 |
| Porto Muniz. |
Let z Dunaja na Madeiro je bil dolgočasno miren in dolg. Se res naveličaš sedeti na tako majhnem prostoru. Tudi pristali smo nežno, čeprav letališče slovi po težavnih pristankih. Sva pa skozi okno lahko videla, kako letališče stoji na ogromnih stebrih tik ob morju.
 |
| Pogled na madeirsko letališče, ki stoji na mogočnih stebrih nad morjem. |
Na rentacarju sva dobila solidnega VW polota, ki je imel celo gume z dobrim profilom, kar na najinih preteklih potovanjih ni bilo ravno običajno.
Sva pa
plačala davek na neprespano noč. Bila sva čisto skurjena, prava neprespana zombija, zato sva se samo odpeljala v
Decathlon po plin za najin kuhalnik (ker tega pač ne smeš nesti na letalo) in v trgovino po hrano. V trgovini je bila nora gneča, saj je bila sobota, ko se očitno domačini odpravijo na veliki tedenski nakup hrane.
 |
| Ceste na Madeiri so ena sama kombinacija ovinkov in predorov. |
Nato sva se odpeljala 50 min daleč na severozahod v Porto Moniz, kjer je
edini pravi kamp na otoku, s sanitarijami in wcji. Cena: 9 eur za dva na noč :)
 |
| Porto Muniz z edinim pravim kampom na celotnem otoku. |
V kampu sva si skuhala testenine in šla nato na plažo malo odspat. Vreme je bilo spremenljivo, od sonca do oblačnosti, je bilo pa ob morju toplo. V hribih je pa precej hladneje, so naju opozorili simpatični sosedje, trije srbski študenti, za katerimi je polovica od dvotedenskega odkrivanja otoka peš. Tudi en slovenski par sva že slišala govoriti. Je pa ves otok hribovit, ceste pa ena sama kombinacija ovinkov in predorov. Madeira je pač vulkanska gora, osemtisočak, katerih zadnjih slabih dva tisoč metrov gleda iz morja.
 |
Že prvo uro naju je Madeira navdušila z razgledi.
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar