Roadtrip: Apulija (Apuglia)

Oktobra lani sva si z ženo privoščila prijeten desetdnevni "roadtrip" po italijanski Apuliji. Apulija je tista peta na italijanskem škornju, ki naj bi predstavljala zelo reven del Italije. Tudi zaradi takega slovesa naju je Apulija zelo presenetila, saj revščine nisva začutila nikjer - ne glede kakovosti cest, urejenosti mest, kot prenočišč. 

Google Maps: Apulija.

Najtežji del avtomobilskega potepanja po Apuliji je dobrih 900 kilometrov dolga pot iz Kranja do San Severa, ki sva ga izbrala za prvo prenočišče in s tem izhodišče za najino Apulijo. Res pa je pot varna in nestresna, saj greš na Gorenjskem na avtocesto, v San Severu pa z nje.

Če pobrskaš po arhivu objav za oktober 2022, te čaka podrobnejši opis najinega potepanja. Začne se tukaj ... 

Bila sva dovolj na jugu, da sva konec oktobru še vedno lahko spala tudi v šotoru, se kopala v morju in kolesarila. Seveda pa je bilo treba načrte prilagoditi kratkemu dnevu, ki sva mu nepričakovano morala dodati še veliko vlage, ki je prišla v zrak takoj, ko je sonce zašlo. 

Apulija nama je ponudila veliko. Romarske kraje svetovnega slovesa, mirne in zaspane starodavne vasice, toplo morje, odlično ulično hrano (pica je zakon!) in prijazne domačine. Priporočam!

Apulija (Apuglia): Ascoli Piceno, Assisi

Predzadnji dan najinega jesenskega potovanja po Apuliji, deželi samih pozitivnih presenečenj, je bil najin glavni cilj romarski Assisi. Na poti do tja sva se ustavila v mestu Ascoli Piceno, ki je bil leta 2016 žrtev uničevalnega potresa. Ta je zrušil velik del mesta in pod sabo žal pokopal veliko domačinov. Ob najinem obisku oktobra 2022, sedem let pozneje, prav veliko sledov uničevalnega potresa na srečo ni več videti, saj je bila obnova očitno hitra. Kdor ne pozna zgodovine tega kraja, se ob sprehodu skozi mesto najbrž sploh ne bo zavedel, kakšno tragedijo so prav na teh ulicah leta 2016 doživeli domačini. 

Tu sva si privoščila tudi tradicionalno lokalno jed Oliva Ascolana del Piceno - ocvrte olive. Zelo okusne so!

Oliva Ascolana del Piceno.

Popoldan sva prispela v Assisi. 

Pogled na Assisi.

Najprej sva si spodaj v dolini ogledala baziliko Santa Maria degli Angeli (bazilika svete Marije Angelske). To je ena od najpomembnejših katoliških cerkva na svetu, saj stoji na mestu, kjer je sveti Frančišek spoznal svoj življenjski namen, se odrekel bogastvu in se zapisal veri in revščini. V cerkvi se je trlo romarjev z vsega sveta.

Basilica Santa Maria degli Angeli.

Prvotna cerkev Porcijunkula predstavlja danes le majhen del notranjosti velike bazilike.

Nato sva se odpeljala navzgor proti Assisiju. Na poti sva se zaustavila še v samostanu San Damiano, kjer so delovale sestre Klarise. Tu je v 12. stoletju sestra Klara ustanovila svoj red. 

Pred samostanom San Damiano.

Tam, kjer je šopek, je vsak dan jedla sestra Klarisa. 

Notranje dvorišče v samostanu San Damiano.

Za konec dneva pa še - nama tako ljubi Assisi. To mesto je pa, kot kaže, vedno polno romarjev in turistov. 

Na trgu v Assisiju.

Srčno drevo.

Assisi: pogled iz mesta v dolino. 

Cerkev sv. Frančiška ima pravzaprav dve cerkvi. Mene se najbolj dotakne spodnja, "kletna". 

Basilica di San Francesco d'Assisi.

Zadnji dan najinega potepanja pa nisva bila več v Apuliji. Na poti proti domu sva spoznavala "male Benetke" ...

Apulija (Apuglia): Gravina di Laterza, Matera

Gravina di Laterza je naravni park okoli ogromnega kanjona, ki je menda tudi zatočišče številnih vrst ptic, a so se te konec oktobra očitno že preselile kam drugam. Midva na najinem oktobrskem popotovanju po Apuliji nisva imela dovolj časa, da bi se spustila do dna, zato sva si privoščila le enourni sprehod po vrhu. Tudi to je že zagotovilo za številne lepe razglede!

Popoldan je sledil nepričakovani vrhunec ne samo današnjega dneva, ampak tudi eno od največjih doživetij celotne poti - mesto Matera. 

V davnini so revnejši prebivalci izkoristili mehkobo apnenčastih sten in si vanje izkopali svoja domovanja, pa tudi cerkve. Sčasoma so se ta jamska stanovanja spremenila v eno od največjih italijanskih sramot, saj so revni prebivalci tu živeli še okoli leta 1950. Nazadnje je pritisk javnosti le zalegel, da so jim zagotovili bolj človeka dostojna bivališča. 

Stanovanja, izklesana v skalovje. Menda se jim obeta turistična prihodnost. 

Del ohranjene cerkve, izklesane v steno.

Nama je malo nalašč, malo pa po nesreči uspelo priti ne v Matero, ampak na hrib nasproti mesta. Kar se je izkazalo za pravo srečo! Tako sva bila najprej deležna razgleda ne mesto, kakršnega med sprehodom znotraj mesta pač ne moreš doživeti.  

Potem sva se spustila strmo navzdol v kanjon, čez viseči most prečkala reko in se na drugi strani spet strmo vzpela navzgor v stari del legendarnega mesta. 

Viseči most je edina pot prek kanjona v Matero s te strani. 

V Materi sva si privoščila prijetno večerjo, po njej pa naju je že pričakalo mesto v svoji nočni podobi. 

Predzadnji dan najin poti pa opisujem tule ...

Apulija (Apuglia): Ponte Ciolo, Leuca, Gallipoli

Danes sva se odpravila na najbolj skrajni del italijanskega škornja, v Leuco. Na poti do tja sva se za kratek čas ustavila na slikovitem mostu Ponte Ciolo: 

Pod mostom Ponte Ciolo.

Santa Maria di Leuca, pogosto skrajšana preprosto v Leuca, je zadnje mesto italijanske Apulije, leži čisto na konici pete italijanskega škornja: 

Preden se spustiš dol v mesto, se Leuco splača najprej pogledati od zgoraj, samo mesto pa po najinem mnenju ne ponuja nič posebnega.

Dan sva zaključila na plaži v Gallipoliju. Načrt sva imela sicer drugačen - da se odpeljeva naprej -ampak plaža naju je nepričakovano tako zamikala, da sva se hitro odločila, da bova pot za danes kar zaključila in prespala v Gallipoliju. Na Bookingu sva hitro našla poceni nočitev z zajtrkom v enem od redkih odprtih hotelov v mestu, potem pa se zleknila na plažo. Tudi morje je bilo za kopanje še zelo prijetno! Večer sva zaključila na mestnih ulicah Gallipolija: 

Redni večerni sestanek domačinov v Gallipoliju.

Gallipoli: večerja na ulici. 

Beri naprej: naslednji dan je bilo takole ...

Apulija (Apuglia): Lecce, Torre Sant Andrea, Otranto

Da konec oktobra le redkokateri turist še zaide v Apulijo, ima za eno od prednosti tudi to, da si lahko privoščiš prenočišče na Bookingu iskati šele pozno popoldan, saj si vedno lahko prepričan, da se bo kaka postelja našla zate. Prav zato lahko svoj "road trip" izvajaš sproščeno in brez kakih večjih načrtov. Pač, pustiš poti, da te pelje. Tako naju je danes cesta najprej popeljala v Lecce, eno od večjih mest tod naokoli. 

Lecce: rimski amfiteater.

Zdaj pa nazaj k naravi, občudovat čarovnije, ki jih vreme s svojo tisočletno vztrajnostjo počasi, a zanesljivo kleše v obnmorske skale. Dragi moji, lepote Torre Sant Andrea: 

Za konec dneva pa še Otranto. Iz šole so ostala v glavi Otrantska vrata, kjer se Jadransko morje preliva z Jonskim. Zdaj se je spominu pridružila še podoba prijetnega, majhnega, starega pristaniškega mesta.

 

Samo v Apuliji (tudi danes v Otrantu) sva se lahko navduševala in crkljala v kavarnah Martinucci. Gre za lokalno verigo kavarn z odličnim sladoledom in torticami, ki se jim ne da upreti. 

Martinucci: za razvajanje!

 Beri naprej: naslednji dan najine poti po Apuliji ...