sobota, 27. februar 2010

Pozdrav pomladi

Aaaahhhh, kako paše tale vonj po pomladi! Ni šans, da bi na tak sončen dan, ko sneg prizna svoj poraz toplemu soncu, ostali v hiši!

Kljub temu, da jo imamo skorajda pred nosom, smo šli danes šele prvič v življenju na sprehod skozi Dolžanovo sotesko nad Tržičem. Super sprehod!


torek, 16. februar 2010

Kaj je to?

Ta štiri minute dolga zgodba mi je spravila solze v oči. Ker sem bil v drugih okoliščinah, a z enakimi posledicami, tudi sam prevečkrat tak.


nedelja, 14. februar 2010

Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.

sobota, 6. februar 2010

Nergači

Rokizem št. 10

Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi.

sreda, 3. februar 2010

Živim!

Letošnje leto je v naši družini kot zakleto. Dva izmed najožjih sorodnikov se borita za življenje, oba žrtvi vsak svoje hude bolezni. Seveda je bila moja prva reakcija, da sem se zasmilil sam sebi. Zakaj me je doletela vsa ta skrb, vse te težave? Čez par dni sem se v svojem tarnanju ustavil. Halo?! Zakaj pa jaz tarnam? Pa kaj potem, če imam zaradi teh bolezni skrbi in delo. Še vseeno ostaja dejstvo, da jaz nisem bolan. Živ sem in zdrav. Moja energija, ki jo vlagam v bolne sorodnike, je le delček vsega, kar v boj proti bolezni vlagata obolela sorodnika.

Spet sem torej pozabil na enega glavnih pravil, ki se ga skušam držati: življenje je lepo! Vsak dan znova pa se vsak človek sam odloči, katero plat dneva bo vzel za glavno – lepo ali slabo. Ja, prav vsak dan nam da dober razlog za tarnanje. A prav vsak dan nam da tudi obilico dobrih razlogov za veselje. Kako se boš danes odločil(a) ti?