ponedeljek, 10. april 2017

4. Istrski maraton



Letos sem se tretjič zapored udeležil 21-kilometrskega Istrskega maratona. Ta športni dogodek je tako blizu vsemu, kar imam rad, da obžalujem le to, da nisem bil zraven že na prvem teku.

Ampak letos je kazalo, da bom moral udeležbo odpovedati. Najprej mesec dni norišnice v službi, ki je po eni strani močno okrnila število priložnosti za kak tek, po drugi strani pa je delo posrkalo kar nekaj energije, ki naj bi šla v tekaški korak. Nato pa je začelo stavkati še zdravje. Vendar je bil spomin na pretekla dva teka ob obali tako lep, da sem vztrajal in se v nedeljo pojavil na štartu. Bilo me je strah, če bom zmogel, obenem pa sem bil vesel dobrih ljudi, ki so se spet zgnetli okoli mene na štartu.

Začel sem dobro. Sonce je sijalo, ljudje so navijali, dobra volja med tekači je bila nalezljiva. In tako je raslo upanje, da bom tudi tokrat zmogel. Do polovice  je šlo super.In z novim navdihom. Tekel sem namreč v majici letošnje ekipe #Passion4Life, s katero bomo 7. maja na Wings for Life zbirali denar za tiste, ki upajo, da bodo nekoč spet tekli. Rumena majjica je bila razpoznavna. Najprej sta me pozdravila invalid in njegov spremljevalec, oba v majicah in kapah lanskoletnega Wings For Life. Potem pa sem dohitel še tekača, ki je ob pogledu name zavpil: "Hej, Passion4Life! Na Facebooku si pa v reklamah za tek bolj nasmejan kot tule danes!" To je bil lep uvod v kratek pogovor ob teku, ki je razkril, da se je smejati po 200 pretečenih metrih za snemanje precej lažje kot pa nasmeh po desetih kilometrih :)

Tako je prvih deset kilometrov hitro minilo. Nato so noge začele postajati težke, a sem jim dopovedoval, da zmorejo. Zadnjih 5 kilometrov pa je postalo zelo napornih. Očitno se je prikazal davek na pretekle tedne ... Ko sem mislil, da sem pospešil, mi je ura rekla, da sem upočasnil. Ko sem upal, da sem pretekel kilometer, mi je ura težila, da sem naredil 500 nmetrov. Uh ... Pa kje je ta cilj, no?!

Na koncu mi je uspelo, pritekel sem do cilja! A tako utrujen nisem bil še nikoli v življenju. Slabo mi je bilo in vsa energija se je očitno iz telesa prek superg zgubila nekam v prijazna, topla istrska tla. Hvalabogu, da sta bili z mano moji dve punci, saj avta ne bi zmogel pripeljati nazaj do Kranja. Doma sem se samo zvalil na ležalnik in čez eno uro mukoma prilezel do jedilne mize h kosilu. Ni šlo v usta, kaj šele po grlu. Odšel sem na kavč, a vonj toplega kosila je počasi začel tajati zakrknjeni želodec. Tako sem se vrnil k mizi, pojedel en grižljaj, čakal, če ga bo telo zavrnilo. Šlo je. In sem pojedel še en košček, pa še enega, in tako naprej. Telo se je z vsakim novim grižljajem vidno krepilo in energija se je vračala vame.

Danes sem v redu. Čeprav sem bil bolj utrujen kot kadarkoli, noge dan po teku bolijo manj kot kadarkoli prej. Očitno bi noge zmogle več, a telo včeraj ni bilo pri volji. Vseeno sem hvaležen, da mi je uspelo. Bil je še en lep tek, ki mi je na koncu postregel z novo življenjsko izkušnjo. Tudi to je treba doživeti. Da potem še bolj ceniš zdravje in dobro telesno pripravljenost.

Istrski maraton, če bo šlo po mojih željah, se čez leto dni spet vidimo! Še prej, čez mesec dni, pa seveda bežimo pred Kadjarjem na Wings For Life! Še je čas, da se naši ekipi #Passion4Life pridružiš tudi ti! Trenutno smo, čeprav smo majhna država, tretja največja ekipa na svetu!!!

nedelja, 05. marec 2017

Bi si privoščili dvatisočaka?


Tale zapis je namenjen predvsem hribovskim začetnikom, še posebej pa družinam, ki gledajo svoj podmladek in se sprašujejo, kdaj bodo zreli za pravi gorniški krst – vzpon nad magično mejo 2.000 metrov.

Dva tisoč je številka, ki pogosto vzbuja posebne občutke. Leta 1999 smo se v računalniškem smislu bali milenijskega hrošča, ki naj bi 1. januarja 2000 zmešal vse naše računalnike. Že devet mesecev prej so številni prijatelji skrivnostno izginjali v domače spalnice, upajoč, da se jim bo njihov naslednik rodil prav na prvi dan čarobnega leta 2000. Prav ti, milenijski otroci, so danes že krepki najstniki, zmožni osvajanja najvišjih slovenskih vrhov. Svoj prvi dvatisočak pa lahko otrok osvoji že precej pred svojim šestnajstim rojstnim dnevom. Preverjeno gre brez skrbi pri desetih letih, pri marsikomu tudi že prej. Za otroke in tiste odrasle, ki so v hribih šele začetniki, dvatisočak ni nedosegljiv. Gre le za izbor pravega vrha in pa nekaj telesne pripravljenosti.


Moj današnji predlog za prvi dvatisočak je Begunjščica. Malo zato, ker je dostopna marsikomu, malo pa zato, ker mineva teden dni, kar smo stali na vrhu, in je spomin zato še zelo živ. Izziv Begunjščice lahko sprejme vsak, ki živi dovolj aktivno življenje, da je zmožen osem ur hoditi v naravi. Enako pomembno je še, da je zmožen tolikšne mere koncentracije, da zna vseskozi z nogami ostati na sicer jasno vidni in dovolj široki poti. Na nekaterih mestih je namreč meter od poti strmina, po kateri se zdrs ne bi končal brez posledic. A kdor se zna držati steze, ne bo v nevarnosti. Če torej pri obeh teh kriterij lahko narediš pritrdilno kljukico, si pripravljen na Begunjščico.


Tako kot povsod tudi na Begunjščico vodi več poti. Naša se je začela na parkirišču pod zdaj zaprtim domom »Oaza miru« na Ljubelju. Tik pred predorom zavijete levo na veliko parkirišče, kjer na njegovem levem delu vodi manj opazna cesta še malo naprej na veliko parkirišče pod omenjenim domom.  Ker poletje popoldan pogosto prinaša nevihte, čez dan pa vročino, vam priporočam, da ste na izhodišču najkasneje ob šesti uri zjutraj. Vem, težko je vstati, ampak, ko si ob 14:00 spet nazaj, za tabo je že celodnevni izlet, pred tabo pa še celotno popoldne, ti zgodnjega vstajanja ne bo žal. Preverjeno!


Planinski čevlji z dobrim podplatom (lahko so nizki), v nahrbtniku malica, obvezno vsaj poldrugi liter vode, pa nekaj toplega, če vas na vrhu ujame veter, pa ste pripravljeni. 30-litrski nahrbtnik bo vsekakor povsem zadostoval. Tudi otroci naj doprinesejo svoj delež, seveda z manjšim in lažjim nahrbtnikom, ampak vsaj svoj sendvič in vodo naj pa le nesejo. Da se navadijo …


Z omenjenega parkirišča smo se odpravili levo (desno bi šli proti smučišču na Zelenici), sledeč tabli Planina Preval, po poti, na kateri se izmenjujejo gozd, melišča in – predor. Nekaj časa nas je še spremljal razgled na ljubeljsko cesto, po kateri smo se maloprej pripeljali, saj smo se v prvem delu pešačenja nekaj časa pravzaprav vračali nazaj proti Tržiču -  a seveda vedno višje in višje. Na poti boste srečali sledove druge svetovne vojne, predvsem pa že omenjeni daljši predor, kjer ne pozabite na čelno svetilko, pa na sklanjanje. Vsakič znova se nekdo nenačrtovano in boleče nekje sredi predora na trdo pozdravi s trdo skalo nad sabo …



Že na začetku varna in dobro vzdrževana pot (najlepša hvala vsem prostovoljcem) se vedno bolj razširja in potem vse do konca ostaja varna. Naš prvi cilj je bil koča na planini Preval-a (1.311 metrov nad plažo v Izoli). Tam imajo baje odlične štruklje, ampak mi smo bili  zgodnjemu jutru navkljub polni energije, koča pa je na prvi pogled še spala, zato smo jo mahnili kar naprej, proti vrhu Begunjščice. Imeli smo srečo, saj so nam nad nami podeči se oblaki iz minute v minuto delali drugačno predstavo. To so pol ure pred vrhom popestrile še številne ovce, ki so v planinskem raju uživale v prvobitni paši.



Osvojitev prvega letošnjega dvatisočaka je bila nezahtevna, a vseeno zmagoslavna. Po obilni malici iz nahrbtnikov smo jo mahnili naprej, navzdol proti Roblekovemu domu na Begunjščici (1.657 metrov nad plažo v Izoli), in nato še bolj navzdol proti koči na planini Preval-a. Od tu naprej se je naša pot spet združila z jutranjo, torej smo zadnjo uro stopali po nam že znani poti, se v predoru z glavo spet butnili v isti del stropa in nato ponosni prišli nazaj k avtomobilu. Ura je bila 14:00, za nami čudovit dan v gorah, pred nami pa še celo sobotno popoldne.  








nedelja, 05. februar 2017

Prvi pomladni cvetovi

Res je še zima, ampak najslajši cvetovi so že v polnem razcvetu ... Kar za pojest lepi so! Irena je v kuhinji lahko tudi cvetličarka.


sobota, 04. februar 2017

Domači kruh iz krušne peči


Rad imam napredek in sodobne tehnologije. A obenem se iz leta v leto bolj zavedam, da se nam, če bomo pozabili na vrednote in modrosti starih časov, ne piše prav dobro. Zato sem hvaležen tašči, ki je moje otroke uvedla v stare skrivnosti peke kruha. Vsakič znova se veselijo dneva, ko bodo morali vstati navsezgodaj, da bodo lahko zakurili v krušni peči, pomagali pri pripravi kruha in se veselili zmagoslavja ob pobiranju zlatorumenih zakladov iz peči. Mmmmm :)

petek, 06. januar 2017

Sreča in hvaležnost

Vsi ljudje na svetu si želimo biti srečni. Kaj je sreča, kje jo najdemo, kako jo zadržimo - tu so pa mnenja zelo razdeljena.

Danes sem našel krasen TED govor oziroma razmišljanje o odnosu med srečo in hvaležnostjo.

Srečni ljudje so hvaležni, kajne? Niti ne - prepogosto se jim zdi, da jim nekaj manjka ...

Po drugi strani pa - hvaležni ljudje so vedno srečni. Zato ne išči sreče, ampak hvaležnost.

Kdaj si lahko hvaležen? Samo, kadar ti je nekaj podarjeno. Ne moreš biti hvaležen za stavri, ki si jih kupil ali prigaral. Hvaležen si za podarjeno. In zato si lahko hvaležen prav vsak dan. Ker nam je vsak nov dan podarjen.

Dneva nisi dovolj izkoristil ali si se narobe odločil? Nič hudega, življenje nam vedno daje drugo priložnost. Samo izkoristi jo ...