Ko sem bil najstnik, sem z lahkoto cel dan preživel gnijoč v
svoji sobi. Danes je drugače. Sedeti na kavču pred televizorjem je početje, ki
je zanimivo samo v slabem vremenu, pa še to samo za največ dve uri. Potem je
treba ven, na rekreacijo, ki zmehča živce, sprosti napetost, pa teoretično
pomaga pri ohranjanju prave telesne kilaže. No, to slednje velja samo
teoretično, saj mi po vsaki aktivnosti vedno uspe telesu vrniti več, kot pa je
telo med vadbo pokurilo …
Gibanje mi vsako leto pomeni več. Na slab dan to pomeni vsaj
45 minut sprehoda s psom, na boljši dan pa rekreacija. Poleti kolo, tek in
hribi, pozimi vsaj odbojka v dvorani. Vse v mejah varne, umirjene rekreacije,
kjer niso pomembni dosežki, časi in točke, ampak zabava, sprostitev in užitek.
Tudi zato se mi zdi gibanje povsem samoumevno. Ker je fino in tako rekoč
brezplačno. Pa vendar svoboda gibanja ni samoumevna. To sem novembra spoznal
tudi sam.
Večer odbojke se je začel tako kot vedno, s temeljitim
vodenim ogrevanjem. Potem smo začeli z igro. Po slabe pol ure igranja sem ob
mreži skočil v blok. Ob odrivu me je v levi nogi, v predelu meč, zagrabil krč. Odkrevsljal sem na rob igrišča in rekel
ostalim, naj nekaj časa igrajo brez mene, dokler mi krč ne popusti. Čudno mi je
pa bilo, zakaj se mi vrti, zakaj mi postaja slabo? Tako močno me krč še ni
zagrabil. Med tem sem se spomnil, da je ob mojem odrivu nekaj počilo. Počasi
sem v zamegljenem stanju spoznal, da je takrat počilo v moji nogi. Uh, ob krču
pa ponavadi ne poči… Tole pa ni v redu.
Med tem mojim razmišljanjem se je ob meni že zbrala celotna
ekipa in soigralka je ocenila, d a tole ni krč, saj sem v obraz popolnoma bel. Spremila
me je do klopi, mi ukazala, naj ležem, pregledala in pretipala nogo in
sklenila, da sem najbrž natrgal mišico. Ker »krč« še po pol ure ni minil, sem
se začenjal strinjati z njo. Tako sem moral poklicati domov in zaprositi ženo,
če me pride iskat in odpelje v bolnico. Med vožnjo je najdražja modro
ugotovila, da se mi med likanjem to ne bi zgodilo …
V jeseniški bolnišnici (kjer so me sprejeli zelo prijazno in
zelo profesionalno) so potrdili diagnozo: natrgana mišica. Edino zdravilo pa –
čas. In bergle. Za dober mesec ali dva …
Dokler me niso doletele bergle, se nisem zavedal, kakšno
darilo imamo s tem, ko smo lahko mobilni. Ko nas lahko noge nesejo, kamorkoli
si glava zaželi. Naše noge so naša popolna svoboda in neodvisnost. Brez nog vse
postane počasneje, predvsem pa težje dosegljivo. Da ne govorim o urah, ki se na
kavču spremenijo v mučenje. Sem se tolažil, da bom končno pregledal vse filme,
ki so se nabrali na dolgem seznamu želja. Pa sem po tretjem filmu že obupal. Ne
morem, ne gre…
Tako mi ni preostalo drugega, kot da čakam, ne obremenjujem
noge in upam, da bo mišica kmalu spet dovolila, da stopim na nogo. Med tem
čakanjem pa se je zgodil telefonski klic iz nebes. No, ne ravno iz nebes, ampak
iz Smledniške ceste 94 v Kranju. Tam je doma moj sodelavec Andrej. Ko sva
govorila o poslu, sem mu omenil, da v naslednjih tednih ne bom mogel priti na
kak sestanek, ker sem na berglah. Po opisu, kaj se mi je zgodilo, mi je takoj
predlagal, naj se oglasim pri njih doma, kjer ima njegova življenjska sopotnica
Tesla center in v njem »čudežno« napravo s ponosnim napisom Tesla. Pa tokrat ne
gre za avto, ampak za belo, zelo drago škatlo, katere namen je izvajanje
magnetne stimulacije mišic.
Moram priznati, da se na daleč izogibam vsega, kar ne spada
pod uradni, javni zdravstveni sistem v Sloveniji. Ne hodim k zasebnim
(zobo)zdravnikom, ne hodim v salone, ne k alternativcem. Zato bi tudi povabilu,
naj preizkusim magnetno stimulacijo, gladko rekel ne, pa iz vljudnosti nisem
upal. Ker je Andrej vztrajal, sem dovolil, da me lahko njegova partnerica Tina
Ambrož, ki vodi salon, pokliče. Med pogovorom z njo sem se omehčal, saj mi je
po opisu poškodbe takoj postregla strokovno definicijo poškodbe, ki je bila
povsem enaka, kot na obrazcu kirurga. Nekaj pa gospa že ve, sem si mislil, in
zato pristal, da pridem preizkusit, kaj zmore Tesla v njenih rokah.
Čeprav sem prišel na prvo terapijo precej prestrašen in
zaskrbljen, je bila moja skrb povsem odveč. Magnetna stimulacija je neboleča,
deluje pa celo skozi hlače. Preprosto sme ležal na mizi in pol ure poslušal enakomerno
»ropotanje« naprave, ki je z magnetnim valovanjem stimulirala poškodovano mišico.
Pravzaprav je bilo kar zabavno čutiti, kako mišica brez mojega vpliva dela, se
premika in nekako sama sebe trenira. Kljub zanimivi izkušnji pa nisem upal
obljubiti, da se bom vrnil in s terapijo nadaljeval. Me je vseeno skrbelo, kaj
bo naslednji dan. Me bo naprava uničila, mi stanje poslabšala?
Drugi dan sem se zbudil brez kakšnih stranskih posledic
terapije, enako tretji dan. To mi je dalo poguma in dogovoril sem se, da bom
vsak drugi dan prihajal na magnetno stimulacijo. Vsega skupaj sem opravil 15
terapij, a že po osmem obisku sem bergle lahko vrgel stran in začel spet
hoditi. Še danes ne morem pozabiti veselja, občutka svobode, ko sem spet stopil
na svojo nogo. Začel sem seveda previdno in počasi, a vidno napredoval.
Že ob prvem obisku sem na nogo dobil tudi dva prekrižana
kineziološka trakova. Do sedaj sem te trakove občudoval samo na tekaških
prireditvah, kjer so nekateri z njimi delovali kot res vrhunski profesionalci.
Meni
je kineziološki trak dal dodatno samozavest pri samostojnejšem gibanju, saj sem
imel bolj varen občutek, da ne bom še kaj dodatno poškodoval mišice. Trak je
presenetljivo zdržal vsakič po cel teden, kljub vsakodnevnemu tuširanju. Izziv
je bila le menjava, saj mi je ob vsakem snemanju obrabljenega traku uspelo
doživete delčke izkušnje depilacije …
Ker nisem poškodoval obeh nog, da bi eni pri zdravljenju
pomagal z magnetno stimulacijo, drugi pa ne, seveda nimam znanstveno
dokazljivih argumentov, da mi je stimulacija pomagala. Vem pa, da so mi v
bolnišnici napovedali dvomesečno okrevanje, jaz pa sem že tri dni, preden bi
pretekel prvi mesec od poškodbe, že hodil brez bergel. Magnetna stimulacija pri
tem vsekakor ni škodila!
Življenje je lepo. Še posebej, če lahko hodiš. Jaz sem se
zdaj prijavil na Kraški in Istrski maraton. Ker lahko tečem. Koga briga
rezultat!. Jaz lahko tečem, in zato bom tekel!
P.S.
Mišice si nisem natrgal nalašč in to pomeni, da ta objava ni bila načrtovana
ali plačana.
