Korzika (petnajsti dan): pot domov

Bastia.

Ob krmežljavem prebujanju jutra sva načrtovala tiho podiranje šotora, da ne bova zmotila sosedov. Pa se je izkazalo, da je kar večina gostov v tem kampu prespala iz istega razloga - ker gredo na isti jutranji trajekt kot midva. Tako smo krmežljavi pospravili svoje parcele in se odpeljali v pristanišče.

Bastia: čakajoč, da nas pogoltnejo usta trajekta.

Logistika teh trajektov je res neverjetna. Kako tekoče in mirno zaposleni obvladajo reko vozil, od najmanjših mestnih avtomobilov in motorjev do največjih avtodomov!

Na trajektu se parkira v dve nadstropji. Ko bodo avtodomi spodaj odpeljali ven, se bo prvo nadstropje spustilo dol in z ladje bomo zapeljali še z avtomobili.

Na ladji se, če je vreme lepo, splača zagrebsti za kak ležalnik na palubi. Tako te čaka prijetna pot nazaj, z malce domišljije se hitro počutiš kot bogataš na svoji veliki jahti z bazenom :)

Imajo take plaže na svojih jahtah bogataši?

Splača se zagrebsti za brezplačni ležalnik!

Na svidenje, Bastia, na svidenje, prelepa Korzika.

Čeprav je Korzika del Francije, vsa pot ladje pa vodi le ob italijanski zemlji, se splača telefon izključiti. Nama je na enem telefonu namreč nekako uspelo ujeti neko"maritime" omrežje, ki je cenovno na istem nivoju kot pa Afrika ... Za par kilobitov prenesenih podatkov, ki jih aplikacije kar same pošiljajo v svet, je prišel kar krepek račun. Samo v opozorilo!

Dober dan, Livorno, dober dan, celina!

Po prijetni vožnji na lep, sončen dan in na mirnem morju smo prispeli v Livorno, od koder naju je potem čakala še sedemurna pot z avtom domov Ker gre ves čas po avtocesti, sva imela veliko časa in miru, da sva že obujala spomine na enega od najlepših potovanj do sedaj. Korzika, zagotovo se še vrneva! 

Korzika (štirinajsti dan): Restonica, Bastia

Reka Restonica tik ob kampu.

Vse lepe stvari se žal enkrat zaključijo, in tako se je tudi za naju začel predzadnji dan potepanja po prelepi Korziki.

Tudi kamp Camping de Tuani v dolini reke Restonice naju je navdušil iz istih razlogov, kot večina kampov na Korziki: zelo naraven kamp, zelo malo človeških posegov v naravo, zato imaš v šotoru res občutek, da spiš v naravi.

Še lepše pa je, da je kamp tik ob prelepi reki Restonici. Tako sva si lahko vse dopoldne privoščila lenarjenje ob prijetnem šumenju reke, v blagodejni senci. 

Reka Restonica: najlepša čitalnica!

Sredi dneva je prišel čas, da se odpraviva proti Bastiji, kjer naju jutri navsezgodaj čaka trajekt proti Italiji.

Corte: znamenita korziška zastava.

V Bastiji sva edinkrat na vsej poti izbrala napačen kamp. Res je kamp Les Sables Rouges najbližji pristanišču, tudi lastnik je zelo prijazen, ampak tik ob kampu je nočni klub na prostem. Ravno na najino noč so imeli hudo techno žurko, da je bilo do treh zjutraj nemogoče zaspati zaradi nenehnega "tuc-dum-tuc-dum". Kamp je v redu - a preveri program kluba - če se kaj dogaja, se tu ne bo spalo. 

Zadnji večerni trajekt odhaja iz Bastije, kjer bova zgodaj zjutraj tudi midva odšla na prvi jutranji trajekt na celino. 

Bastia: obalna promenada.

Korzika (trinajsti dan): gorski jezeri Melu in Capitellu

Lac de Melo.

Trinajsti dan najinega potepanja po Korziki nama je spet razveselil duši z lepotami gorskega sveta. Po dolini reke Restonice sva se po ozki cesti zapeljala tako visoko, kot je šlo, od tam pa zagrizla v hribe do dveh prelepih gorskih jezer. Le malokdaj sem v hribih videl tako lepo jezero kot danes!

Gorske koče na Korziki so pogosto bolj bari kot pa koče ...

Najprej naju je pot vodila do jezera Melo (Lac de Melo), nato pa naju je stezica ob obali tega lepega jezera peljala naprej, navzgor, kjer se je nekje skrivalo še drugo, baje še lepše jezero.

Pogled na Lac de Melo na poti navzgor do drugega jezera.

In res, drugo, višje ležeče jezero Lac de Capitello je še večji biser narave! Joj, kako je to lepo!

Lac de Capitello.

Voda, ukleščena med hribe: Capitello.

Za pojest lepo!

Čiste hoje se je nabralo za pet ur in pol, klanci pa so nama prinesli dobrih tisoč metrov višinske razlike. Če obiščeš samo obe jezeri, je poti in višincev precej manj, ampak midva sva zagrizla še višje, tako daleč, kot je varno šlo, da sva uspela pogledati še na drugo stran hribov.

Do tjale gor greva, do tiste razpoke na sredini, kjer bova lahko pogledala na drugo stran!

Pogled na drugo stran je bil vreden vzpona!
 

Vsak meter je bil zaradi prelepih razgledov še kako vreden truda! Sva si pa po končani poti še kako zaslužila tudi osvežitev v reki Restonici, ki se nama je prijazno ponudila čisto ob cesti, ob vračanju z avtom nazaj v dolino. 

Osvežujoča nagrada za planinca: reka Restonica.

Korzika (dvanajsti dan): U Fium'Orbu

Streha kampa U Valdo.

Kot sem zapisal že v včerajšnji objavi, naju je kamp U Valdo navdušil predvsem zato, ker je tako slabo urejen, da imaš občutek, kot da spiš sredi povsem naravnega gozda, v katerega človeška roka ni posegla. Zato sva tu ostala dve noči.

Na levem delu slike se med drevesi komajda opazi vozila v kampu.

Podobno o neokrnjenosti velja za sotesko reke Fium'Orbu, ki teče v bližini kampa. Sprehod ob njej zahteva malce spretnosti, a nagradi z neokrnjeno naravo, čisto vodo in res popolnim mirom. Kdor išče mir in naravo, senco in hlad reke, bo tu našel svoje mesto!

Tako kot vse na Korziki ima tudi reka Fium'Orbu dve imeni. Fium'Orbu je korziški naziv, po francosko pa se reki reče Fiumorbo. Kakorkoli že ji rečemo, njena lepota je dejstvo, ki navdušuje!

Korzika (enajsti dan): Vallee de la Solenzara, U Fium'Orbu

Noč sva preživela v kampu ob morju, po zajtrku pa sva hitro odhitela nazaj v prelepo korziško notranjost. Večino današnjega dneva sva želela preživeti v prijetni senci neokrnjene soteske reke Solenzare. 

Soteska reke Solenzare: osvežilna moč neokrnjene narave.

Tule sva bila njegova gosta!

Solenzara: tik ob cesti je v vodi kar precej ljudi. Par minut hoje po soteski pa ti prinese kak zalivček, ki je ves dan povsem tvoj. 

Po uživanju na plaži, ki je nikoli ne bi zamenjala za kako "sanjsko" peščeno plažo brez zelenja, sva se odpravila v najbolj "eko" kamp na najinem potovanju. 

Oklepnik tik ob cesti.

Camping U valdu (kamp v gozdu) je dobesedno to, kar pove že njegovo ime: prostor, kjer lahko legalno prespiš v gozdu. Marsikdo bi se zmrdoval nad neurejenostjo parcel, midva pa sva bila navdušena nad tem, da sta upravljalca - ostareli par - pustila naravo tako, kakršna je. 

Kamp sredi gozda: takih si želiva čim več!

Iz kampa sva se zvečer odpravila na poldrugo uro dolg sprehod k reki Fiumorbo (po korziško U Fium'Orbu), kjer sva bila spet nagrajena s prelepo naravo, prijetno senco in mirom.

U Fium'Orbu: reke ponujajo najlepše plaže!

Korzika (deseti dan): Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu, Col de Bavella

Punta di a Vacca Morta.

Po včerajšnjem potepanju po prelepih obalah južnega dela Korzike se je spodobilo, da si spet malo odpočijeva od morja in si privoščiva lepote korziških hribov. Tako so naju lepe, ovinkaste ceste z morja zapeljale v notranjost. Preden pa se sprehodimo po današnjih hribih, še kratka misel o vožnji po korziških cestah. Te so res uživaške, kar po drugi strani pomeni, da mora biti voznik ves čas zbran in spočit. Ceste so lepe, vendar ozke in ovinkaste. Pameten turist se bo po njih peljal počasi, tako zaradi varnosti kot zaradi razgledovanja po okolici. Domačini, ki so se na teh ovinkih tako rekoč rodili, se peljejo seveda povsem drugače. Ovinke pobirajo hitro, pa naj si bodo za volanom starega podrtega fiata, belega kombija ali kar tovornjaka. Da bomo vsi na teh cestah srečni, je najpametnejša sledeča taktika; kadarkoli v vzvratnem ogledalu  zagledaš hitro bližajoče se vozilo domačina, mu takoj, ko bo mogoče, omogoči, da te bo lahko prehitel. Domačin bo zadovoljen, turist pa bo spet lahko brez stresa užival v vožnji.

Današnja pot: Punta di a Vacca Morta, Cascade de Piscia di Ghjaddu in Col de Bavella.

S tako taktiko sva se po Korziki prevažala midva in tako sva prispela tudi do vznožja najinega današnjega prvega vzpona. Punta di a Vacca Morta ima zelo, ampak res zelo zanimivo ime: Hrib mrtve krave. Gre za nezahteven vzpon, kjer krožna pot zahteva 1h 40 min hoje, na kateri premagaš 265 višinskih metrov. 

Zanimiva pot skozi gozd na Mrtvo kravo.

Na vrhu Mrtve krave: Punta di a Vacca Morta.

Drevesa si zaslužijo vse spoštovanje in občudovanje.

Ker na poti do Mrtve krave ni nobene vode, sva si za naslednji današnji cilj seveda izbrala nekaj z več vode - slap Cascade de Piscia di Ghjaddu. Tudi ta pohod ni zahteven, celotna pot do razgledne točke nad slapom in nazaj do izhodišča zahteva poldrugo uro hoje in 150 višinskih metrov vzpona. 

Tudi na tej poti oči navduši igra narave s prepletanjem dreves in zanimivih skal.

V času najinega obiska je bil zaradi nevarnosti žal zadnji del poti do slapu zaprt, tako da sva si ga lahko ogledala le od daleč. 

Cascade de Piscia di Ghjaddu.

Zadnji, tretji naravni izziv današnjega dne je bil še en vrh. Z avtom sva se ustavila na prelazu Col de Bavella in od tam na poldrugo uro dolgo krožno pot do razgledne točke pod vrhom Punta Bigornu. Spet sva bila nagrajena s prelepo naravo in krasnim razgledom, ki naju je spet spomnil na to, da je Korzika pravzaprav gora, ki raste iz morja. 

Mogočne skale nad Bavello.

Col de Bavella: krasno drevo blizu parkirišča na vrhu prelaza.

Col de Bavella: kipec device Marije. 

Col de Bavella: le minuto hoje od ceste čez prelaz si sredi neokrnjene narave.