sreda, 31. december 2008

Silvestrska večerja


Tako lepo nam je, kadar smo na silvestrovo pri prijateljih! In prav prijateljstvo je ena najlepših stvari, ki se ti lahko zgodi na kateri koli dan v katerem koli letu!

torek, 30. december 2008

Novoletna čestitka


Letos smo za novoletno čestitko pekli. Irena je na ta način z nami vsemi udejanila fantastično idejo najlepših želja za leto 2009, skritih v slastne piškote. Za izdelavo take čestitke smo pripravili in spekli piškote ter vse postopke fotografirali in jih zbrali v foto čestitko. Prejemnikom z njo želimo srečno novo leto, z napisi pod slikami pa jim pošiljamo recept za sestavine oz. človeške lastnosti, ki so potrebne, da si bomo srečo v letu 2009 lahko tudi ustvarili - sami sebi, saj smo prav mi sami tisti, od katerih je največ odvisno, ali bomo srečni ali ne.

nedelja, 28. december 2008

Švist po hribu navzdol!


Tudi deset centimetrov snega mora biti v tej zimi na nižinskem delu Gorenjske dovolj za sankanje. In, ja, celo na desetih centimetrih podlage je letelo!

Nedelja. Krvava nedelja.


Bila je fantastična nedelja. Sicer krvava, a prav zato fantastična. Ker ni bila rdeča kot kri, ampak rdeča kot nedelja. Rdeča kot Sunday bloody Sunday. Jutujevsko krvava torej.

Bila je fantastična nedelja, ker sem jo zaključil v Planetu Tuš v Kranju na ogledu 3D koncerta U2. Super! Obvezna udeležba za vse jutujevske oboževalce! Zvok in slika prve klase, definitivno najboljši koncertni posnetek, kar sem jih kdaj videl.

Bila je fantastična nedelja tudi zato, ker je šel z mano moj najstarejši, devetletni sin. Poslušalec Čukov, zadnje čase oboževalec Mamma Mie, in zadnje mesece pristaš nadaljevanke in skupine Rebelde. Zaskrbljujoče stanje, tole glede Rebelde. Kot oče sem moral nekaj storiti. In ob pogledu na reklamo za U2 3D sem takoj vedel, da je to odrešitev za najstniškega grešnika. Odpustite mu, saj ne ve, kaj dela, ko posluša RBD. Saj ne more vedeti, kaj je prava muzika, ko pa mu jo nikoli nisem predstavil. Pa sva šla skupaj gledat jutujevski koncert v kino. Ni zaspal. Ni se dolgočasil. Na koncu je rekel, da je to dobra glasba! Yes! Zmaga je naša! Kultura je rešena! Sin je spoznal resnico, sin je spoznal rock. In všeč mu je!

sreda, 24. december 2008

Horjulska copatarica

Zadeva: Javno pismo - pritožba

Spoštovani upravni odbor zavetišča Horjul!

S tem pismom izražam ogorčen protest nad zavajanjem javnosti, ki ga vršite v vašem zavetišču. Pred prevzemom psice Heli ste mi zagotavljali, da gre za navadnega mešanca, po genih še najbolj podobnega lovskemu psu. No, vsaka resnica slej ko prej pride na dan, in tako je tudi Heli pokazala svoj pravi obraz in vas postavila na laž. Ob tem močno protestiram! Bil sem namreč močno zaveden. Včeraj smo spoznali resnico - Heli nikakor ni nobena mešanka, ampak čistokrvna psica copatarica.

Obrazložitev: V soboto sem si v Prešernovem gledališču v Kranju ogledal super predstavo Muca copatarica in podobnost z domačimi razmerami je preveč očitna. Otrovi in odrasli drug drugega pri nas doma namreč vseskozi sprašujemo: "Kje so moji copati?" In odgovor je na dlani - če jih nisi skril dovolj visoko, jih je odnesla psica copatarica. Heli, seveda. Kjerkoli najde prostoležeč copat, ga zagrabi in odnese. Včeraj je doživela vrhunec, ko je odnesla OBA copata našemu staremu očetu in ju preselila nadtropje više. In danes to nadgradila, saj je odnesla copat, ki sem ga, vsaj tako sem mislil, varno skril na okensko polico meter nad tlemi.

Skratka, Heli je dokazano čistokrvna horjulska psica copatarica, ne pa neka mešanka. A je tako ljubka, da kljub pritožbi ne razmišljamo o reklamaciji. Bi bilo pa pošteno, da bi nam njeno pasmo razkrili že ob prevzemu, ne pa, da to izvemo šele sami.

S spoštovanjem,

Jest.

četrtek, 18. december 2008

Mojih 7

Po blogih kroži “verižno pismo”, našlo je tudi mene, ko me je pofočkala moja draga Tina CM.

V pravilih piše, da moraš napisat 7 resnic o sebi in pofočkat naprej 7 blogerjev. Mreža je že zelo razpletena, zato se bojim, da jih sedem ne bom našel. Vsekakor pa zapišem vsaj svojih sedem resnic:

1. Nisem tako dober, kot se sliši ali bere. Moja težava je, da znam veliko (preveč) govoriti, in to izredno selektivno - predvsem lepe stvari. Potem dobi bralec ali poslušalec občutek, da je z mano vse v redu. Pa ni. Imam morje napak, upam samo, da je plusov več kot minusov. A o minusih večinoma ne govorim. Ker ne maram jamranja.

2. Sem materialist. Predvsem glede tehnologije. Obožujem elektronske igračke, imel bi vse. A bi potem doma gledal lačna usta, zato več sanjam, kot pa dejansko kupim.

3. Obožujem ženske! To so najlepša bitja na svetu, rad jih gledam, rad se topim v njihovi družbi, rad sem z njimi. In moram biti pes, ki laja, a ne grize. :)

4. Pri delu potrebujem za sabo velik sistem. Veliko, močno družbo. Kot pes, ki je na debeli verigi pogumnejši, kot pa če stoji sam, razgaljen sredi ceste.

5. Trpim, če ne zadovoljim. Rad ugajam, rad sem pohvaljen, pobožan, pocrkljan. Nočem se zameriti, zato sem tiho takrat, ko bi bilo bolje, da bi kaj rekel.

6. Obožujem glasbo, film in računalniške igre. A za nič od tega nimam časa.

7. Obožujem ženo, sinova, hčerko, psico, fotografijo. In za to si vzamem čas.

To je to. In, šlek-šlek, fočkam naprej. Hirkani, ti loviš! Pa ti tudi, Pomlad!

sreda, 17. december 2008

Pasja mala šola

Šola se nikoli ne konča. Po vsakih šolskih počitnicah je sledilo novo šolsko leto, po vsaki zaključeni šoli je sledila nova šola. In zdaj, ko sem formalno izobraževanje obesil na klin, me v šolo vozi življenje samo. In pa Heli. Ta me je pripeljala v pasjo šolo.

Razlog za vpis v pasjo malo šolo sem bolj jaz kot pa Heli. Ker je ona moj prvi pes, vem, da jo ne znam vzgajati. In zato potrebujem strokovnjaka, da me bo vodil. Torej sva se s Heli vpisala v šolo.

Danes sva bila drugič tam. Tako kot v vsaki šoli z vsakim novim pridobljenim znanjem še bolj vem, kako malo vem. In zato pridno poslušam. Heli pač ne. Ona ima preveč dela z drugimi psi in z raziskovanjem poligona. V tej šoli sem jaz piflar, ona pa upornik. A imava posluh učitelja, ki naju zna individualno usmerjati v pravo smer. Tudi sicer je fino, da imajo v skupini vedno samo 6 psov, zato je skupina obvladljiva. Sploh prvi pogoj, da sem izbral to šolo, pa je njihov poudarek na nenasilni vzgoji. Psa nagradi za dobro delo, ne pa, da ga tepeš za slabo delo. To mi je všeč in tako želim delati tudi jaz.

In dela naju s Heli čaka veliko. Ob tem bova oba postala pametnejša, izkušenejša in zato boljša. Vseskozi pa je to učenje prijetno opravilo. Je nekaj, kar mi ne predstavlja še ene od mnogih obveznosti, ampak prijetno izpopolnitev življenja.

Kaj Heli zna


Ko je Heli prišla iz zavetišča k nam, je bila seveda zelo plašna. Niti iz sobe v sobo ni upala iti. No, danes je to že preteklost, saj je psice polna vsa hiša. Tako sem na njene prve dneve nelagodja že skoraj pozabil. Včeraj pa sem se na vse to spet spomnil, ko sem med papirji najstarejšega sina našel bel list papirja. Na njem je Filip naredil cel projekt, temelječ na opazovanju Helijinega obnašanja.

Kljukice so se ob sobah pojavljale postopoma. Vsakič, ko ji je uspelo premagati strah in vstopiti v novo, zanjo do takrat še neznano sobo, je dobila tako kljukico.

Danes Heli vse to zna!

torek, 16. december 2008

Piškoti




Vremensko stanje: dež

Sprašujem se, ali decembra v Kranju sploh še obstaja kakšno drugo vremensko stanje, kot pa dež? Dežuje že tako dolgo, kolikor nazaj seže moj spomin. In to ravno sedaj, ko sem končno dobil psa in z njim zgodnje jutranje (skorajda nočne) sprehode. Vsak dan jutranja hoja po dežju.

Vsak dan s sprogramiranim nasmeškom stopim na dvorišče, vsak dan si rečem: "Ojla, dež, kako lepo da si tu. Ne boš me motil, da veš!"

Danes zjutraj sem spet sprogramiral nasmešek. Ko pa sem stopil v veliko lužo, sem si vseeno privoščil trenutek resnice: "Pojdi v tri krasne, dež! Nehaj! Dovolj te imam!" Seveda sem zaklel bolj sočno, a take besede ne sodijo sem.

Je kaj pomagalo? Ne. Še vedno pada dež. Bom pa Merkurju naredil nekaj prometa in si kupil vremensko postajo. Ker upanje umre zadnje. Ker verjamem, da bo taka vremenska postaja slej ko prej v svoji napovedi narisala skorajšnji prihod sonca. Saj veste, sonce, to je tista topla, žareča krogla, ki je včasih sijala nad nebom kranjskim ...

petek, 12. december 2008

Sedem svetovnih čudes


Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.

Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«

Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«

Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.

petek, 05. december 2008

Teci, punca, teci!

Včeraj sva s Heli malo bolj zares preizkusila, če bom z njo morda lahko tekel (jogiral). Sva šla na polurni lahkotni tek. Tekel sem previdno, vseskozi sem jo opazoval in iskal znake, da ji s tem škodim. Pa znakov ni bilo. Še huje, edini, ki je začel kazati znake utrujenosti, sem bil jaz!!! Punca ima noge očitno ustvarjene za tek. Na povodcu je ona vlekla mene in ne obratno. Niti za trenutek se ni ustavila, niti enkrat samkrat ni pomolila jezika iz gobca, z nikakršnim znakom ni dala vtisa, da jo tek kakorkoli utruja. Še huje, sopel in hropel sem samo jaz in bil zelo vesel, ko sva končno prišal domov. In tam, spuščena na vrtu, je punca takoj oddivjala okrog. Kot da bi mi hotela reči : "No, končno, zdaj lahko res tečem hitro, ne pa tako počasi, kot ti skozi mesto!" Očitno bo Heli tista, ki bo dajala hitrejši tempo, ne jaz!

sobota, 29. november 2008

Vrnitev odpisane preproge


Danes, ko smo se vrnili z dolgega zimskega sprehoda, smo preprogo vrnili na njeno mesto pod jedilno mizo. Pred kratkim smo jo pospravili, ker se je Heli parkrat nanjo polulala. Zadnja dva dneva, ko smo bili brez preproge, je ubožica povsod iskala kakšen nadomestek, udobno ležišče, pa razen postelj ni našla enakovrednega nadomestka. Danes, po dveh urah uživanja na zasneženih travnikih, je punca res potrebovala prostor za počitek. Ker hoče biti vedno z nami, njena kletka seveda ni prava rešitev. In zato se je preproga vrnila. Heli je njeno vrnitev takoj hvaležno izkoristila. Kako bi ji mogli odreči tako veselje?

Zimsko veselje

Sploh ni treba iti daleč, da lahko neizmerno uživaš. Tudi 15-minutni sprehod do hriba zadostuje za čudovito popoldansko dogodivščino na snegu:

petek, 28. november 2008

Pasji lahko noč

Ko je konec dneva, pride Heli v spalnico preverit, če bi nocoj morda lahko spala pri nama. Tako lepo pogleda, nasloni glavo na posteljo ... Kako lepi so taki zaključki dneva!

Seveda že vnaprej pozna odgovor: "Heli, ne, pojdi v kočo!" In mirno odide spat v kletko. Je pač poizkusila, probat ni greh ... :) Fajn punca je!

četrtek, 27. november 2008

Zakaj so naša tla najlepša?

Tla v naši hiši so zadnje čase boljša, kot so bila prej dolga desetletja. Redno, vsak dan, jih namreč mažemo s posebnim sredstvom. Gre za prijetno toplo, obarvano tekočino, katere temperatura je podobna telesni temperaturi živih bitij, natančneje sesalcev. Vsebuje aditive, ki zagotavljajo tlom večji sijaj, daljšo obstojnost in vsebujejo še antialergene. Nanos vršimo po naključnem izboru enkrat tu, enkrat tam, in ob razlilčnih urah dneva. Za izvedbo je zadolžena Heli, ki to delo jemlje skrajno resno, vestno in odgovorno. Aja, še ime tega sredstva: drage dame in gospodje, predstavljam vam - pasji urin ...

torek, 25. november 2008

Obojesmerno stopničenje

Obojesmerno stopničenje je strokovni izraz za fizkulturni dosežek, ki ga je naša nova družinska članica Heli dosegla danes. Bil je peti dan njenega bivanja pri nas in drugi, ko je morala biti 9 ur sama. Zagotovo jo je mehur že mučil, a se ji tokrat nisem ponudil, da jo nesem navzdol po stopnicah in ven. Samo vrata na hodniku sem pustil odprta in že čez kakšno minuto se je prvič, ne da bi ji jaz kaj rekel, previdno začela spuščati po stopnicah navzdol. Pa ven, na vrt, opravit svoje potrebe.

Da obojesmerno (gor in dol) stopničenje ni nič takega, je dokazala s tem, da se je danes še štirikrat sprehodila po stopnicah gor in dol.

Zaenkrat torej velja, da nam pri Heli vsak dan prinese nov uspeh.

ponedeljek, 24. november 2008

Kaj počne Grkinja na snegu?

Grkinja je seveda naša psica Heli, rojena v Grčiji in prešvercana v Slovenijo. Vprašanje pa sem si zastavljal ves dan. V pisarni sem gledal padajoči sneg in razmišljal o psici, katere starša najbrž nista nikoli videla snega, kaj šele ona. Rojena v Grčiji, najbrž ustvarjena za sprehode ob vroči morski obali, bo danes stopila na mrzel sneg. Le kako se bo to izšlo?

Drug razlog, da so mi misli uhajale k njej, je bilo dejstvo, da je danes prvič ostala sama doma, zaprta v veliki pasji kletki devet ur. Kaj počne? V iskanju odgovora na to vprašanje se mi je mudilo domov, kot že dolgo ne. Doma pa olajšanje. Heli v kletki povsem mirna, nič kakcev ali luž. Skratka, vse v redu.

Torej je prišel čas za lulanje ... na snegu! Ko je stopila skozi vhodna vrata ven, se je ob pogledu na padajoči sneg in zasneženo dvorišče seveda ustavila. Gledala je v to belo čudo in potem previdno stopila na dvorišče - vendar tja, kjer zaradi strehe snega ni bilo. Od tam je še naprej gledala belino, potem previdno povohala, stopila na mrzlo zadevščino s prednjo desno tačko, nato pa - hop! - že vsa razigrana skakala po snegu, se lovila in veselo lajala.

Kaj torej počne Grkinja na snegu, tudi prvič? Uživa, definitivno!

Aja, zdajle, ko tole tipkam, spet spi ob meni pod mizo. Kot kaže, je to postal njen prostor za večerno dremanje.

nedelja, 23. november 2008

Nedelja. Kičasta.

Danes je bilo sicer mrzlo, a z razlogom. Nebo je bilo brez oblačka, videlo se je daleč, hribi so bili kot narisani. Narava je šla na nedeljski sprehod v svoji najlepši obleki.

Torej smo šli na sprehod tudi mi. Prvič tako, kot to delajo družine s psom. Na bližnja polja, do katerih imamo od doma samo dobrih 5 minut peš hoje. Tam duša zadiha, saj je prostora veliko, pogled ustavijo šele beli vrhovi gorenjskih hribov.

Tu smo se sprehajali že velikokrat. A nikoli s Heli. Ta nam je letos dala še piko na i k vsej lepoti. Tako je bil nedeljski sprehod ne samo lep, ampak že prav kičast. In bil je naš prvi nedeljski sprehod z njo. Srce je vriskalo, ko smo raziskovali polja, vrhunec pa je bil, ko smo se prvič z njo spustili v dir. Kako lepo in hitro teče! Res je lovski pes, to se je videlo v lahkotnosti njenega teka. Dobra novica zame, saj bova lahko očitno športna in hitra na najinih sprehodih.

Slaba novica je, da ima tudi Heli rada vonj svežega gnoja. Še posebej, če je ta vonj na njej. Z užitkom se je pesjanka valjala po gnoju, prej bela je hitro spremenila barvo v drekasto, vonj pa zamenjala s smradom. A kaj, ko jo je to delalo takoooo srečno ... Sicer pa, a sploh obstajajo psi, ki ne marajo valjanja po dreku?!

Zahvaljujoč temu njenemu smrdečemu veselju smo morali danes preizkusiti tudi njeno dovzetnost za umivanje. Zanimivo, nobenega strahu, nobenega odpora, mirno je stala in čakala, da je zanjo tako privlačen smrad odplaknilo z rjavo vodo nekam proti kranjski čistilni napravi.

Zanimiv je bil danes njen odnos do psov. Dokler je bil dan, si je dajala pogum z glasnim lajanjem na vsakega štirinožca, ki je prišel mimo. Ko se je zvečerilo, pa jo je pogum zapustil in mimoidočih psov se je bala in se jim želela umakniti. Noč ima pač svojo moč ...

Na sliki naju je moja najdražja ujela med igro na domačem vrtu. Med sprehodom pa so me neznanci ujeli z nenehno ponavljajočim se vprašanjem, kakšne pasme je. Ima kdo kakšno dobro idejo? Danes sem razlagal, da je čistokrvna horjulska mešanka ...
P.S. Zdajle, ko tole pišem, spet mirno spi ob mojih nogah. Kako prijeten občutek je to!!! Zunaj mraz, neznani tuji svet, tule pa prijetno toplo, varno in mirno. Meni paše vsaj toliko kot njej!
Škoda, da je nedelje konec. Jutri Heli čaka nova preizkušnja - samota, ko bomo v službi. Drži se, psica!

Jutro sprememb

Kot kaže, bo opazen del tega bloga v prihodnje zasedla naša Heli. Sori, ampak tako zelo se veselim vsake nove zmage z njo, da preprosto moram to povedati naprej ...

Druga noč minila b.p. Zjutraj zgodnji sprehod ob 6:00. Zanimivo, da se kljub petim stopinjam pod ničlo in kljub kratki dlaki ni prav nič tresla. Kot kaže, je mene bolj zeblo kot njo ... Zahvaljujoč Heli bom očitno zdaj iz dneva v dan spoznaval še nekaj, kar prej v Kranju nisem poznal - čudovito obarvane hribe tik pred sončnim vzhodom :)

To nedeljsko jutro je že zdajle, do sedmih, prineslo dve veliki zmagi:

1. Stopnice niso več bav-bav! Navzgor gre že sama! Jupiiii!

2. Sobe našega stanovanja niso več bav-bav. Prosto in brez strahu se samoiniciativno sprehaja iz sobe v sobo. Zmaga!

sobota, 22. november 2008

Heli, drugi dan

Končuje se naš drugi dan s Heli, dan novih spoznanj.

Danes smo se naučili marsikaj novega o Heli in njenem odnosu do sveta:

1. Do ljudi ne goji nobenega strahu. V treh obiskih nas je obiskalo skupaj 5 odraslih in 5 otrok. Vse se je dogajalo v zaprtem prostoru, pa je ni bilo nič strah. K vsakemu novemu obrazu je pristopila, ga ovohala in se pustila božat. Ljudi ima očitno rada.

2. Psov se, kot kaže, boji. Ko koga sreča na sprehodu, najprej začne lajati ali pa ostane čisto tiho, vsekakor pa zelo hitro dobi noro željo, da bi pobegnila. Takrat jo komaj zadržimo. Bi rekel, da je ljudje nikoli niso maltretirali, da pa ima nekaj slabih izkušenj z drugimi psi, s katerimi se je morda borila za hrano?

3. Boji se neznanih prostorov. Nikakor se noče preseliti v novo sobo. Tam, kjer je, blazno uživa, ko jo skušaš zvabiti v drug prostor, se pa boji, včasih se malo polula, vsekakor pa se brani oditi v sosednjo sobo. Ko pa je enkrat tam, se v pol minute navadi in uživa. Toda - potem ne upa več nazaj v prvo sobo, kje je prej že uživala ... Ampak, kot kaže, bo tudi to kmalu minilo. Popoldan se je namreč že zgodilo, da je bila radovednost močnejša od strahu in je počasi, previdno sama od sebe šla iz ene sobe v drugo. Jupiii!

Skratka, pri ljudeh sploh nima težav. Pri sobah in psih pa bomo po mojem strah še letos odpravili. Vsekakor pa so vse to samo malenkostne težavice, pravzaprav bolj izzivi, ki jih z veseljem in nasmehom sprejemamo. Heli, če je to vse, kar nas čaka, potem je pred nami lahka naloga.

Saj res, še tole: pridno je in pije, stres ni udaril na njen apetit. In prva noč je minila povsem mirno. Vrata kletke je imela vseskozi odprte, pa je vseeno ostala v kletki in mirno spala.

Aja, zdajle, ko tole pišem, spi ob moji nogi. Mirna je. Doma je:

petek, 21. november 2008

Sreča na vrvici - prvi dan

Kratka noč, zaspal sem šele s slušalkami v ušesih, da je zvok preglasil moje misli. Za par ur v službo, potem pa v zavetišče.

Na dvorišče sem stopil z ovratnico in povodcem v roki. Polona je imela prav, Heli je bistra, saj je takoj, ko je zagledala, kaj imam v roki, začutila, da se nekaj dogaja. In postala izjemno previdna. Še težje ji je bilo, ko smo jo peljali k mojemu avtu. Na poti v Kranj je bilo hudega že preveč, zato je v kletki hitro nastala lužica. Avto sem zapeljal na dvorišče, zaprl vrtna vrata, nato pa odprl kletko, da je Heli skočila ven.


Kakšno olajšanje! Heli ni znorela, ni obupana iskala izhoda, ampak je začela previdno, plašno raziskovati vrt. Dober začetek! Potem sem ji hotel pokazati še hišo. Tu pa se je začelo. Nikakor ni hotela v hišo. Blazno se je ustrašila neznanega prostora, zato sem jo v hišo dobesedno zvlekel. Upirala se mi je z vsemi štirimi. Prva etapa je bila pritličje, kjer živi moj stari oče. Prvi cilj: njegova kuhinja. Pet minut, in že sta bila s starim očetom prijatelja. Tiščala je glavo k njegovi nogi in se prepustila božanju. Drugi cilj: dnevna soba tik ob kuhinji. Ojej, Heli spet ni upala. Spet nov, neznan prostor. Kaj sem hotel drugega, spet sem jo zvlekel v dnevno sobo. In tam? Par sekund, pa je bila dobra in je spet raziskovala.

Tako sem jo pustil eno uro, da se je navadila na nov prostor in se sprostila. Nato sva šla peš v trgovino po hrano zanjo. Trgovina je ob prometni cesti ob kranjskem vodovodnem stolpu. Uboga Heli, avtomobili so jo zelo prestrašili, zato sem bil vesel, da je bila pot ob tej cesti kratka.

Najin naslednji cilj je bil sprehod do šole in vrtca, kjer sva pobrala otroke. Tem se niti sanjalo ni, da bo Heli res prišla v naš dom, zato je bilo presenečenje popolno in zelo lepo, kar čustveno zame. Okrog Heli se je v trenutku nabrala skupina otrok, vsi so jo hvalili in crkljali, Heli pa je, zanimivo, takoj uživala. Nič se ni bala skupine otrok.

Na poti iz šole smo srečali gospo, ki je peljala na sprehod majhnega psa. Heli je takoj vklopila samoobrambni mehanizem in začela glasno lajati. Nato se je prestrašila, se sunkovito obrnila in hotela brezglavo pobegniti. Povodec jo je sunkovito ustavil, kar jo je zagotovo zabolelo. In takrat sem spoznal tisto, o čemer so me v zavetišču že opozorili. Njeno kričanje. Dragi moji, Heli res KRIČI. Tako predirljivo se je drla, kot bi ji nekdo prerezal trebuh po vsej dolžini. Srce mi je skočilo v glavo, dobil sem noro dozo strahu in skoraj bi se ustavil in jo začel crkljati, tako se mi je zasmilila. Pa sem se še pravi čas spomnil nasveta, da se ji ne smem pustiti manipulirati. Ostal sem odločen. Hitro je ugotovila, da ji kričanje ne bo pomagalo, pa se je spet umirila. In smo šli naprej. A bili smo kot v šoku. Kakšni kriki!

Tako smo prišli nazaj domov. Heli, otroci in jaz. Ups, kaj pa sedaj? Naše stanovanje je v prvem nadstropju. Po stopnicah gor? Ni šanse!!! Tokrat je šlo šele takrat, ko sem jo vzel v naročje in odnesel gor. In tam spet ponovi vajo - vlečenje iz sobe v sobo, v vsaki pa potem hitra prilagoditev in raziskovanje. Seveda je nisem zvlekel v vse sobe, samo v tri, za prvi dan bo dovolj.

Do večera smo bili dvakrat zunaj, drugače pa notri, saj je bilo zunaj hladno. Ob 22 sva šla še na zadnji sprehod. Ko sva se vrnila nazaj na domači vrt, sem komaj še gledal. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Darilo, ki me je povsem prebudilo. Heli se je začela igrati! Zagrabila je otroško igračko in jo začela premetavati po vrtu. Igri sem se pridružil še jaz in sredi črne noči sva se podila po vrtu in igrala. Kako čudovit občutek! Heli je bila sproščena, igrala sva se! In to že prvi dan! Kako lep dan! Takole pa se je prvi dan končal, prvič v novi postelji:

Heli, grška lepotica

S to objavo se na mojem blogu začenja nova zgodba, zgodba o Heli.

Ustno izročilo govori o dobrih ljudeh iz Slovenije, ki so med počitnikovanjem na Kilkisu na severu Grčije zagledali shirano psico, staro kake štiri mesece. Niso zmogli pogledati stran. Niso zmogli iti naprej, kot da je ni. Vzeli so jo s sabo in jo pripeljali v Slovenijo, v zavetišče Horjul. Tam je psica spet naletela na dobre ljudi in varno zavetje. Ob ljubeči negi in strokovni roki je hitro okrevala in kmalu s svojo lepoto začarala bralce zavetiškega foruma.

Nekje drugje je bil takrat en Rok. Na službeni konferenci, kjer je po več kot letu dni končno spet srečal staro prijateljico. Sledila je prijetna kava, ob njej pa klepet o vsem. Tudi o psih. Prijateljica ima kar dva, oba iz zavetišča v Horjulu. Ta Rok je takrat bleknil, da bo imel tudi sam nekoč psa. Najverjetneje nekoga iz zavetišča. "Morda kaj takega?" se je nasmehnila prijateljica in na drobnem ekranu mobilnega telefona pokazala sliko Heli.

Do tega trenutka sta bili dve ločeni zgodbi. Zgodba o Heli in zgodba o Roku. V tistem trenutku, ko sem zagledal sliko lepe Heli, pa sta ti dve zgodbi dobili skupne platnice iste knjige. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bilo je hrepenenje. In bilo je veliko strahu pred odgovornostjo. Pa vendar je bilo vse že odločeno ob prvem pogledu. Vse ostalo je naredil čas. Od prvega srečanja, obilice neprespanih noči, do srede, 19. 11., ko je drugo srečanje odločilo. Zgodbi spadata skupaj v isto knjigo življenja! Strah se je začel hitro umikati sreči in veselju.

Danes, v petek, 21. 11., je bilo konec. Konec strahu, konec težkih misli in neprespanih noči. Dobri ljudje iz Horjula so dovolili, in Heli je odšla. K nam. V našo zgodbo, povest naše družine, ki je zdaj šestčlanska. S tem se začenja moja zgodba o Heli.

četrtek, 20. november 2008

Sreča na vrvici

"Tjaram-da-dam, zlat je ta dan, steci z mano kam.
Zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaram-da-dam-dam.
Ko dobiš, kar si želiš, nisi nič več sam,
Tjaram-pa-dadi, nobenih skrbi, srečo imač na vrvici.
Prijatelji vsi, tjaram-pa-dadi, sreča na vrvici.
Tjaram-da-dam, vsak načrt iz vetra je stkan,
v sivi beton svet je vkovan, tjaram-da-dam-dam.
Stecimo kam,stecimo stran, stecimo v svet sanj.
Za vse, prav za vse je, prostor nekje, kjer trate še zelene.
Tjaram-pa-didi, vsa sreča in mi, sreča brez vrvice."

Vam je pesem kaj znana? Brundam si jo in z njo napovedujem nekaj lepega, nekaj novega v naši družini. Tokrat še brez slik, ker slik še ne more biti. Pridejo pa zelo kmalu. Veliko slik novega poglavja v naši družinski zgodbi ...

petek, 14. november 2008

Zadnje počivališče dinastije Karađorđević

Med potjo po Srbiji sem imel priložnost obiskati mestece Topola, kjer stoji tudi cerkev sv. Djordja, v kateri so zadnji počitek našli člani dinastije Karađorđević. Cerkev so gradili med leti 1904 in 1912, s svojo notranjo lepoto cerkve in kleti pod njo pa je vsekakor vredna tiste ure vožnje od Beograda.


nedelja, 09. november 2008

Bled v jesenskih barvah


Bled je najlepši izven sezone. Vendar pa je bil danes Bled na vrhuncu sezone. Vsaj na vrhuncu sprehajalne sezone. Parkirišča vsa zasedena, mestni redar zelo priden pri zapisovanju prekrškarjev, okrog jezera pa toliko ljudi, da smo hodili kot po cesti: dva vozna pasova, eden v eno smer, drugi v drugo. Brez takega reda bi kdo še v vodo padel ...A vseeno, bilo je vredno izleta, jesenske barve so Bledu spet nadele lepa oblačila.


P.S.: liste na vodi je v objektiv ujela moja Irena.

petek, 31. oktober 2008

Halloween

Brr, noč čarovnic oziroma halloween je tu! Otroci imajo ta praznik radi zaradi zabavnega opravila, ki jih čaka ta dan - priprava strašnih buč. Tudi letos so bili vsi trije skupaj z mamico pridni.

ponedeljek, 27. oktober 2008

Piran

Za razliko od sobote in nedelje so danes slovensko obalo prekrili oblaki. Kljub temu smo se odpravili v Piran, na sprehod po njegovih ozkih, prijetnih uličicah, kjer zavohaš, kaj gospodinje pripravljajo danes za kosilo, in slišiš, kaj moški med tem gledajo na televiziji.

Zvečer smo na poti domov naredili še kratek ovinek skozi Portorož, saj me je zanimalo, kakšen je veliki hotel Palace ponoči. Sploh ni slab:

nedelja, 26. oktober 2008

Morje!

Nedeljo smo posvetili slovenski obali. Začeli smo z dopoldanskim sprehodom po portoroški plaži, na kateri je že uživalo precej sprehajalcev, saj je bil dan res krasen. Toplo priporočam, ob pravem vremenu je Portorož oktobra lepši kot sredi poletja!
Nato smo odšli proti današnjemu cilju, naravnemu rezervatu Strunjan. Parkirali smo ob kopališču v Strunjanu in se povzpeli po manjšem klancu na vrh. Tam smo najprej obiskali cerkev Marijinega prikazovanja, ki je, tako kot mnogi ljudje, na zunaj nič posebnega, znotraj pa čudovita:

Še malo naprej smo prišli v nasad oljk, kjer je ravnokar potekala žetev:

Potem pa smo šli do Belega križa, našega izhodišča za pot po robu prepadne stene oziroma klifa od Strunjana proti Izoli.

Najznačilnejši del je 4 km dolg, do 80 m visok flišni klif, pešpot tik ob robu (pazite, ograje ni skoraj nikjer!) pa razkriva sapo jemajoče razglede:

Hodili bi najbrž lahko vse do Izole, pa smo si za cilj izbrali travnik, kjer se je odprl pogled na Izolo:
Ko smo se nagledali, smo se po isti poti vrnili nazaj k Belemu križu.

Dan je bil zaradi toplega sonca zadetek v polno, slovo od dneva v Bernardinu pa s hotelskega balkona spet kičasto:

sobota, 25. oktober 2008

Primorska

Sončna sobota nas je zvabila na Primorsko. Tokrat nas je ta del Slovenije presenetil kar dvakrat. Prvič z vremenom, saj je Kranj z eno nogo skoraj že v zimi, Primorska pa je z eno nogo še v poletju. Drugo presenečenje pa je bila lepota narave. Čeprav vsako leto hodimo na Primorsko, smo vedno leteli naravnost na obalo, zdaj pa smo si končno vzeli čas za raziskovanje vasi nad obalo. Neverjetno, kako lepi kraji, kako fenomenalni razgledi!

Prvič v življenju smo tik pred črnokalskim viaduktom zavili dol z avtoceste, se zapeljali pod mogočnim viaduktom in občudujoče pogledali navzgor:

Najprej smo se z avtom povzpeli na grad Socerb, ki stoji na Kraškem robu, ki se prav tu najbolj približa morju. Od tu, 389 metrov nad morjem, je prekrasen razgled na Tržaški zaliv in na kraje ob njem. Kdorkoli je tu postavil grad, je imel kaj videti vsako jutro znova:


Fantastičen razgled z obzidja Socerba na Tržaški zaliv pa lahko vidite na prvi, zgornji sliki tega zapisa.

Nato smo se peljali še malce dalje in prišli v Osp. Ta vas leži ob vznožju kraškega roba in je ena najstarejših slovenskih vasi. Danes je Osp najbolj znan zaradi več kot 200 metrov visoke stene nad vasjo, ki je eno od glavnih plezališč v Sloveniji, sodeč po tujih registrskih tablicah pa tudi širše v Evropi. S poti na Tinjan (naš naslednji cilj) se Osp s svojo steno pokaže v vsej svoji lepoti:

Pred kampom v Ospu smo parkirali in odšli na prijeten, zmeren in poldrugo uro dolg vzpon na 374 metrov visok Tinjan, ki so ga vsi trije otroci zmogli brez pomoči. Zaradi svoje lege je izpostavljen burji, kar smo občutili tudi mi, a je spet razgled premagal kakršnokoli drugo misel. S Tinjana je na primer lepo videti črnokalski viadukt:

Na drugo stran pa pogled ulovi morje:

Celo pot z Ospa do Tinjana smo hodili po gozdni poti, zato sem pričakoval, da bo na vrhu en velik prazen nič. Na moje presenečenje pa je na vrhu prijetna vasica, do katere z druge strani vodi asfaltirana cesta, domačini pa imajo na vse strani nebeški razgled.

Po vrnitvi s Tinjana nas je čakala še pot v Ankaran. Odločili smo se namreč, da bomo kot družina v naslednjih letih počasi skupaj obhodili slovensko planinsko pot, s čimer bomo videli takorekoč večino slovenskih gora. Tako smo si kupili knjižice z vpisanimi hribi in začeli loviti žige. Zadnja kontrolna točka na slovenski planinski poti pa je prav v Ankaranu, in to, kako nenavadno, kar v baru, kjer smo dobili tudi žige s Tinjana in Socerba:

Dan smo zaključili v Bernardinu. V Kranju bi imeli zvečer na sebi že jakne, tu pa smo bili lahko še zvečer v tankih puloverjih, grel pa nas je še zadnji lep razgled v tem čudovitem dnevu, razgled na sončni zahod:

Primorska nam je dala nepozabno, sončno soboto, polno fantastičnih razgledov. Slovenija, čudovita si!