Pariz v objemu noči

Decembra sem imel srečo, da sem na službeni poti v Parizu spal le 15 minut hoje preč od Eifflovega stolpa. Ko je bilo obveznosti konec, nisem zdržal, pa so me noge odnesle pozdravit železno ikono Pariza. Vsakič znova me navduši! Pa čeprav še nikoli nisem bil na njem. In me niti ne mika, saj se mi zdi, da je pogled na Eifflov stolp najbrž lepši od pogleda z njega.

Četrt ure peš hoje od Eifflovega stolpa je pa "originalni" kip svobode. Saj veš, da so tistega, ki stoji v ZDA, Američanom podarili Francozi? Mimogrede, železno podkonstrukcijo za ameriški kip svobode je pripravil prav gospod Eiffel. V bistvu ne gre za kopijo in original, ampak večjo in manjšo verzijo istega kipa.

Strassbourg

Če iščeš idejo za prvomajske počitnice, izvoli en predlog ...

Za prvomajske počitnice 2019 smo si zaželeli končno obiskati zabaviščni Europa - Park. Da bi finančno malo bolj opravičili dolgo pot, smo jo začrtali tako, da bi na poti obiskali čim več zahodnoevropskih držav v čim krajšem času. Tako smo naredili en lep krog čez Avstrijo, Nemčijo, Francijo, Švico in Italijo. Ja, cel kup držav, ampak logistično zelo obvladljivo, saj leži Europa - Park blizu Francije in Švice.

Prvi dan smo morali narediti največ kilometrov, do Europa - Parka. Nekateri gredo od doma sredi noči, pa si potem še isti dan privoščijo zabaviščni park. Nam se je zdelo to vseeno preveč. Da pa ne bi prvi dan doživljali samo avtoceste, smo naredili majhen ovinek in obiskali Strassbourg, ki je od Europa- Parka oddaljen samo 55 kilometrov. S tem smo prvič v življenju kot družina vstopili v Francijo.

Strassbourg nas je prijetno presenetil. Čeprav ga poznamo predvsem kot mesto evropske birokracije, se nam je predstavil kot lepo staro mesto s prijetnimi uličicami. Strassbourg ponuja užitkarski sprehod, še posebej v nedeljo, ko iz mesta izgine gneča in divji poslovni utrip.

Štiri ure so dovolj za ležerno spoznavanje z mestom, kar naredi pot do Europa -Parka prav prijetno. Zvečer se samo še odpraviš v kako prenočišče blizu Europa - Parka, kar zahteva še pol ure do ene ure vožnje. In tako se naslednji dan spočit zbudiš za adrenalinski zabaviščni park.

 Sprehodi se z mano po ulicah Strassbourga, danes prek fotografij, jutri pa morda še zares...

Kako sem jedel polže in ostal živ

Služba me je za par dni odnesla v Pariz. Sredi dneva so nas kolegi odpeljali v njihovo menzo na kosilo. Predjed in sladico si si izbral samopostrežno, glavno jed pa so postregli.

Ko sem pregledoval ponudbo predjedi, sem med vsem ostalim v eni skledi zagledal tudi neke čudne školjke. Nenavaden okus za dekoracijo, sem si mislil. Dokler ni prav teh "školjk" kolegica iz Pekinga, ki je za omizjem sedela ob meni, prinesla na svoj krožnik. Z vilico je zgrabila mesni del na koncu "školjke" in ga začela odločno vleči k sebi. Smrkelj se ji je trmasto upiral, se razvlekel v skoraj desetcentimetrskega "črva" in se nato le predal - se strgal iz ohišja in obležal na krožniku.

Takrat je kolegica začutila moje strmenje. Nasmehnila se mi je in vprašala: "Have you never eaten snails?" 

Snails?! Polži?! O, pišuka Poldi, tele školjke so čudne zato, ker niso školjke, ampak polži!!! Saj sem res že slišal, da jih imajo Francozi radi, ampak da bom tudi sam kdaj to sluz videl v živo, si pa nisem mislil. 

Pa zgodbe še ni bilo konec. Kitajka se še ni predala: "You should try it!"

Kva?! Probam naj tole? Sem odprl usta, da bom odločno rekel: "Ne!", a sem presenečeno zaslišal svoj glas, kako pravi: "Why not...". 

Kako prosim? A sem pravkar napovedal, da bom pogoltnil enega polža? Ojej, ampak, ko moški nekaj izjavi pred žensko, je treba zaradi ohranitve časti izjavo udejaniti. In tako sem se podal na dolgo pot do deset metrov oddaljene mize, kjer so v skledici počivali polži. Brskal sem med njimi in iskal tistega, ki se mi bo zazdel najlažje prebavljiv. Noben ni bil tak ...

K mizi sem si prinesel kozarec rdečega vina, košaro kruha, vse za gašenje gravža, ki me bo kmalu prevzelo. Preveril sem še najkrajšo pot do stranišča, potem pa se lotil tele zverine. 

Glp, kako nagravžno je bilo, ko sem polža vlekel iz hišice. Ni se pustil, raztegoval se je kot, hm, kot polž, no, in se nazadnje z ogabnim "pk!" le odtrgal od hišice. Spet se je skrčil, sluzavec, in mirno čakal name. 

Razrezal sem ga na tri majhne koščke, in previdno spravil prvega v usta. 

Hmmm... Saj sploh ni slabo. Vsaj ne za tistega, ki ima rad školjke. Vina in kruha še nisem potreboval, stranišče še manj, torej sem pogumno zagrizel še v drugi košček. Tokrat je nekaj zaškripalo med zobmi. Kot bi pojedel del lupine. Pa so mi razložili, da bi moral skrajni sprednji del polža, tisti, ki je malo roževinast, prej odrezati preč. 

No, pojedel sem celega polža in nisem bruhnil. Potem sem pojedel še enega. Pa še enega. In še enega. Počakal par ur, da spoznam, ali sem morda alergičen na polže. Očitno nisem, ker se na ali v mojem telesu ni nič spremenilo. 

Zaključek: še bi upal kdaj pojesti polža. Nič posebnega ni, školjke so veliko boljše, ampak je pa zanimiva izkušnja, jesti polže.

Najdražja je pa že najavila, da mi bo spomladi polže slinarje, ki jih lovi po zelenjavnem vrtu, v hladilniku shranila za večerjo ... Mislim, da se nisva dobro razumela ...

P.S.

Slikano s Samsung Galaxy S3.

Pariz - Eifflov stolp

Pariz - Grand Palais

Pariz - Les Invalides

Kako najti mir v Parizu

Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.

Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.

P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.