ponedeljek, 31. julij 2017

Planjava, Škarje in Ojstrica


Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!


Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 


Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve 


S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.



Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel...  



Planjava, Škarje in Ojstrica



Ko sem prvi dan naše kamniške odisejade hvaležno drsel v spanec v kamniški koči, sem mislil, da je z osvojitvijo brane težki del moje poti zaključen. Če bi vedel, kaj me čaka danes, drugi dan, moj spanec ne bi bil miren. 


V očeh rekreativnega planinca, ki gre v gore le občasno, se je namreč kombinacija, ko v istem dnevu obišče vrhove Planjava, Škarje in Ojstrica, izkazala za fizično in psihično zelo naporno.  Res pa so bili razgledi taki, da je bilo vredno!


Meni so se kolena tresla na izpostavljenih mestih, kjer sem na svoji levi božal skalo, na desni pa pod nogami gledal preveč metrov globine, da bi bil lahko sproščen. 


Enako zaskrbljen sem bil na nekaterih mestih ob spustih z omenjenih treh vrhov, saj spet ni bilo nobenega dobrega oprijema – gledano z vidika nekoga, ki je neroden in ima strah pred višino. Za večino planincev je ta pot sicer zahtevna, a brez razlogov za skrb, zato jemlji mojo izpoved z nekaj rezerve 





















Pogled na Logarsko dolino:






















In še malo slik s poti:







S Kamniškega sedla lahko prek Planjave, Škarij, Ojstrice in Korošice narediš lep, dolg krog nazaj do svojega avtomobila v dolini. Vmes te čaka nekaj zahtevnih poti, ki zahtevajo kar nekaj spretnosti, pa dobro kondicijsko pripravljenost. In nekaj železne volje na koncu, saj je pot od Korošice nazaj do avta grozljivo nezanimiva, enolična in dolgočasna. Ko temu dodaš še utrujenost, ta zadnji del res ni mikaven. Vsekakor pa je celotni izlet tako lep, da je vreden tudi zadnjega dela.


Na Korošici je v času našega obiska pod zavetjem Ojstrice  še stal Kocbekov dom, kjer smo se okrepčali z odlično hrano in se čudili, od kje vse dobrote sploh pridejo sem gor. Odgovor je bil, da je edini način dostave helikopter. Žal smo tak helikopter že isto jesen iz Kamnika gledali, kako je letal na Korošico, kjer je dom zagorel in tudi zgorel. 


nedelja, 30. julij 2017

Kamniško sedlo in Brana



Zame, ki sem precej neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem življenju. 


Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...


Torej, Kamniško sedlo. Za  marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…


Levo od Kamniške koče se bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti oziroma zdrs.


Zame je bil osvojeni vrh posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.


Večer in noč smo preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja. Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro. Priporočam!  
 











Pogled na Brano s Kamniškega sedla:


Kamniška koča:



Kamniško sedlo in Brana



Zame, ki sem precej neroden in imam pred višino prevelik strah, je Kamniško sedlo predstavljalo izhodišče najtežje in najbolj nevarne planinske pustolovščine v mojem življenju. Preden se prestrašiš in ne bereš naprej, pa naj opozorim, da je strah zelo relativna zadeva. Na istih poteh, kjer sem jaz tresočih kolen napredoval s hitrostjo en meter na minuto, so nekateri v treking čevljih v drncu lahkotno skakljali čez meni na videz nepremagljive ovire ...

Torej, Kamniško sedlo. Za  marsikoga cilj prijetnega in lahkotnega poldnevnega izleta, za nas pa izhodišče in baza za dvodnevno odkrivanje prelepih, a meni malo strašljivih poti. Kot rečeno, je pot do koče na Kamniškem sedlu enostavna in primerna za vsakogar. Ampak, če želiš doživeti razglede, ob katerih ti srce zaigra, se je treba potruditi bolj. Precej bolj…

Levo od Kamniške koče se bohoti Brana. Poti do vrha ne moreš zgrešiti, izgubiti se ne moreš, je pa pot zahtevna. Zadnji del zahteva nekaj gamsovih genov, kakih posebnih varoval ni. S pravo obutvijo in spoštljivim odnosom je sicer pot povsem prehodna, samo ne smeš pozabiti, da te od bolečega padca loči res le trenutek nepazljivosti oziroma zdrs.


Zame je bil osvojeni vrh posebna osebna zmaga, še toliko bolj pa sem se razveselil varne vrnitve v Kamniško kočo. Vedno mi je pot gor lažja od spusta, zato sem bil, ko smo se vsi nepoškodovani zatekli v prijetno toplo kočo, res srečen.


Večer in noč smo preživeli v Kamniški koči, kjer smo uživali v domačnosti prijetnega zavetja. Vsekakor koča ponuja dovolj udobja, da se bo v njej vsakdo lahko počutil dobro. Priporočam!

 Koča na kamniškem sedlu: https://www.pzs.si/koce.php?pid=86

 



nedelja, 16. julij 2017

Storžič čez Žrelo


No, tole je pa bila spet ena plezarija! Vsaj zame, ki me je strah višine. Tam, kjer sem jaz tresočih kolen v varnih gojzarjih le počasi napredoval, so namreč nekateri v gorskih tekaških čevljih skorajda lebdeli čez greben.


Pa da te ne prestrašim preveč. Storžič je čez Žrelo povsem dosegljiv tudi mlajšim najstnikom, samo s pravo mero kondicije, previdnosti, spoštovanja do gora in zdrave pameti.


Jaz iz svoje strahovišinske perspektive pač take poti doživljam veliko bolj čustveno intenzivno kot pa običajni planinci. Presenetil me je tudi vrh. Iz doline se mi je zdel špičast kot sulica, od blizu je pa na srečo precej bolj položen oziroma ima lepo "teraso" za varen počitek in uživanje v razgledih.


Pot je krasna, zanimiva, s prelepimi razgledi in kot vedno prijaznimi planinci, ki jih srečuješ na poti gor in dol.   Slike pokažejo del teh lepot, ampak daleč najlepše je to doživeti "v živo".


Storžič te čaka ...