četrtek, 27. julij 2017

Z otroki varno v gore

Foto: Urban Urbanc/Sportida

Gorski reševalci so pripravili prijeten video z nasveti, kako varno z otroki v gore:

http://siol.net/sportal/naj-planinska-koca/to-so-najpogostejse-napake-druzin-v-gorah-445807


sreda, 21. junij 2017

Kako nastanejo fotografije letal na nebu

V spodnjem filmu lahko spoznaš, kako nastanejo osupljivi promocijski posnetki letalske družbe in kakšno je delo letalskega fotografa. Zanimiva služba :)


petek, 19. maj 2017

Kolesarski izlet: najlepši prelazi

Iz Preddvora proti Jezerskemu
Danes sem imel dopust. Lanski dopust, ki mu grozi, da bo konec junija propadel, zato ga je vredno izkoristiti. Bil sem sam in odločen, da dneva ne bom zapravil s hišnimi opravili, ampak v naravi. Najprej sem gledal proti Storžiču, pa je ARSO zagrozil z močnim vetrom. Potem sem razprl zemljevid in začel iskati kolesarske poti. Nekaj, kar bo trajalo dlje kot dve uri, drugače dan ne bo izkoriščen. Kmalu sem ugledal krasno krožno pot: iz Kranja mimo Preddvora na Jezersko, pa potem iz avstrijske strani na Pavličevo sedlo, mimo Logarske soline in Luč, zadnji vzpon na Kranjski Rak ter po spustu v Kamnik čez Cerklje nazaj v Kranj.

Krasna krožna pot po Sloveniji in malo še po Avstriji.
Krasna tura, če bi imel kondicijo. Pa kondicije nimam sploh. Letos sem bil dvakrat na kolesu in to ni nič. Ker pa po nekajminutnem gledanju nisem našel nič drugega, sem se vseeno odločil, da zagrizem na to pot. Ne celo, jo ne zmorem, samo malo, potem pa obrnem.

Jezerska slatina, naravni vir čisto posebne vode.

Do Preddvora je vzpon komaj opazen, zato težav ni bilo. Tudi naprej do Jezerskega je šlo prav v redu, zato sem se ob pitju Jezerske slatine odločil, da zagrizem v klanec in grem do mejnega prehoda. Tam sem si privoščil banano, nato pa se, opogumljen z nekaj novimi kalorijami, odločil, da se vseeno spustim v Avstrijo. Na križišču za Pavličevo sedlo sem ugotovil, da je ista figa, ali plezam nazaj na Jezersko ali na Pavličevo sedlo, zato sem izbral slednje.

Takole lep je z avstrijske strani vzpon na Pavličevo sedlo.
Šlo je opazno bolj počasi, pa sem se tolažil, da ni težava v zapuščanju moči, ampak so pač klanci veliko bolj strmi kot prej. Ker pa se tudi počasi daleč pride, sem nekako le prilezel na mejni prehod.

Juhej, na vrhu Pavličevega sedla sem!
Na vrhu sem si privoščil že drugo banano. Vmes sem razmišljal, da se mi res ne ljubi lesti nazaj na Jezersko, zato sem skomignil z rameni, odklopil razmišljanje, da sem šele na tretjini krožne poti, za katero nimam dovolj kondicije, in se spustil navzdol proti Logarski dolini. Uh, je letelo! Hitrost mi je dala novi pogum, pa sem pridno odpedaliral proti Lučam. Tam me je zemljevid vabil, naj skrajšam ovinek in proti Kamniku mimo Podvolovjeka skočim čez Kranjski Rak.

Iz Luč proti Podvolovjeku.
Presneti zemljevid, kjer izohipse sploh ne izgledajo tako hude, kot v resnici. Tu sem pa res grizel! Treba je premagati 500 višincev in vrha kar ni bilo. Mater je šlo počasi, dokler končno nisem zagledal vrha:

Kranjski Rak.
"Juhej!", bi moral reči na vrhu, pa nisem zmogel. Spustil sem se proti Kamniku in ves čas upal, da mi ne bi bilo treba nikjer niti za trenutek več orbniti pedal. Naj gre dol, samo še navzdol! Pri cerkvi svetega Ahacija v vasi Kališe sem zadnjič še zmogel v roke vzeti fotoaparat:

Cerkev sv. Ahacija v vasi Kališe.
Do Kamnika je šlo večinoma res navzdol, zato sem se pozno popoldan nekako le spravil do mesta. Od tu do Kranja pa samo še kalvarija. Najprej sem se, iščoč kako lepo stransko pot, obrnil na Google Maps in mu rekel, naj išče poti za pešče. Avto nisem, kolesa mi pa Gugl ni ponudil. Aj, mi je bilo žal te odločitve! Gugl me je odpeljal v gozd nad Kamnikom, pol poti sem kolo nosil skozi gmajno, dokler le nisem prišel v Tunjice. Tam sem iskal samo še asfalt, se malo izgubljal v sicer prelepi gričevnati pokrajini in samo še upajoče gledal nekam, kjer naj bi bil domači Kranj.

Za zadnjih 20 kilometrov sem rabil dve uri, branjevke bi me v krilih in z rutami na glavi, pa z grabljami pod roko zagotovo prehitevale na svojih starih kolesih! Ojej, ojej, kako je šlo počasi! Telo je imelo dovolj.  Saj bi klical sina, naj me pride iskat, pa še ni polnoleten in nima izpita. Saj bi klical ženo, naj me pride iskat, pa me je vseeno še malo glodal ponos. In tako sem, ne vem kako, nekako le prilezel do Kranja.

Zdaj, ko sem stuširan, napitan in odžejan, spet vidim bolj jasno. In zdaj vem, da lahko to pot priporočim vsakemu kolesarju. Ker je res prelepa od začetka do konca! Ampak nikar na to pot tako kot jaz, brez kondicije. 132 kilometrov in dobrih 3.000 metrov vzponov lahko kolesarju tam, kjer je narava nepozabno lepa, prinese tudi nepozabne muke.

S kondicijo bi pa še šel. Bom šel!





ponedeljek, 15. maj 2017

Hvala, ker tečete!

Danes sem dobil tale krasen, topel video z letošnjega teka Wings For Life. V njem se ponavlja hvaležno sporočilo "Hvala, ker tečete za nas".

Jaz pa zahvalo vračam nazaj: "Hvala, iskrena hvala, ker lahko tečem. Zase in še za koga drugega".




četrtek, 11. maj 2017

Kopenhagen


Kopenhagen je čudovito mesto. Je ena od redkih prestolnic, kjer bi bil morda celo pripravljen živeti.

V Kopenhagnu ni visokih stolpnic, ki bi mestu kradle sonce in zračnost.

V Kopenhagnu je množica kanalov, ki še polepšajo prostornost in odprtost mesta.

Hiše so slikovite, okna večinoma nikoli zagrnjena, ljudje pa prihajajo na ulice mirni in prijazni.Zelo radi uporabljajo kolesa, kar pomaga h kakovosti zraka.

Predvsem pa je v Kopenhagnu prometna konica med 15:00 in 16:30. Ker takrat ljudje odhajajo domov. Ob petih je, kar se služb tiše, mesto "prazno". Pri nas pravijo, da moramo rasti, zaslužiti več, in zato delati več. Zato v  preveč podjetjih oditi domov ob normalni uri pomeni, da ne delaš dovolj.V Kopenhagnu gredo po osmih urah dela vsi domov. Pa je država vseeno precej bogatejša in uspešnejša od naše.

Jaz sem zelo za to, da kopiramo Kopenhagen!


torek, 09. maj 2017

Wings For Life 2017 Ljubljana - Slovenci smo pustili izjemen pečat!


Po nedeljskem tekaškem prazniku v Ljubljani zdaj za globalni tek Wings For Life prihajajo uradne statistike teka. In to kakšne!  Motivacija je bila izjemna, saj je bila slovenska Passion4life ekipa po številu in pretečenih kilometrih tretja najboljša na vsem svetu! Njen ponosen član sem bil tudi jaz, za dober namen pa sem dodal svojih 19 kilometrov.



V nedeljo, 7. maja 2017, je na 25 trasah na 6 kontinentih potekal letošnji, četrti tek Wings for life. Več kot 155.000 prijavljenih tekačev je s svojo udeležbo zbiralo denar za neprofitno fundacijo Wings for Life, ki podpira raziskave za zdravljenje poškodb hrbtenjače.

V Sloveniji se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo več kot 4.000 tekačev, ki so točno ob 13:00 stekli mimo zasledovalnega vozila Renault Kadjar. Ta je v vlogi premikajoče se ciljne črte, ki s prehitevanjem izloča tekmovalce iz tekmovanja, predstavljal edinstveni izziv teka. Na štartu je vozilo aktiviralo čipe v štartnih številkah tekačev, 30 minut pozneje pa je Renault Kadjar pričel loviti tekače z začetno hitrostjo 15 km/h in v rednih intervalih pospeševal, dokler ni prehitel še zadnjega tekača.

Najprej v toplem pomladnem vremenu, nato pa v dežju in celo toči  je v Ljubljani teklo staro in mlado. Resni in hitri tekači, nedeljski rekreativci, pa tudi tisti, ki so – zaradi dobrega namena – tekaške čevlje obuli prvič. Med vsemi smo bili še posebej dobro motivirani in nasmejani v skupini 445 tekačev Renaultove slovenske ekipe »Passion4life Renault Slovenija«. Ker smo vedeli, da bomo z vsakim pretečenim kilometrom dodatno za pomoč prispevali še po en evro, smo vsi po vrsti presegli samega sebe. Po izjemno srčnem teku in podrtih osebnih rekordih smo, ko je zadnjega iz skupine prehitel zasledovalni Renault Kadjar, skupaj pretekli neverjetnih 7.164,69 kilometra! Da gre za izjemen uspeh Slovenije, priča tudi dejstvo, da je bila skupina »Passion4life Renault Slovenija« ne samo največja v Sloveniji, ampak tudi tretja največja skupina aktivnih tekače na svetu, za povrh pa tudi tretja najuspešnejša skupina na svetu po skupnem številu pretečenih kilometrov! Slovenci smo ponovno dokazali, da smo tekaški narod!


Kako je šlo meni? Upal sem, da bom pretekel vsaj 15 kilometrov. Vzdušje je bilo odlično, motivacija krasna, pa je kar šlo. Vseeno ni bilo enostavno, glava je dvomila, saj je treba teči precej hitro, da te Kadjar ne ujame prehitro. Zato sem si pot razdelil na manjše cilje - okrepčevalnice na poti. Po vsaki okrepčevalnici je bil moj edini cilj samo doseči naslednjo okrepčevalnico, 5 kilometrov naprej. To se je zdelo veliko bolj dosegljivo kot pa oddaljenih 15 kilometrov ...

Tam nekje od dvanajstega kilometra naprej sem že malo dvomil v svoj cilj, potem pa je prišel dež. Začelo me je zebsti, prestrašil sem se prehlada in zato malce pospešil. Delovalo je - ni me več zeblo, pa še kilometri so se spet začeli nabirati. Ko nas je ujela še kratka in na srečo neboleča toča, je šlo še malo hitreje naprej. Tako sem imel, ko je med množico završalo zaradi prihajajočega zasledovalnega vozila, za sabo že 18 kilometrov. Skušal sem malo pospešiti, pa ni šlo, in tako sem se sprijaznil,da bom naredil približno 18,5 kilometra. Nazadnje, ko je bil Renault Kadjar tik za mano, sem cca 200 metrov pred sabo zagledal označbo za devetnajsti kilometer. "Pa me ja ne bo avto dohitel na 18,8 kilometra..." sem pomislil. 18,8 pač ni 19, 19 se sliši pa veliko boljše kot 18. In tako sem zamižal, stisnil pesti (zob pač nisem mogel, ker sem hropel na ves glas...) in začel šprintati. Nekdo zraven mene se je oglasil "Jebiga, prav, potem pa tako!" in še on zašprintal. In uspelo je!  Kadjar me je ujel tik za devetnajstim kilometrom in mi pustil na obrazu izjemen nasmeh ter nepozabno veselje, predvsem pa hvaležnost, da mi je uspelo.



Vsak udeleženec teka je svojo celotno štartnino namenil neprofitni fundaciji Wings for Life, ki išče zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Dodatno pa je ekipa Passion4life Renault Slovenija, ki jo je ustanovil Renault Slovenija, s pretečenimi kilometri zbrala še za 7.164,69 eur donacij. Gre za 7.164,69 kilometrov tekačev, ki smo – hvaležni za to, ker lahko tečemo – nabirali upanje za tiste, ki danes še ne morejo teči.

Vsem prisotnim se ob tem iskreno zahvaljujem ne samo za pretečene kilometre, ampak tudi za čudovito vzdušje, ki je nedeljo spremenilo v pravi praznik. Zatorej vsem velja – na svidenje na štartu tudi prihodnje leto!

Fotografije: Marko Pigac in spletna stran WFL



ponedeljek, 10. april 2017

4. Istrski maraton



Letos sem se tretjič zapored udeležil 21-kilometrskega Istrskega maratona. Ta športni dogodek je tako blizu vsemu, kar imam rad, da obžalujem le to, da nisem bil zraven že na prvem teku.

Ampak letos je kazalo, da bom moral udeležbo odpovedati. Najprej mesec dni norišnice v službi, ki je po eni strani močno okrnila število priložnosti za kak tek, po drugi strani pa je delo posrkalo kar nekaj energije, ki naj bi šla v tekaški korak. Nato pa je začelo stavkati še zdravje. Vendar je bil spomin na pretekla dva teka ob obali tako lep, da sem vztrajal in se v nedeljo pojavil na štartu. Bilo me je strah, če bom zmogel, obenem pa sem bil vesel dobrih ljudi, ki so se spet zgnetli okoli mene na štartu.

Začel sem dobro. Sonce je sijalo, ljudje so navijali, dobra volja med tekači je bila nalezljiva. In tako je raslo upanje, da bom tudi tokrat zmogel. Do polovice  je šlo super.In z novim navdihom. Tekel sem namreč v majici letošnje ekipe #Passion4Life, s katero bomo 7. maja na Wings for Life zbirali denar za tiste, ki upajo, da bodo nekoč spet tekli. Rumena majjica je bila razpoznavna. Najprej sta me pozdravila invalid in njegov spremljevalec, oba v majicah in kapah lanskoletnega Wings For Life. Potem pa sem dohitel še tekača, ki je ob pogledu name zavpil: "Hej, Passion4Life! Na Facebooku si pa v reklamah za tek bolj nasmejan kot tule danes!" To je bil lep uvod v kratek pogovor ob teku, ki je razkril, da se je smejati po 200 pretečenih metrih za snemanje precej lažje kot pa nasmeh po desetih kilometrih :)

Tako je prvih deset kilometrov hitro minilo. Nato so noge začele postajati težke, a sem jim dopovedoval, da zmorejo. Zadnjih 5 kilometrov pa je postalo zelo napornih. Očitno se je prikazal davek na pretekle tedne ... Ko sem mislil, da sem pospešil, mi je ura rekla, da sem upočasnil. Ko sem upal, da sem pretekel kilometer, mi je ura težila, da sem naredil 500 nmetrov. Uh ... Pa kje je ta cilj, no?!

Na koncu mi je uspelo, pritekel sem do cilja! A tako utrujen nisem bil še nikoli v življenju. Slabo mi je bilo in vsa energija se je očitno iz telesa prek superg zgubila nekam v prijazna, topla istrska tla. Hvalabogu, da sta bili z mano moji dve punci, saj avta ne bi zmogel pripeljati nazaj do Kranja. Doma sem se samo zvalil na ležalnik in čez eno uro mukoma prilezel do jedilne mize h kosilu. Ni šlo v usta, kaj šele po grlu. Odšel sem na kavč, a vonj toplega kosila je počasi začel tajati zakrknjeni želodec. Tako sem se vrnil k mizi, pojedel en grižljaj, čakal, če ga bo telo zavrnilo. Šlo je. In sem pojedel še en košček, pa še enega, in tako naprej. Telo se je z vsakim novim grižljajem vidno krepilo in energija se je vračala vame.

Danes sem v redu. Čeprav sem bil bolj utrujen kot kadarkoli, noge dan po teku bolijo manj kot kadarkoli prej. Očitno bi noge zmogle več, a telo včeraj ni bilo pri volji. Vseeno sem hvaležen, da mi je uspelo. Bil je še en lep tek, ki mi je na koncu postregel z novo življenjsko izkušnjo. Tudi to je treba doživeti. Da potem še bolj ceniš zdravje in dobro telesno pripravljenost.

Istrski maraton, če bo šlo po mojih željah, se čez leto dni spet vidimo! Še prej, čez mesec dni, pa seveda bežimo pred Kadjarjem na Wings For Life! Še je čas, da se naši ekipi #Passion4Life pridružiš tudi ti! Trenutno smo, čeprav smo majhna država, tretja največja ekipa na svetu!!!

nedelja, 05. marec 2017

Bi si privoščili dvatisočaka?


Tale zapis je namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2.000 metrov.

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.


Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.


Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom.  Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!


Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …


Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali nazaj proti Tržiču -  a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …



Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili  zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.



Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.  








nedelja, 05. februar 2017

Prvi pomladni cvetovi

Res je še zima, ampak najslajši cvetovi so že v polnem razcvetu ... Kar za pojest lepi so! Irena je v kuhinji lahko tudi cvetličarka.


sobota, 04. februar 2017

Domači kruh iz krušne peči


Rad imam napredek in sodobne tehnologije. A obenem se iz leta v leto bolj zavedam, da se nam, če bomo pozabili na vrednote in modrosti starih časov, ne piše prav dobro. Zato sem hvaležen tašči, ki je moje otroke uvedla v stare skrivnosti peke kruha. Vsakič znova se veselijo dneva, ko bodo morali vstati navsezgodaj, da bodo lahko zakurili v krušni peči, pomagali pri pripravi kruha in se veselili zmagoslavja ob pobiranju zlatorumenih zakladov iz peči. Mmmmm :)

petek, 06. januar 2017

Sreča in hvaležnost

Vsi ljudje na svetu si želimo biti srečni. Kaj je sreča, kje jo najdemo, kako jo zadržimo - tu so pa mnenja zelo razdeljena.

Danes sem našel krasen TED govor oziroma razmišljanje o odnosu med srečo in hvaležnostjo.

Srečni ljudje so hvaležni, kajne? Niti ne - prepogosto se jim zdi, da jim nekaj manjka ...

Po drugi strani pa - hvaležni ljudje so vedno srečni. Zato ne išči sreče, ampak hvaležnost.

Kdaj si lahko hvaležen? Samo, kadar ti je nekaj podarjeno. Ne moreš biti hvaležen za stavri, ki si jih kupil ali prigaral. Hvaležen si za podarjeno. In zato si lahko hvaležen prav vsak dan. Ker nam je vsak nov dan podarjen.

Dneva nisi dovolj izkoristil ali si se narobe odločil? Nič hudega, življenje nam vedno daje drugo priložnost. Samo izkoristi jo ...