v vedno bolj belo zimsko. V Planici (parkiranje stane sprejemljivih 3,5 eur na dan) po parkirišču brez zimskih gum ne bi šlo več, saj smo prispeli v pravo zimo. 

Pot v Tamar je vedno lepa. Letos, ko v Kranju nismo verjeli, da bo zima sploh prišla, je pa sprehod še toliko lepši, saj smo prvič v tej zimi doživeli beli raj. Edinole luna, ki se nam je obetala za razsvetljavo, je ostajala dovolj nizko, da čez hrib ni zmogla posvetiti na našo pot. Še dobro, da so izumili čelne svetilke.  

Silvestrski trojček

Rudnica (vrh, 946 mnm)

Tri dneve, ki so zaznamovali konec leta 2022 in začetek 2023, smo preživeli tam, kjer je najlepše - v naravi. 

Zadnji dan leta 2022 smo se minulemu letu za vse lepo zahvalili na Rudnici. To je 946 metrov visok razgledni hrib v bohinjskih koncih slovenskega raja. 

Avto smo parkirali v Brodu pri Bohinjski Bistrici, potem pa nas je nezahtevna pot brez posebnega napora privedla na vrh, kjer smo s pogledom pozdravili Srednjo vas. 

Pogled z Rudnice na Srednjo vas.

Steza nas je nato vodila naprej proti Bohinjskemu jezeru, na katerega se zelo lepo vidi z razgledne točke Peč. Ves čas nas je spremljalo toplo sonce, tako da smo tudi 31. decembra hodili navzgor zgolj v kratkih rokavih!

Razgledna točka Peč: pogled na Bohinjsko jezero. 

Rudnica je torej res razgledna, saj z različnih koncev ponuja poglede na skoraj vse kotičke Bohinja.

Prvi dan novega leta smo se za kesanje zaradi grehov, storjenih med silvestrsko večerjo, povzpeli na Kriško goro. Koča je bila nabito polna tako tistih, ki smo šli iz doline gor kurit kalorije, kot onih, ki so zelo očitno prehod v novo leto preživeli v koči. Ti so se sredi dneva počasi iz zombijev spreminjali nazaj v ljudi, ki bodo kmalu zmožni poti nazaj v dolino. Težka je pot za tiste, ki so šli lani gor, pa šele letos dol...

Drugega januarja smo za dobro mero zdravega začetka leta preverili še utrip na Dobrči. Tudi tu je bilo vse polno ljudi, le da so bili po silvestrovanju vsi razen enega gospoda že povsem trezni in polni novoletnih sklepov. Le pesimisti so že razglašali, da bodo spremembe sledile šele po naslednjem novem letu.