nedelja, 27. november 2016

Eleganca ježa



Samo to bom rekel - preberi knjigo ali pogledaj film.


Dotik praznine


V teh dnevih napeto berem knjigo Dotik praznine. Napeta avtobiografska alpinistična "grozljivka", resnična zgodba o tem, kaj se zgodi, če si visoko nad oblaki zlomiš nogo.

Dokumentarni film, posnet po tej knjigi, je na Youtube dosegljiv popolnoma legalno in brezplačno. Vsekakor priporočam ogled:




nedelja, 30. oktober 2016

Ljubljanski maraton


S trinajstico v številki in nasmehom na obrazu sem pretekel enaindvajsetico na ljubljanskem maratonu. Lep dan je bil!

ponedeljek, 29. avgust 2016

Dolomiti: Cortina d'Ampezzo in Strada delle Dolomiti


Po uživanju na poti okoli Tre Cime in ob jezeru Sorapiss je bil naš tretji dan v Dolomitih namenjen umirjenemu ogledu Cortine d'Ampezzo ter vožnji po Strada delle Dolomiti proti Gardskemu jezeru.


Cortina d'Ampezzo je točno to, kar sem si predstavljal ob misli na turistični gorski kraj, ki živi predvsem od smučarije. Lepo mestece, umirjeno, kjer uživaš na sprehodu, eni ob pogledu na izložbe, drugi ob pogledu na okoliške hribe.













Strada dell Dolomiti je pa nekaj, kar je vredno doživeti. Dobro vzdrževana cesta, številni ovinki, za vsakim nov razgled, pa še lep motivacijski cilj je bil za mladino na koncu te ceste - Gardaland :)






















nedelja, 28. avgust 2016

Dolomiti: Lago di Sorapiss


Po včerajšnji poti iz Kranja v Dolomite in občudovanju narave okoli sestava Tre Cime smo se v našem kampu naspali ob krasnem gorskem zraku. V Dolomitih seveda tudi poleti ponoči ni kakšne hude vročine, zato smo bili navdušeni nad sanitarijami, ki so bile v zaprti hiši in ogrevane. Topel tuš dela čudeže in potem ne zebe več. Še več, zajtrk smo si privoščili ob reki, na soncu. Bilo je že prav kičasto. Glede kampov samo še opozorilo: zelo pogosto so razprodani, zato ne računajte, da lahko pridete v prvi kamp tik pred nočjo, ampak si vzemite dovolj časa, da boste lahko našli prostega.


Naš današnji cilj je bilo jezero Sorapiss. Še ena turistična destinacija, tehnično nezahtevna, vseeno pa že rabiš nekaj kondicije, saj pot ni kratka. Te pa nagradi z lepimi razgledi.


Spet je (kot najbrž večina ciljev v Dolomitih) pot vredna vsakega truda, saj te na koncu čaka pravljično jezero.


Tudi to se poleti spremeni v svojevrsten Portorož. Kopalcev zaradi hladne vode sicer ni, je pa ogromno tistih, ki se nastavljajo soncu, tudi v kopalkah. Boža sonce, boža pravljična barva vode, božajo razgledi na sosednje gore.








sobota, 27. avgust 2016

Dolomiti: Tre Cime


Nismo alpinisti, vseeno pa imamo radi hribe. In zato tudi poslušamo in beremo radi o njih. Tako smo pogosto naleteli na sanjske opise Dolomitov. A so se nam vedno zdeli predaleč proč, zato smo vztrajali v slovenskih hribih. Letos poleti pa smo našli tri dneve, kot nalašč za prvi obisk Dolomitov.


Ker smo šli prvič, smo se odločili za bolj turistični, aklimatizacijski izlet, brez zahtevnejših tur, samo toliko, da se spoznamo z okolico. Ob precej normalni jutranji uri smo se odpravili iz Kranja čez Trbiž in kmalu ugotovili, da so Dolomiti dovolj blizu, da si jih človek lahko privošči tudi za vikend.

Obenem smo zelo kmalu ugotovili tudi to, da imajo Dolomiti dva obraza. Iz knjig vemo, da so v dolomitskih skalah doma izvrstni alpinisti.



Pri krajih, ki smo jih mi obiskali tokrat, smo pa odkrili, da so Dolomiti primerni tudi za hribov precej nevešče ljudi. Kdor zmore sv. Jošt nad Kranjem ali Šmarno goro, zmore tudi take Dolomite. Kar nekaj poti je namreč izredno turističnih: z avtom se pripelješ zelo, zelo visoko, tam pa potem ure hodiš po prelepi naravi, brez da bi premagal kaj prida višinskih metrov razlike.


Popoln primer take turistične destinacije je bil naš prvi cilj, ki smo se ga lotili kar direktno po vožnji od doma: krožna pot okoli neverjetno slikovitega sklopa Tre Cime.

Najprej te pozdravi cestninska postaja, kjer ti zaračunajo precej, a precej tudi dajo - zelo dobro gorsko cesto in izjemno parkirišče sredi planinskega raja. Če bi imel avtodom, prespim tu zgoraj!




Ker te cesta pripelje tako visoko, potem sledi krožna pot, skorajda avtocesta z manekenom svetovnega formata - Tre Cime - v sredini. Višinske razlike skorajda ni, pot pa je z lahkoto možno opraviti v nizki "treking" obutvi - če nimate težav z gležnji, je grob podplat vse, kar potrebujete. In zato je na tej poti veliko več turistov, kot pa pohodnikov.


Razgledi so fantastični, vmes pa nekaj najlepših "plaž", kar si jih lahko zamislimo v hribih. Zato ne preseneča, da je avgusta, na vrhuncu italijanske turistične sezone, po poteh in travnikih tako kot v našem Portorožu. Z bistveno razliko - Dolomiti so vseeno tako veliki, da tudi v gneči ni nevzdržno in človek lahko uživa.


Trditve na svetovnem spletu, da ponujajo Tre Cime enega od najbolj slavnih sprehodov na svetu, smo preverili in jih na lastni koži tudi potrdili.


Za lačne in žejne je dobro poskrbljeno, saj boste koče srečevali hitreje, kot pa postajali lačni in žejni.


Tudi kolesarji in jadralni padalci uživajo.


Najbolj nori so pa razgledi. Dolomiti so preprosto drugačni kot slovenski hribi in ta sprememba ti ne dovoli, da bi nehal stokati od lepot narave.





Pridi tudi ti, ne bo ti žal! Za najbolj "nore" je pot možna v enodnevnem izletu, če greste na pot iz Slovenije zgodaj in ste se pripravljeni vrniti nazaj domov pozno ponoči. Vsekakor bolj priporočam vsaj dvodnevni izlet - prvi dan Tre Cime in spanje v enem od kampov (če najdete prostor), drugi dan še pohod do jezera Sorapiss, potem pa nazaj domov.






 

sobota, 20. avgust 2016

Zip Line Planica


Ni nevarno. Ni grozljivo. Ni naporno.




 Je pa unikatno. In najbližje temu, kar doživljajo junaki planiške letalnice.


 In je v prelepem okolju.




nedelja, 31. julij 2016

Po ferati na Češko kočo


Ker smo lani počasi začeli odkrivati izzivov polni svet planinskih ferat, nas je že dolgo mikala tudi ferata na Češko kočo.

Ferata je z jeklenico varovana plezalna smer in predstavlja največ, kar lahko v hribih naredi nekdo, ki ni alpinist. Vsekakor pa se je treba na začetku v ferato obvezo podati z nekom izkušenim. in z vso varovalno opremo. Drugače je ferata lahko zelo nevarna!

Ferata Češka koča je prva športna ferata v slovenskih Alpah.  Poteka med že obstoječimi potmi in pod jeklenicami tovorne žičnice. Že njen začetek je na srečo zelo težaven. Na srečo zato, ker s tem opozori na sojo zahtevnost in prepreči slabše pripravljenim, da bi nadaljevali predaleč in se tam zaplezali.


V tem začetku je polovica naše družine že odnehala in se na vrh podala okoli prve polovice ferate ter se  nanjo potem priključila v drugi, nekoliko lažji polovici. Midva s skoraj sedemnajstletnikom pa sva zagrizla vanjo in jo preplezala v celoti. Vendar moram takoj priznati, da je šlo pri meni za las. Manjkalo mi je moči v rokah, zato sem na dveh mestih že skoraj obupal, nato pa se mi je s skrajnimi močmi (ki jih zaradi pisarniškega dela žal nimam ravno veliko) uspelo potegniti naprej.


Tudi skala je v tej ferati slaba, vse se kruši, nikjer ni dobrih, trdnih oprimkov, zato je spodnji, prvi del ferate res zahteven. Kot rečeno, se da okoli tega dela priti naokoli (a tudi ta pot ni lahka), pa se potem ferate lotiti v drugem delu, ki je nekoliko lažji (ni pa lahek).

Ferata na Češko kočo zahteva od planinca, da ima za sabo že nekaj drugih ferat, nekaj izkušenj, pa dobro kondicijsko pripravljenost, predvsem moč v rokah. Brez tega jo raje glejte samo od daleč.




sobota, 16. julij 2016

Dolina Vrata in slap Peričnik


Kadar bi šel ven, h goram, a se ni te ljubi hribolaziti ...



.. ker je v Sloveniji, kjerkoli že si, raj tik pred vhodnimi vrati!



Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan!