nedelja, 31. julij 2016

Po ferati na Češko kočo


Ker smo lani počasi začeli odkrivati izzivov polni svet planinskih ferat, nas je že dolgo mikala tudi ferata na Češko kočo.

Ferata je z jeklenico varovana plezalna smer in predstavlja največ, kar lahko v hribih naredi nekdo, ki ni alpinist. Vsekakor pa se je treba na začetku v ferato obvezo podati z nekom izkušenim. in z vso varovalno opremo. Drugače je ferata lahko zelo nevarna!

Ferata Češka koča je prva športna ferata v slovenskih Alpah.  Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice. Že njen začetek je na srečo zelo težaven. Na srečo zato, ker s tem opozori na sojo zahtevnost in prepreči slabše pripravljenim, da bi nadaljevali predaleč in se tam zaplezali.


V tem začetku je polovica naše družine že odnehala in se na vrh podala okoli prve polovice ferate ter se  nanjo potem priključila v drugi, nekoliko lažji polovici. Midva s skoraj sedemnajstletnikom pa sva zagrizla vanjo in jo preplezala v celoti. Vendar moram takoj priznati, da je šlo pri meni za las. Manjkalo mi je moči v rokah, zato sem na dveh mestih že skoraj obupal, nato pa se mi je s skrajnimi močmi (ki jih zaradi pisarniškega dela žal nimam ravno veliko) uspelo potegniti naprej.


Tudi skala je v tej ferati slaba, vse se kruši, nikjer ni dobrih, trdnih oprimkov, zato je spodnji, prvi del ferate res zahteven. Kot rečeno, se da okoli tega dela priti naokoli (a tudi ta pot ni lahka), pa se potem ferate lotiti v drugem delu, ki je nekoliko lažji (ni pa lahek).

Ferata na Češko kočo zahteva od planinca, da ima za sabo že nekaj drugih ferat, nekaj izkušenj, pa dobro kondicijsko pripravljenost, predvsem moč v rokah. Brez tega jo raje glejte samo od daleč.




sobota, 16. julij 2016

Dolina Vrata in slap Peričnik


Kadar bi šel ven, h goram, a se ni te ljubi hribolaziti ...



.. ker je v Sloveniji, kjerkoli že si, raj tik pred vhodnimi vrati!



Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan!










petek, 15. julij 2016

Ferata v Glinščici


Kmalu za vasjo San Lorenzo, blizu slovenske meje, se začenja čudovita ferata, idealna za začetnike v spremstvu izkušenega vodnika, ki tu vajencem lahko na najbolj varen način pokaže, kako se streže feratam. Začetnikom bo najbolj všeč dejstvo, da ta ferata na številnih koncih omogoča preprost umik, saj vseskozi plezaš le nekaj metrov pod vrhom, na katerem pot vodi nazaj k izhodišču.


Z Ireno sva to ferato najprej spoznala prek šole varnega gibanja v gorah, ki jo z odličnimi vodniki izvaja Planinsko društvo Kranj. Tam Matjaž, Eva, Sebastjan in drugi vodniki  s takimi štori, kot sem jaz, delajo čudeže ...


Po lanskoletni pozititni izkušnji sva zato prav Glinščico izbrala za prvo ferato, v kateri se bodo z izzivi stene spoprijeli najini rije otroci.No, nazadnje so oni čakali naju ...


Iz Slovenije do te ferate prideš po avtocesti Ljubljana - Koper. Izbereš izvoz Kozina in pelješ čez bivši mejni prehod Krvavi Potok. Na italijanski strani, takoj za vasjo Pesek di Grozzana zaviješ levo proti vasi Jezero / San Lorenzo. Za vasjo je na levi starni ob cesti parkirišče, kjer pustiš avto, nato pa po stotih metrih hoje po cesti na desni opaziš precej dobro skrito stezico, ki te pelje pod steno, na začetek ferate.


Ferata je obvladljiva, saj smo jo varno preplezali tako enajstletni kot štiridesetletni začetniki. Seveda pa je obvezna uporaba popolne opreme - čelada, pas, samovarovalni komplet, rokavice ... Brez tega se igra spremeni v smrtno nevarno izzivanje! Mimogrede - sam imam strah pred višino, pa sem vseeno lepo preplezal tale izziv.


Po zaključku ferate smo se po vršnem grebenu peš vrnili na izhodišče.










nedelja, 10. julij 2016

Melišče je planinca zabavišče


Ljudje se radi zabavamo. Nekateri ob besedi zabava najprej pomislijo na diskoteke, drugi na prijatelje, tretji na šport in tako dalje. Meni je najlepše, kadar lahko zabavo povežem z naravo. Namesto, da bi za zdravje »garal« v nekem zaprtem prostoru, se raje zabavam tam zunaj. In hribolazenje je lahko še kako zabavno! Seveda mora biti vedno zraven tudi pamet, pa vseeno ostane ob tem še ogromno priložnosti, da  se imamo fino.


Pravo planinsko zabavišče je lahko melišče. Jaz sem se ga vedno bal kot hudič križa. Ob pogledu na strmo pot navzdol, kjer vse samo drsi in se kotali, se mi je vedno zvrtelo. Zato sem bil odločen, da ni melišča, na katerega bo kadarkoli stopila moja noga. Pa so se nazadnje našli vztrajnejši od mene in me prepričali, naj vseeno poizkusim tudi s tem delom hoje po gorah. Pod budnim očesom izkušene planinke, pod vodstvom jasnih navodil o načinu hoje sem se le podal na svoje prvo melišče.


Nezaupanje in negotovost sta trajali samo prvih pet korakov. Takrat je bilo grozno. Telo se je hotelo boriti proti groznemu občutku panike, ki se je oglasila takoj, ko so se pod planinskim čevljem tla začela premikati. »Ustvarjeni smo bili za hojo po trdnih tleh, ne pa po podlagi, ki te odnaša nekam navzdol!« so kričale moje misli. No, po zgolj petih drsečih korakih, ko sem še vedno stal pokonci, čeprav so tla izginjala pod mano,  so se tudi misli začele umirjati in dojemati, da so lahko tla, ki drsijo,  pravzaprav čisto obvladljiva. In tako danes ob pogledu na melišče moj pogled ni več navdan z grozo, ampak z nasmehom.



Kdor tega dela planinske hoje navzdol še ni preizkusil, ga zato vabim, naj enkrat sprejme izziv. Prvič obvezno v družbi izkušenega planinca, ki ga bo vodil po prvih korakih. Vedno obvezno s čelado na glavi in visokimi planinskimi čevlji na nogah. Na kraju, kjer je melišče varno in obvladljivo. In vedno obvezno s polno mero pameti in spoštovanja do ohranjanja neokrnjene narave. Če vse to upoštevaš, pa lahko zagotovim, da je melišče res pravo gorsko zabavišče!  


sobota, 02. julij 2016

Begunjščica


Ni lepšega kot soboto preživeti na svežem gorskem zraku, kjer se oči po petdnevnem buljenju v računalniški zaslon končno odpočijejo z zrenjem v prelepo daljavo. Seveda v 3D tehniki :)