Prikaz objav z oznako Heli. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Heli. Pokaži vse objave

sobota, 31. december 2016

Silvestrovanje


Ker je pes enakopravni član družine ...

torek, 10. junij 2014

sobota, 25. maj 2013

Pasji položaj

 
 
Nikoli si nisem mislil, da si bo pes za najljubše mesto izbral poležavanje pred kaminom ...

sobota, 9. februar 2013

Pasje življenje




Menda izraz "pasje življenje" pomeni težko življenje. Ko gledam našega psa, ne vidim v pasjem življenju nič težkega :)
 
 
 

petek, 8. oktober 2010

Najboljši kadrovski oglas

Tale filmček me je spomnil na dan, ko smo šli prvič pogledat našo Heli v pasje zavetišče. Zaradi ljubkega pogleda ni potrebovala nobene marketinške podpore, saj nas je očarala že sama po sebi. Drugim živalim, ki v zavetišču še čakajo na novi dom, pa bi privoščil uspeh, kot čaka tegale kužka:


sobota, 21. november 2009

Pasji spomini

Danes sem šel malo brskat po forumu Zavetišča Horjul in našel objave o naši Heli. Prvi opis njenega karakterja iz zavetišča je tak:

"Postala je prava lumpa, kot se spodobi za njeno starost. Tujcev se še boji, ampak ne beži, pač pa se plazi in lula, kadar je v stiski. Sicer je glasna, za v blok najbrž malo preveč. Je v uničevalni fazi, navajamo jo na kletko. Pesjak seveda odpade. S psi in mački se razume, je pa karakter in ne pusti, da bi kdo pometal z njo - zna pošteno vrnit, če komu kaj takega na misel pade."

Primerjava danes: Še vedno zna biti prava lumpa, a na simpatičen način, da ji ne moreš zameriti za dlje kot za par minut. Tujcev se sploh ne boji, ljudi ima rada, strah pa ohranja pred neznanim prostorom in neznanimi psi. Potrebuje svoj čas, nato se novega prostora ali psa navadi. Še vedno se plazi in lula, kadar je v stiski - a je k sreči stisk zelo malo. Res zna biti glasna, za v blok najbrž malo preveč. Uničevalne faze pri nas doma sploh ni imela, na kletko je popolnoma navajena že od prvega dne prihoda k nam. Pesjak seveda odpade, ker je to pes za na navč. No, ali pa vsaj za ob kavč. S psi in mački se razume, če ji daš dovolj časa, da se z njimi spozna.

Potem sem bral naprej po forumu dopisovanje o Heli, razmišljanje o njej ... Zgodba se je razvijala, dokler se ni na forumu v četrtek, 20. 11. 2008, pojavil zadnji zapis šefice zavetišča. Besede so bile kratke, a tople: "Heli gre jutri v nov dom :)"

Ja, danes je točno eno leto, kar je Heli prvič stopila na naš vrt!

torek, 27. oktober 2009

Slavnik

Med krompirjevimi počitnicami nama je z Ireno žal uspelo ujeti le en dan dopusta. K sreči pa smo ga znali izkoristiti. Pred domačo jesensko puščobnostjo smo pobegnili na Primorsko. Prvič smo želeli prilesti na Slavnik, prvi slovenski tisočak, gledano od Obale proti notranjosti.

Pot smo začeli v vasi Podgorje, kjer imajo ob igrišču sredi vasi veliko parkirišče, namenjeno predvsem izletnikom. Večji del časa smo hodili po prijetnem, svetlem gozdu. Ker v gozdu ni nizkega grmičevja, so si otroci lahko privoščili letanje po vsem gozdu, ne samo po poti. Uživali so v vlogah tajnih agentov, vojakov in pustolovcev.
Šele proti vrhu se gozd umakne travnikom.


Na vrhu smo se ustavili pri Tumovi koči na 1018 metrih nadmorske višine. Mi smo uživali v razgledu, pes pa v palici ...


Po malici iz nahrbtnika (koča je bila zaprta) smo se odpravili še na polurni sprehod do razgledne točke. Tam se ob čistem zraku vidi vse do Benetk.


Popoldan smo se vrnili do avtomobila in se odločili še za pozno kosilo v Kopru. Sprehod po lepo in okusno razsvetljenem mestu je izletu dal še piko na i.

sreda, 21. oktober 2009

Obletnica

Danes se je začela letošnja letna konferenca moje stroke. Žal me letos ni tam, ampak pogovor o tej konferenci me je spomnil na nekaj zelo, zelo lepega. Pred letom dni sem se prav na tej konferenci po predolgem času končno spet srečal z nekdanjo sošolko, dvakratno Horjulčanko (kar pomeni, da ima doma dva psa iz zavetišča Horjul). In sva šla med odmorom na pijačo, ki je spremenila moje življenje. Tam mi je namreč na zaslonu svojega telefona pokazala obrazek moje Heli. Bila je ljubezen na prvi pogled. Sledila so dolga, globoka razmišljanja in družinski pogovori, dva obiska v zavetišču, in nazadnje uresničitev tistega, kar je šefica zavetišča Polona videla že ob prvem stiku: da sva s Heli za skupaj.

Leto dni torej mineva, kar sem spoznal Heli in Polono, ki vodi najboljše zavetišče v državi. Leto dni mineva, kar se je moj življenjski stil precej spremenil. Na boljše. Leto dni mineva, kar sem srečnejši in bolj zadovoljen kot prej. Leto dni bo, kar je naša družina bogatejša za čudovitega člana. Leto dni bo, kar je Heli naša. In to je lepo leto!

torek, 28. julij 2009

Prvič s psom v kampu


Letošnje kampiranje je bilo drugačno. Prvič smo imeli s seboj psa. Heli je šla v kamp prvič v življenju, in mi prvič s psom. Zato nihče ni vedel, kaj naj pričakuje. Tako smo s psom vzeli s seboj še cel kup vprašanj. Ta so se pravzaprav začela že spomladi. Takrat smo prav zato kupili drug rabljeni avto z večjim prtljažnikom, potrebnim, da daš ob opremi za kampiranje v avto še kletko s psom.

"Upam, da bo vse obvladljivo. Upam, da ne bo ponoči v šotoru lajala na vsak šum gozda, upam, da ne bo podnevi grizla šotora, upam, da ne bo lulala po kampu, upam, da nas bodo drugi v kampu dobro sprejeli, upam da .... Upam, da bo vse v redu." Take misli so se mi podile po glavi v zadnjih tednih pred dopustom.

No, izkazalo se je, da je pes obvladljiv. Zahteva nadzor, zahteva omejitve in pravila, in potem gre. Gre za nas, gre za psa, in gre za ostale ljudi v kampu. Za odličen nasvet (hvala, Polona!) se je spet pokazala kletka. To je njen brlog, v katerem je mirno spala, in v katero smo jo lahko po potrebi tudi zaprli, da smo šli v miru na wc.


In ni lepšega, kot so zgodnji jutranji dolgi sprehodi s psom po prebujajoči se naravi. Tja te odpelje pes, če ga imaš s sabo na dopustu :)



nedelja, 19. julij 2009

9,8 km

9,8 km je razdalja, ki sva jo danes pretekla s Heli. Najina najdaljša tekaška pot do sedaj. Psica je tekla brez težav in spet dokazala, da dolgih nog nima samo zaradi lepote. Heli ni samo lepa dolgonoga očarljivka, ampak tudi športna bejba!

Med tekom, sredi travnika, ob sončnem zahodu, z najljubšo ob sebi in s Heli, zadovoljno poskakujočo po travi, sem vedel, da je življenje lepo!

ponedeljek, 22. junij 2009

Je Heli lovski pes? Ni videti ...

Naša psica Heli naj bi imela v sebi lovske gene. Po zunanjem videzu to vsekakor drži. Njeno obnašanje, ko vseskozi vohlja po tleh, kot da bi iskala sled, tudi potrjuje domnevo o lovskem nagonu. Tudi plen lovi. Samo, da so ta plen - muhe. Ja, muhe lovi, in ves ostali drobni leteči mrčes. Najbrž zato, ker se teh malih živalic ne boji. Skratka, Heli naj bi bila res malce lovsko usmerjeni pes.

Ampak ... Vedno pride neki ampak, kajne? Glede na včerajšnji večerni sprehod je novo spoznanje, da Heli nikakor ni lovski pes!

Zvečer sva se sprehajala po travniku ob reki Kokri. Sredi travnika je ponosno stala srna, očitno navajena ljudi, saj ob pogledu name ni pobegnila. Lepo se je naprej počasi sprehajala, dobrih 50 metrov oddaljena od naju. Heli jo pa še opazila ni. Halo?! Pes ni opazil srne? Ježeš, ta je pa dobra!

No, iskreno povedano sem vesel, da je ni opazila. Prav nič mi ni do tega, da bi imel krvosleda v hiši. Raje imam miroljubnega psa.

Vseeno je bila pa izkušnja zanimiva ...

četrtek, 11. junij 2009

Razlika med besedami in dejanji

Ker imam šele od jeseni prvega psa, to pomeni, da se s pasjim življenjem šele spoznavam in odkrivam marsikaj novega. Presenetljivo je, koliko stvari, ki že tisočletja veljajo v živalskem svetu, smo ljudje pozabili in si s tem naredili veliko škode.

Pred nekaj dnevi me je nekdo prizadel. Besede so bile sicer prijazne, dejanje pa žal ne. In takrat, ko sem se tolažil z božanjem psa, sem spoznal nekaj, kar velja v pasjem svetu, pa bi bilo fino, če bi veljalo tudi v svetu ljudi. Psu je namreč čisto vseeno, kaj mu govoriš. Njemu so pomembna tvoja dejanja. Lahko denimo psu pravim, da ga imam rad, pa ga vsak dan znova udarim. Pes bo vedel samo nekaj - da mu povzročam bolečino. Lahko pa psu vsak dan rečem, da ga ne maram, pa ga ob tem božam. Pes bo vedel, da ga imam v resnici rad.

Dejanja so tista, ki so pomembna. Ljudje (vključno z mano) imamo preveč radi govorjenje, premalo pa potem naredimo stvari tako, kot o njih govorimo. In dejansko nam, v nasprotju z odnosom do psa, pogosto z blebetanjem celo uspe zakriti dejstva tako dobro, da nam sogovornik verjame.

Vsi smo radi dobri. Ker imamo ljudje dar govora, nam pogosto (tudi meni) zadostuje, da se v svojem delanju dobrega ustavimo zgolj pri besedah. Živali ne znajo govoriti. Zato se morajo, če hočejo biti dobre, potruditi z dejanji.

Dar govora je čudovito darilo. A žal pogosto tudi dobra krinka, ki zakrije bistvo.