sreda, 31. december 2008
Silvestrska večerja
Tako lepo nam je, kadar smo na silvestrovo pri prijateljih! In prav prijateljstvo je ena najlepših stvari, ki se ti lahko zgodi na kateri koli dan v katerem koli letu!
torek, 30. december 2008
Novoletna čestitka
Letos smo za novoletno čestitko pekli. Irena je na ta način z nami vsemi udejanila fantastično idejo najlepših želja za leto 2009, skritih v slastne piškote. Za izdelavo take čestitke smo pripravili in spekli piškote ter vse postopke fotografirali in jih zbrali v foto čestitko. Prejemnikom z njo želimo srečno novo leto, z napisi pod slikami pa jim pošiljamo recept za sestavine oz. človeške lastnosti, ki so potrebne, da si bomo srečo v letu 2009 lahko tudi ustvarili - sami sebi, saj smo prav mi sami tisti, od katerih je največ odvisno, ali bomo srečni ali ne.
nedelja, 28. december 2008
Švist po hribu navzdol!
Nedelja. Krvava nedelja.
Bila je fantastična nedelja. Sicer krvava, a prav zato fantastična. Ker ni bila rdeča kot kri, ampak rdeča kot nedelja. Rdeča kot Sunday bloody Sunday. Jutujevsko krvava torej.
Bila je fantastična nedelja, ker sem jo zaključil v Planetu Tuš v Kranju na ogledu 3D koncerta U2. Super! Obvezna udeležba za vse jutujevske oboževalce! Zvok in slika prve klase, definitivno najboljši koncertni posnetek, kar sem jih kdaj videl.
Bila je fantastična nedelja tudi zato, ker je šel z mano moj najstarejši, devetletni sin. Poslušalec Čukov, zadnje čase oboževalec Mamma Mie, in zadnje mesece pristaš nadaljevanke in skupine Rebelde. Zaskrbljujoče stanje, tole glede Rebelde. Kot oče sem moral nekaj storiti. In ob pogledu na reklamo za U2 3D sem takoj vedel, da je to odrešitev za najstniškega grešnika. Odpustite mu, saj ne ve, kaj dela, ko posluša RBD. Saj ne more vedeti, kaj je prava muzika, ko pa mu jo nikoli nisem predstavil. Pa sva šla skupaj gledat jutujevski koncert v kino. Ni zaspal. Ni se dolgočasil. Na koncu je rekel, da je to dobra glasba! Yes! Zmaga je naša! Kultura je rešena! Sin je spoznal resnico, sin je spoznal rock. In všeč mu je!
petek, 26. december 2008
sreda, 24. december 2008
Horjulska copatarica
Spoštovani upravni odbor zavetišča Horjul!
S tem pismom izražam ogorčen protest nad zavajanjem javnosti, ki ga vršite v vašem zavetišču. Pred prevzemom psice Heli ste mi zagotavljali, da gre za navadnega mešanca, po genih še najbolj podobnega lovskemu psu. No, vsaka resnica slej ko prej pride na dan, in tako je tudi Heli pokazala svoj pravi obraz in vas postavila na laž. Ob tem močno protestiram! Bil sem namreč močno zaveden. Včeraj smo spoznali resnico - Heli nikakor ni nobena mešanka, ampak čistokrvna psica copatarica.
Obrazložitev: V soboto sem si v Prešernovem gledališču v Kranju ogledal super predstavo Muca copatarica in podobnost z domačimi razmerami je preveč očitna. Otrovi in odrasli drug drugega pri nas doma namreč vseskozi sprašujemo: "Kje so moji copati?" In odgovor je na dlani - če jih nisi skril dovolj visoko, jih je odnesla psica copatarica. Heli, seveda. Kjerkoli najde prostoležeč copat, ga zagrabi in odnese. Včeraj je doživela vrhunec, ko je odnesla OBA copata našemu staremu očetu in ju preselila nadtropje više. In danes to nadgradila, saj je odnesla copat, ki sem ga, vsaj tako sem mislil, varno skril na okensko polico meter nad tlemi.
Skratka, Heli je dokazano čistokrvna horjulska psica copatarica, ne pa neka mešanka. A je tako ljubka, da kljub pritožbi ne razmišljamo o reklamaciji. Bi bilo pa pošteno, da bi nam njeno pasmo razkrili že ob prevzemu, ne pa, da to izvemo šele sami.
S spoštovanjem,
Jest.
četrtek, 18. december 2008
Mojih 7
V pravilih piše, da moraš napisat 7 resnic o sebi in pofočkat naprej 7 blogerjev. Mreža je že zelo razpletena, zato se bojim, da jih sedem ne bom našel. Vsekakor pa zapišem vsaj svojih sedem resnic:
1. Nisem tako dober, kot se sliši ali bere. Moja težava je, da znam veliko (preveč) govoriti, in to izredno selektivno - predvsem lepe stvari. Potem dobi bralec ali poslušalec občutek, da je z mano vse v redu. Pa ni. Imam morje napak, upam samo, da je plusov več kot minusov. A o minusih večinoma ne govorim. Ker ne maram jamranja.
2. Sem materialist. Predvsem glede tehnologije. Obožujem elektronske igračke, imel bi vse. A bi potem doma gledal lačna usta, zato več sanjam, kot pa dejansko kupim.
3. Obožujem ženske! To so najlepša bitja na svetu, rad jih gledam, rad se topim v njihovi družbi, rad sem z njimi. In moram biti pes, ki laja, a ne grize. :)
4. Pri delu potrebujem za sabo velik sistem. Veliko, močno družbo. Kot pes, ki je na debeli verigi pogumnejši, kot pa če stoji sam, razgaljen sredi ceste.
5. Trpim, če ne zadovoljim. Rad ugajam, rad sem pohvaljen, pobožan, pocrkljan. Nočem se zameriti, zato sem tiho takrat, ko bi bilo bolje, da bi kaj rekel.
6. Obožujem glasbo, film in računalniške igre. A za nič od tega nimam časa.
7. Obožujem ženo, sinova, hčerko, psico, fotografijo. In za to si vzamem čas.
To je to. In, šlek-šlek, fočkam naprej. Hirkani, ti loviš! Pa ti tudi, Pomlad!
sreda, 17. december 2008
Pasja mala šola
Razlog za vpis v pasjo malo šolo sem bolj jaz kot pa Heli. Ker je ona moj prvi pes, vem, da jo ne znam vzgajati. In zato potrebujem strokovnjaka, da me bo vodil. Torej sva se s Heli vpisala v šolo.
Danes sva bila drugič tam. Tako kot v vsaki šoli z vsakim novim pridobljenim znanjem še bolj vem, kako malo vem. In zato pridno poslušam. Heli pač ne. Ona ima preveč dela z drugimi psi in z raziskovanjem poligona. V tej šoli sem jaz piflar, ona pa upornik. A imava posluh učitelja, ki naju zna individualno usmerjati v pravo smer. Tudi sicer je fino, da imajo v skupini vedno samo 6 psov, zato je skupina obvladljiva. Sploh prvi pogoj, da sem izbral to šolo, pa je njihov poudarek na nenasilni vzgoji. Psa nagradi za dobro delo, ne pa, da ga tepeš za slabo delo. To mi je všeč in tako želim delati tudi jaz.
In dela naju s Heli čaka veliko. Ob tem bova oba postala pametnejša, izkušenejša in zato boljša. Vseskozi pa je to učenje prijetno opravilo. Je nekaj, kar mi ne predstavlja še ene od mnogih obveznosti, ampak prijetno izpopolnitev življenja.
Kaj Heli zna
Ko je Heli prišla iz zavetišča k nam, je bila seveda zelo plašna. Niti iz sobe v sobo ni upala iti. No, danes je to že preteklost, saj je psice polna vsa hiša. Tako sem na njene prve dneve nelagodja že skoraj pozabil. Včeraj pa sem se na vse to spet spomnil, ko sem med papirji najstarejšega sina našel bel list papirja. Na njem je Filip naredil cel projekt, temelječ na opazovanju Helijinega obnašanja.
Kljukice so se ob sobah pojavljale postopoma. Vsakič, ko ji je uspelo premagati strah in vstopiti v novo, zanjo do takrat še neznano sobo, je dobila tako kljukico.
Danes Heli vse to zna!
torek, 16. december 2008
Vremensko stanje: dež
Vsak dan s sprogramiranim nasmeškom stopim na dvorišče, vsak dan si rečem: "Ojla, dež, kako lepo da si tu. Ne boš me motil, da veš!"
Danes zjutraj sem spet sprogramiral nasmešek. Ko pa sem stopil v veliko lužo, sem si vseeno privoščil trenutek resnice: "Pojdi v tri krasne, dež! Nehaj! Dovolj te imam!" Seveda sem zaklel bolj sočno, a take besede ne sodijo sem.
Je kaj pomagalo? Ne. Še vedno pada dež. Bom pa Merkurju naredil nekaj prometa in si kupil vremensko postajo. Ker upanje umre zadnje. Ker verjamem, da bo taka vremenska postaja slej ko prej v svoji napovedi narisala skorajšnji prihod sonca. Saj veste, sonce, to je tista topla, žareča krogla, ki je včasih sijala nad nebom kranjskim ...
petek, 12. december 2008
Sedem svetovnih čudes
Učiteljica je v šoli učencem dala nalogo, naj vsak med njimi napiše seznam sedmih svetovnih čudes. Otroci so hitro začeli pisati in naštevati neverjetne dosežke človeštva, od Kitajskega zidu do sprehoda po Luni. Že po desetih minutah so vsi oddali svoje sezname učiteljici. Le Živa je še vedno razmišljala in grizla svinčnik. Učiteljica se ji je približala z vprašanjem, kaj jo muči, da še ni napisala odgovora.
Živa je odgovorila: »Imam težavo. Rekli ste nam, naj napišemo seznam sedmih čudes. Ker je čudes veliko več, se ne morem odločiti, katera bi dala na seznam.«
Učiteljica je tedaj Živo prosila, naj ji našteje nekaj teh čudes, da se bosta skupaj lažje odločili. Živa je odgovorila: »Največja čudesa nosimo vsi v sebi. Čudežno je, da znamo videti in slišati. Neverjetno je, da znamo občutiti obliko tega lepega sveta, fantastično je, da znamo okušati čudovite okuse darov narave. Imamo dar smeha, ki je najlepša pesem tega sveta. Podarjeno nam je prijateljstvo, zaupana nam je ljubezen. Imamo nogi, ki nas nosita v čudovito naravo, in roki, s katerima objemamo soljudi …«
Učiteljica je spoznala, da ima Živa prav. Največja čudesa nosimo v sebi.
ponedeljek, 8. december 2008
Pobožaj me nežno ...
Naj bo to Eric Clapton s tole fantastično izvedbo njegove klasike!
Mater, je dober! Res dober!!!
petek, 5. december 2008
Teci, punca, teci!
sobota, 29. november 2008
Vrnitev odpisane preproge
Zimsko veselje
petek, 28. november 2008
Pasji lahko noč
Ko je konec dneva, pride Heli v spalnico preverit, če bi nocoj morda lahko spala pri nama. Tako lepo pogleda, nasloni glavo na posteljo ... Kako lepi so taki zaključki dneva!
Seveda že vnaprej pozna odgovor: "Heli, ne, pojdi v kočo!" In mirno odide spat v kletko. Je pač poizkusila, probat ni greh ... :) Fajn punca je!
četrtek, 27. november 2008
Zakaj so naša tla najlepša?
torek, 25. november 2008
Obojesmerno stopničenje
Da obojesmerno (gor in dol) stopničenje ni nič takega, je dokazala s tem, da se je danes še štirikrat sprehodila po stopnicah gor in dol.
Zaenkrat torej velja, da nam pri Heli vsak dan prinese nov uspeh.
ponedeljek, 24. november 2008
Kaj počne Grkinja na snegu?
nedelja, 23. november 2008
Nedelja. Kičasta.
Jutro sprememb
Druga noč minila b.p. Zjutraj zgodnji sprehod ob 6:00. Zanimivo, da se kljub petim stopinjam pod ničlo in kljub kratki dlaki ni prav nič tresla. Kot kaže, je mene bolj zeblo kot njo ... Zahvaljujoč Heli bom očitno zdaj iz dneva v dan spoznaval še nekaj, kar prej v Kranju nisem poznal - čudovito obarvane hribe tik pred sončnim vzhodom :)
To nedeljsko jutro je že zdajle, do sedmih, prineslo dve veliki zmagi:
1. Stopnice niso več bav-bav! Navzgor gre že sama! Jupiiii!
2. Sobe našega stanovanja niso več bav-bav. Prosto in brez strahu se samoiniciativno sprehaja iz sobe v sobo. Zmaga!
sobota, 22. november 2008
Heli, drugi dan
Končuje se naš drugi dan s Heli, dan novih spoznanj.
Danes smo se naučili marsikaj novega o Heli in njenem odnosu do sveta:
1. Do ljudi ne goji nobenega strahu. V treh obiskih nas je obiskalo skupaj 5 odraslih in 5 otrok. Vse se je dogajalo v zaprtem prostoru, pa je ni bilo nič strah. K vsakemu novemu obrazu je pristopila, ga ovohala in se pustila božat. Ljudi ima očitno rada.
2. Psov se, kot kaže, boji. Ko koga sreča na sprehodu, najprej začne lajati ali pa ostane čisto tiho, vsekakor pa zelo hitro dobi noro željo, da bi pobegnila. Takrat jo komaj zadržimo. Bi rekel, da je ljudje nikoli niso maltretirali, da pa ima nekaj slabih izkušenj z drugimi psi, s katerimi se je morda borila za hrano?
3. Boji se neznanih prostorov. Nikakor se noče preseliti v novo sobo. Tam, kjer je, blazno uživa, ko jo skušaš zvabiti v drug prostor, se pa boji, včasih se malo polula, vsekakor pa se brani oditi v sosednjo sobo. Ko pa je enkrat tam, se v pol minute navadi in uživa. Toda - potem ne upa več nazaj v prvo sobo, kje je prej že uživala ... Ampak, kot kaže, bo tudi to kmalu minilo. Popoldan se je namreč že zgodilo, da je bila radovednost močnejša od strahu in je počasi, previdno sama od sebe šla iz ene sobe v drugo. Jupiii!
Skratka, pri ljudeh sploh nima težav. Pri sobah in psih pa bomo po mojem strah še letos odpravili. Vsekakor pa so vse to samo malenkostne težavice, pravzaprav bolj izzivi, ki jih z veseljem in nasmehom sprejemamo. Heli, če je to vse, kar nas čaka, potem je pred nami lahka naloga.
Saj res, še tole: pridno je in pije, stres ni udaril na njen apetit. In prva noč je minila povsem mirno. Vrata kletke je imela vseskozi odprte, pa je vseeno ostala v kletki in mirno spala.
Aja, zdajle, ko tole pišem, spi ob moji nogi. Mirna je. Doma je:
petek, 21. november 2008
Sreča na vrvici - prvi dan
Na dvorišče sem stopil z ovratnico in povodcem v roki. Polona je imela prav, Heli je bistra, saj je takoj, ko je zagledala, kaj imam v roki, začutila, da se nekaj dogaja. In postala izjemno previdna. Še težje ji je bilo, ko smo jo peljali k mojemu avtu. Na poti v Kranj je bilo hudega že preveč, zato je v kletki hitro nastala lužica. Avto sem zapeljal na dvorišče, zaprl vrtna vrata, nato pa odprl kletko, da je Heli skočila ven.
Kakšno olajšanje! Heli ni znorela, ni obupana iskala izhoda, ampak je začela previdno, plašno raziskovati vrt. Dober začetek! Potem sem ji hotel pokazati še hišo. Tu pa se je začelo. Nikakor ni hotela v hišo. Blazno se je ustrašila neznanega prostora, zato sem jo v hišo dobesedno zvlekel. Upirala se mi je z vsemi štirimi. Prva etapa je bila pritličje, kjer živi moj stari oče. Prvi cilj: njegova kuhinja. Pet minut, in že sta bila s starim očetom prijatelja. Tiščala je glavo k njegovi nogi in se prepustila božanju. Drugi cilj: dnevna soba tik ob kuhinji. Ojej, Heli spet ni upala. Spet nov, neznan prostor. Kaj sem hotel drugega, spet sem jo zvlekel v dnevno sobo. In tam? Par sekund, pa je bila dobra in je spet raziskovala.
Tako sem jo pustil eno uro, da se je navadila na nov prostor in se sprostila. Nato sva šla peš v trgovino po hrano zanjo. Trgovina je ob prometni cesti ob kranjskem vodovodnem stolpu. Uboga Heli, avtomobili so jo zelo prestrašili, zato sem bil vesel, da je bila pot ob tej cesti kratka.
Najin naslednji cilj je bil sprehod do šole in vrtca, kjer sva pobrala otroke. Tem se niti sanjalo ni, da bo Heli res prišla v naš dom, zato je bilo presenečenje popolno in zelo lepo, kar čustveno zame. Okrog Heli se je v trenutku nabrala skupina otrok, vsi so jo hvalili in crkljali, Heli pa je, zanimivo, takoj uživala. Nič se ni bala skupine otrok.
Na poti iz šole smo srečali gospo, ki je peljala na sprehod majhnega psa. Heli je takoj vklopila samoobrambni mehanizem in začela glasno lajati. Nato se je prestrašila, se sunkovito obrnila in hotela brezglavo pobegniti. Povodec jo je sunkovito ustavil, kar jo je zagotovo zabolelo. In takrat sem spoznal tisto, o čemer so me v zavetišču že opozorili. Njeno kričanje. Dragi moji, Heli res KRIČI. Tako predirljivo se je drla, kot bi ji nekdo prerezal trebuh po vsej dolžini. Srce mi je skočilo v glavo, dobil sem noro dozo strahu in skoraj bi se ustavil in jo začel crkljati, tako se mi je zasmilila. Pa sem se še pravi čas spomnil nasveta, da se ji ne smem pustiti manipulirati. Ostal sem odločen. Hitro je ugotovila, da ji kričanje ne bo pomagalo, pa se je spet umirila. In smo šli naprej. A bili smo kot v šoku. Kakšni kriki!
Tako smo prišli nazaj domov. Heli, otroci in jaz. Ups, kaj pa sedaj? Naše stanovanje je v prvem nadstropju. Po stopnicah gor? Ni šanse!!! Tokrat je šlo šele takrat, ko sem jo vzel v naročje in odnesel gor. In tam spet ponovi vajo - vlečenje iz sobe v sobo, v vsaki pa potem hitra prilagoditev in raziskovanje. Seveda je nisem zvlekel v vse sobe, samo v tri, za prvi dan bo dovolj.
Do večera smo bili dvakrat zunaj, drugače pa notri, saj je bilo zunaj hladno. Ob 22 sva šla še na zadnji sprehod. Ko sva se vrnila nazaj na domači vrt, sem komaj še gledal. Takrat pa se je zgodilo nekaj čudovitega. Darilo, ki me je povsem prebudilo. Heli se je začela igrati! Zagrabila je otroško igračko in jo začela premetavati po vrtu. Igri sem se pridružil še jaz in sredi črne noči sva se podila po vrtu in igrala. Kako čudovit občutek! Heli je bila sproščena, igrala sva se! In to že prvi dan! Kako lep dan! Takole pa se je prvi dan končal, prvič v novi postelji:
Heli, grška lepotica
Ustno izročilo govori o dobrih ljudeh iz Slovenije, ki so med počitnikovanjem na Kilkisu na severu Grčije zagledali shirano psico, staro kake štiri mesece. Niso zmogli pogledati stran. Niso zmogli iti naprej, kot da je ni. Vzeli so jo s sabo in jo pripeljali v Slovenijo, v zavetišče Horjul. Tam je psica spet naletela na dobre ljudi in varno zavetje. Ob ljubeči negi in strokovni roki je hitro okrevala in kmalu s svojo lepoto začarala bralce zavetiškega foruma.
Nekje drugje je bil takrat en Rok. Na službeni konferenci, kjer je po več kot letu dni končno spet srečal staro prijateljico. Sledila je prijetna kava, ob njej pa klepet o vsem. Tudi o psih. Prijateljica ima kar dva, oba iz zavetišča v Horjulu. Ta Rok je takrat bleknil, da bo imel tudi sam nekoč psa. Najverjetneje nekoga iz zavetišča. "Morda kaj takega?" se je nasmehnila prijateljica in na drobnem ekranu mobilnega telefona pokazala sliko Heli.
Do tega trenutka sta bili dve ločeni zgodbi. Zgodba o Heli in zgodba o Roku. V tistem trenutku, ko sem zagledal sliko lepe Heli, pa sta ti dve zgodbi dobili skupne platnice iste knjige. Bila je ljubezen na prvi pogled. Bilo je hrepenenje. In bilo je veliko strahu pred odgovornostjo. Pa vendar je bilo vse že odločeno ob prvem pogledu. Vse ostalo je naredil čas. Od prvega srečanja, obilice neprespanih noči, do srede, 19. 11., ko je drugo srečanje odločilo. Zgodbi spadata skupaj v isto knjigo življenja! Strah se je začel hitro umikati sreči in veselju.
Danes, v petek, 21. 11., je bilo konec. Konec strahu, konec težkih misli in neprespanih noči. Dobri ljudje iz Horjula so dovolili, in Heli je odšla. K nam. V našo zgodbo, povest naše družine, ki je zdaj šestčlanska. S tem se začenja moja zgodba o Heli.
četrtek, 20. november 2008
Sreča na vrvici
"Tjaram-da-dam, zlat je ta dan, steci z mano kam.
Zmeraj z mano, zmeraj moj boš, tjaram-da-dam-dam.
Ko dobiš, kar si želiš, nisi nič več sam,
Tjaram-pa-dadi, nobenih skrbi, srečo imač na vrvici.
Prijatelji vsi, tjaram-pa-dadi, sreča na vrvici.
Tjaram-da-dam, vsak načrt iz vetra je stkan,
v sivi beton svet je vkovan, tjaram-da-dam-dam.
Stecimo kam,stecimo stran, stecimo v svet sanj.
Za vse, prav za vse je, prostor nekje, kjer trate še zelene.
Tjaram-pa-didi, vsa sreča in mi, sreča brez vrvice."
Vam je pesem kaj znana? Brundam si jo in z njo napovedujem nekaj lepega, nekaj novega v naši družini. Tokrat še brez slik, ker slik še ne more biti. Pridejo pa zelo kmalu. Veliko slik novega poglavja v naši družinski zgodbi ...
petek, 14. november 2008
Zadnje počivališče dinastije Karađorđević
nedelja, 9. november 2008
Bled v jesenskih barvah
P.S.: liste na vodi je v objektiv ujela moja Irena.
ponedeljek, 3. november 2008
petek, 31. oktober 2008
ponedeljek, 27. oktober 2008
Piran
nedelja, 26. oktober 2008
Morje!
Hodili bi najbrž lahko vse do Izole, pa smo si za cilj izbrali travnik, kjer se je odprl pogled na Izolo:
sobota, 25. oktober 2008
Primorska
Pred kampom v Ospu smo parkirali in odšli na prijeten, zmeren in poldrugo uro dolg vzpon na 374 metrov visok Tinjan, ki so ga vsi trije otroci zmogli brez pomoči. Zaradi svoje lege je izpostavljen burji, kar smo občutili tudi mi, a je spet razgled premagal kakršnokoli drugo misel. S Tinjana je na primer lepo videti črnokalski viadukt: