Istrski maraton za začetnike

Istrski maraton je meni osebno najlepša tekaška prireditev v Sloveniji. Najbrž predvsem zato, ker poteka na Obali, kjer je že zaradi morja in zraka nam, Gorenjcem, vse takoj lepše. Lažje in lepše se diha ob morju...

Tisti, ki tečejo na čas, so na Istrskem maratonu pogosto slabe volje. Zaradi številnih klancev pač ne dosegajo tako dobrih rezultatov kot jih na teku po ljubljanskih ulicah. Jaz ne grem na čas, zato imam čas uživati v lepotah Istre. Tečem sicer počasi, a obenem letim na krilih super navijačev, ki jih je na Istrskem maratonu vedno veliko.

Letošnjega Istrskega maratona ne bom pozabil nikoli. Drugi Istrski maraton je bil zame nepozaben, ker je bil moj prvi tek na tej prireditvi, letošnji pa zato, ker sem prvič na Obali in drugič v življenju izbral najdaljšo, torej 42-kilometrsko preizkušnjo.

Užival sem od začetka do konca! Najprej zato, ker smo lahko tekli skozi Luko Koper. Vau, kakšna infrastruktura, kakšni žerjavi! Ko tečeš pod njimi, se šele zaveš, kako enormni stroji so to!

Užival sem tudi zato, ker mi je uspelo od začetka do konca držati svoj tempo. Nisem se pustil drugim tekačem, držal sem svoj ritem. Na začetku je to pomenilo, da so me vsi prehitevali, a ni bilo dolgo, ko sem že ujel enega, ki se je precenil. Prehiter tempo, ko te množica potegne naprej, je po mojem kar največja napaka, ki jo lahko narediš. Težko je gledati, ko te vsi prehitevajo, ampak ti pač nimaš njihovih mišic in kondicije, zato moraš teči po svoje. Le tako ostaneš na zabavni strani teka ...

Skratka, preživel sem in prišel na cilj z nasmeškom. Tam pri zadnjih sicer, ampak za Gorenjca to pomeni, da sem za isti denar lahko uporabljal progo dlje kot drugi :)

Aja, še tole - pri teku uporabljam majhen nahrbtnik, v katerem imam liter vode. To mi veliko bolj ustreza, saj lahko po majhnih požirkih pijem ves čas teka, kadarkoli mi paše. Drugače bi se moral ustavljati na vodnih postajah, kjer bi naenkrat popil preveč, čez dva kilometra pa že pogrešal še kak požirek.

Hvala, ker tečete!

Danes sem dobil tale krasen, topel video z letošnjega teka Wings For Life. V njem se ponavlja hvaležno sporočilo "Hvala, ker tečete za nas".

Jaz pa zahvalo vračam nazaj: "Hvala, iskrena hvala, ker lahko tečem. Zase in še za koga drugega".

Wings For Life 2017 Ljubljana - Slovenci smo pustili izjemen pečat!

Po nedeljskem tekaškem prazniku v Ljubljani zdaj za globalni tek Wings For Life prihajajo uradne statistike teka. In to kakšne!  Motivacija je bila izjemna, saj je bila slovenska Passion4life ekipa po številu in pretečenih kilometrih tretja najboljša na vsem svetu! Njen ponosen član sem bil tudi jaz, za dober namen pa sem dodal svojih 19 kilometrov.

V nedeljo, 7. maja 2017, je na 25 trasah na 6 kontinentih potekal letošnji, četrti tek Wings for life. Več kot 155.000 prijavljenih tekačev je s svojo udeležbo zbiralo denar za neprofitno fundacijo Wings for Life, ki podpira raziskave za zdravljenje poškodb hrbtenjače.

V Sloveniji se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo več kot 4.000 tekačev, ki so točno ob 13:00 stekli mimo zasledovalnega vozila Renault Kadjar. Ta je v vlogi premikajoče se ciljne črte, ki s prehitevanjem izloča tekmovalce iz tekmovanja, predstavljal edinstveni izziv teka. Na štartu je vozilo aktiviralo čipe v štartnih številkah tekačev, 30 minut pozneje pa je Renault Kadjar pričel loviti tekače z začetno hitrostjo 15 km/h in v rednih intervalih pospeševal, dokler ni prehitel še zadnjega tekača.

Najprej v toplem pomladnem vremenu, nato pa v dežju in celo toči  je v Ljubljani teklo staro in mlado. Resni in hitri tekači, nedeljski rekreativci, pa tudi tisti, ki so – zaradi dobrega namena – tekaške čevlje obuli prvič. Med vsemi smo bili še posebej dobro motivirani in nasmejani v skupini 445 tekačev Renaultove slovenske ekipe »Passion4life Renault Slovenija«. Ker smo vedeli, da bomo z vsakim pretečenim kilometrom dodatno za pomoč prispevali še po en evro, smo vsi po vrsti presegli samega sebe. Po izjemno srčnem teku in podrtih osebnih rekordih smo, ko je zadnjega iz skupine prehitel zasledovalni Renault Kadjar, skupaj pretekli neverjetnih 7.164,69 kilometra! Da gre za izjemen uspeh Slovenije, priča tudi dejstvo, da je bila skupina »Passion4life Renault Slovenija« ne samo največja v Sloveniji, ampak tudi tretja največja skupina aktivnih tekače na svetu, za povrh pa tudi tretja najuspešnejša skupina na svetu po skupnem številu pretečenih kilometrov! Slovenci smo ponovno dokazali, da smo tekaški narod!

Kako je šlo meni? Upal sem, da bom pretekel vsaj 15 kilometrov. Vzdušje je bilo odlično, motivacija krasna, pa je kar šlo. Vseeno ni bilo enostavno, glava je dvomila, saj je treba teči precej hitro, da te Kadjar ne ujame prehitro. Zato sem si pot razdelil na manjše cilje - okrepčevalnice na poti. Po vsaki okrepčevalnici je bil moj edini cilj samo doseči naslednjo okrepčevalnico, 5 kilometrov naprej. To se je zdelo veliko bolj dosegljivo kot pa oddaljenih 15 kilometrov ...

Tam nekje od dvanajstega kilometra naprej sem že malo dvomil v svoj cilj, potem pa je prišel dež. Začelo me je zebsti, prestrašil sem se prehlada in zato malce pospešil. Delovalo je - ni me več zeblo, pa še kilometri so se spet začeli nabirati. Ko nas je ujela še kratka in na srečo neboleča toča, je šlo še malo hitreje naprej. Tako sem imel, ko je med množico završalo zaradi prihajajočega zasledovalnega vozila, za sabo že 18 kilometrov. Skušal sem malo pospešiti, pa ni šlo, in tako sem se sprijaznil,da bom naredil približno 18,5 kilometra. Nazadnje, ko je bil Renault Kadjar tik za mano, sem cca 200 metrov pred sabo zagledal označbo za devetnajsti kilometer. "Pa me ja ne bo avto dohitel na 18,8 kilometra..." sem pomislil. 18,8 pač ni 19, 19 se sliši pa veliko boljše kot 18. In tako sem zamižal, stisnil pesti (zob pač nisem mogel, ker sem hropel na ves glas...) in začel šprintati. Nekdo zraven mene se je oglasil "Jebiga, prav, potem pa tako!" in še on zašprintal. In uspelo je!  Kadjar me je ujel tik za devetnajstim kilometrom in mi pustil na obrazu izjemen nasmeh ter nepozabno veselje, predvsem pa hvaležnost, da mi je uspelo.

Vsak udeleženec teka je svojo celotno štartnino namenil neprofitni fundaciji Wings for Life, ki išče zdravilo za poškodbe hrbtenjače. Dodatno pa je ekipa Passion4life Renault Slovenija, ki jo je ustanovil Renault Slovenija, s pretečenimi kilometri zbrala še za 7.164,69 eur donacij. Gre za 7.164,69 kilometrov tekačev, ki smo – hvaležni za to, ker lahko tečemo – nabirali upanje za tiste, ki danes še ne morejo teči.

Vsem prisotnim se ob tem iskreno zahvaljujem ne samo za pretečene kilometre, ampak tudi za čudovito vzdušje, ki je nedeljo spremenilo v pravi praznik. Zatorej vsem velja – na svidenje na štartu tudi prihodnje leto!

Fotografije: Marko Pigac in spletna stran WFL

4. Istrski maraton

Letos sem se tretjič zapored udeležil 21-kilometrskega Istrskega maratona. Ta športni dogodek je tako blizu vsemu, kar imam rad, da obžalujem le to, da nisem bil zraven že na prvem teku.

Ampak letos je kazalo, da bom moral udeležbo odpovedati. Najprej mesec dni norišnice v službi, ki je po eni strani močno okrnila število priložnosti za kak tek, po drugi strani pa je delo posrkalo kar nekaj energije, ki naj bi šla v tekaški korak. Nato pa je začelo stavkati še zdravje. Vendar je bil spomin na pretekla dva teka ob obali tako lep, da sem vztrajal in se v nedeljo pojavil na štartu. Bilo me je strah, če bom zmogel, obenem pa sem bil vesel dobrih ljudi, ki so se spet zgnetli okoli mene na štartu.

Začel sem dobro. Sonce je sijalo, ljudje so navijali, dobra volja med tekači je bila nalezljiva. In tako je raslo upanje, da bom tudi tokrat zmogel. Do polovice  je šlo super.In z novim navdihom. Tekel sem namreč v majici letošnje ekipe #Passion4Life, s katero bomo 7. maja na Wings for Life zbirali denar za tiste, ki upajo, da bodo nekoč spet tekli. Rumena majjica je bila razpoznavna. Najprej sta me pozdravila invalid in njegov spremljevalec, oba v majicah in kapah lanskoletnega Wings For Life. Potem pa sem dohitel še tekača, ki je ob pogledu name zavpil: "Hej, Passion4Life! Na Facebooku si pa v reklamah za tek bolj nasmejan kot tule danes!" To je bil lep uvod v kratek pogovor ob teku, ki je razkril, da se je smejati po 200 pretečenih metrih za snemanje precej lažje kot pa nasmeh po desetih kilometrih :)

Tako je prvih deset kilometrov hitro minilo. Nato so noge začele postajati težke, a sem jim dopovedoval, da zmorejo. Zadnjih 5 kilometrov pa je postalo zelo napornih. Očitno se je prikazal davek na pretekle tedne ... Ko sem mislil, da sem pospešil, mi je ura rekla, da sem upočasnil. Ko sem upal, da sem pretekel kilometer, mi je ura težila, da sem naredil 500 nmetrov. Uh ... Pa kje je ta cilj, no?!

Na koncu mi je uspelo, pritekel sem do cilja! A tako utrujen nisem bil še nikoli v življenju. Slabo mi je bilo in vsa energija se je očitno iz telesa prek superg zgubila nekam v prijazna, topla istrska tla. Hvalabogu, da sta bili z mano moji dve punci, saj avta ne bi zmogel pripeljati nazaj do Kranja. Doma sem se samo zvalil na ležalnik in čez eno uro mukoma prilezel do jedilne mize h kosilu. Ni šlo v usta, kaj šele po grlu. Odšel sem na kavč, a vonj toplega kosila je počasi začel tajati zakrknjeni želodec. Tako sem se vrnil k mizi, pojedel en grižljaj, čakal, če ga bo telo zavrnilo. Šlo je. In sem pojedel še en košček, pa še enega, in tako naprej. Telo se je z vsakim novim grižljajem vidno krepilo in energija se je vračala vame.

Danes sem v redu. Čeprav sem bil bolj utrujen kot kadarkoli, noge dan po teku bolijo manj kot kadarkoli prej. Očitno bi noge zmogle več, a telo včeraj ni bilo pri volji. Vseeno sem hvaležen, da mi je uspelo. Bil je še en lep tek, ki mi je na koncu postregel z novo življenjsko izkušnjo. Tudi to je treba doživeti. Da potem še bolj ceniš zdravje in dobro telesno pripravljenost.

Istrski maraton, če bo šlo po mojih željah, se čez leto dni spet vidimo! Še prej, čez mesec dni, pa seveda bežimo pred Kadjarjem na Wings For Life! Še je čas, da se naši ekipi #Passion4Life pridružiš tudi ti! Trenutno smo, čeprav smo majhna država, tretja največja ekipa na svetu!!!

Ljubljanski maraton

S trinajstico v številki in nasmehom na obrazu sem pretekel enaindvajsetico na ljubljanskem maratonu. Lep dan je bil!

Wings For Life - tam zunaj, med nasmejanimi ljudmi

Včeraj sem bil prvič del svetovnega teka Wings For Life.

Spomin je danes še kako živ. Dobro ga začutim vsakokrat, ko vstanem s stola. V nogah se na smešen način izmenjujeta bolečina in mlahavost pijanca ter mi na ustnice spet vačata nasmeh ob spominu na včerajšnjo dogodivščino.

Gledam tole sliko, na kateri me je uradni fotograf dogodka ujel vsega nasmejanega. Razmišljam in ugotavljam, da prav take slike najbolj zadanejo bistvo rekreacije. Ni poanta v cilju, pretečenih kilometrih ali povprečnem tempu. Poanta je v poti sami. Če se nečesa lotiš z nasmeškom, potem delaš prave stvari v življenju. Premalokrat se danes smejimo. Včeraj pa sem v Ljubljani ujel veliko nasmeškov, prijaznih pogledov, celo objemov. In predvsem zato mi je bilo lepo.

Wings For Life je tek z res dobrim namenom.  Obenem pa je zaradi enega detajla v načinu izvedbe povsem drugačen od vseh drugih tekov. Razlika je na pogled malenkostna: namesto, da bi skušal v čim boljšem času priteči do znanega cilja (10, 21, 42 km oddaljenega od štarta), tukaj pravzaprav bežiš. Bežiš pred zasledovalnim vozilom. Tečeš, dokler te avto ne prehiti.  Zadeva je zanimiva, celo zabavna. Tečeš in se oziraš nazaj. Upaš, da avta še dolgo ne bo. Na koncu upaš, da se bo avto končno le prikazal ...

Ko sem tekel, sem se nekaj časa pogovarjal z Davidom Razborškom. Čudovit človek, ki mi je med tekom rekel: "A ni fino, da na vsake toliko časa presežemo svoj meje?".  Čeprav mi rezultat ni pomemben, saj tečem za veselje, mi je bila njegova misel zelo všeč. Ne gre za primerjave z drugimi, ampak za izziv samemu sebi. Lepo je imeti cilje, in še pomembnejše je do teh ciljev izbirati lepe poti. Ter po njih hoditi s čudovitmi ljudmi. In prav taka kombinacija se pogosto najde na organiziranih tekaških prireditvah. Zato nas tam najdeš nasmejane. Čeprav prvo uro od nas teče pot, drugo uro pa dežne kaplje. Oboje je naravno, torej je oboje pravilno.

Pridi ven tudi ti. Med nasmejane ljudi.

Istrski maraton

Danes je na slovenski obali potekal že tretji istrski maraton. Meni se je lani za večno vtisnil v lep spomin, saj sem tu prvič v življenju pretekel 21 km - razdaljo, za katero se mi je zdelo, da jo moje noge ne zmorejo.

Istrski maraton zagotovo ni najlažja tekaška prireditev v Sloveniji, saj vsebuje nekaj vzponov in spustov, pa tek po različnih podlagah, od asfalta, granitnih kock, do tlakovanih obalnih poti in celo gozdnih stez. Proga je vsako leto malo drugačna, ker si tri občine delijo organizacijo, s tem pa se spreminjajo štart, cilj in potek. Prav vse to pa mene tudi najbolj veseli. Ta drugačnost ubija rutino in predvidljivost. Najbolj resni tekači, ki tečejo "na normo" so morda zaradi tega slabe volje, Kdor pride sem zaradi teka, druženja in užitka, ne pa zaradi rezultata, bo pa zelo užival.

Zelo me veselijo tudi čudoviti razgledi, ki nas čakajo vsako leto.

Jaz sem neizobražen, neizkušen tekač samouk. Zato najverjetneje pri teku delam marsikaj narobe. Zato tudi moje letošnje izkušnje ne preizkusi, razen, če sam čutiš, da bo zate uporabna. Prvič sem se namreč odločil, da si tempa ne bom določal po razdalji ali povprečnem času teka, ampak zgolj po srčnem utripu. Po prvih dveh kilometrih teka sem ugotovil, da se najbolje počutim, kadar mi srce bije pod 160 utripi na minuto. Zato sem ves čas pazil samo še na utrip, in ga vzdrževal nekje med 150 in 160. Niti enkrat nisem preveril svojega tempa, gledal sem samo utrip. Tek na določen tempo je namreč po mojem mnenju na Istrskem maratonu  "sporen", saj je proga zelo razgibana, in tempo, kot ga poznam z domačih travnikov, tu ne bi bil realen.

Meni osebno se je ta pristop dobro obnesel, saj sem v cilj prišel živ in zdrav. Dokaz je tale fotografija, narejena minuto po prihodu v cilj:

Ima pa Istrski maraton še eno veliko prednost - svojo himno. Saj ni edini maraton, ki jo ima, ampak je pa istrska himna najboljša med vsemi in te pete kar zasrbijo, ko jo slišiš. Obvezno si jo zavrtim v avtu, ko se približamo Obali:

Trening za Wings For Life

Wings For Life je eden od najbolj dobrodelnih tekov na svetu, saj gre za svetovni tek. V številnih državah po vse svetu vsako leto na eno od majskih nedelj ob istem trenutku tekači začnejo bežati pred zasledovalnim vozilom. Tečejo tako dolgo, dokler jih to vozilo (pri nas Renault Kadjar) ne ujame.

Tudi mi bomo tekli. Da smo zadeve vzeli resno , dokazuje današnji trening.

V ekipi se nam lahko pridruži vsakdo! Prijavi se tukaj ...

Ponosen

Nepomemben korak za človeštvo, a vseeno ogromno zadovoljstva zame :)

Priprave na polmaraton

Priprave na moj prvi ljubljanski polmaraton sem vzel zelo resno. 

Nič ne tečem (torej bom na štartu spočit). 

Zredil sem se za 1 kg (torej bom imel dovolj zaloge energije). 

Drastično sem skrajšal dolžino las na glavi (torej bom zaradi manjšega zračnega upora hitrejši). 

Ljubljana, jaz sem pripravljen!

Teci, Rok, teci!

Že kar nekaj let sem večkrat začel teči. Občasno sem mukoma obul tekaške čevlje in odtekel od 5 pa tja do 7 kilometrov. Ker sem verjel, da je to dobro za zdravje, da te lahko sprosti in razveseli. Pa nekako nikoli ni šlo. Nikoli nisem doživel tistega "razodetja", ko stopiš na drugo stran, ko ti tek ni več nuja, ampak sprostitev.

Od novega leta naprej pa redno tečem. Če pet dni mine brez teka, ga začnem pogrešati, postanem tečen, in preprosto moram iti ven. Kaj se je spremenilo?

Prvega januarja sem stopil na tehtnico in doživel šok - številka se je obrnila tako visoko gor, kamor sem verjel, da nikoli ne bom prišel. Pa sem bil tam. Hrano obožujem in dieta ne pride v poštev. Če torej ne zmanjšaš vnosa, je edini preostali način, da povečaš porabo.

Potem sem dobil v roke knjigo Ultramaratonec. Prevzela me je in me motivirala. Če on zmore vse to, bom pa ja jaz zmogel vsaj delček tega ...

Nenazadnje sem padel še pod močan vpliv prijateljice, ki je vzljubila tek pred kratkim, in želela, da to veselje spozna še kdo drug.

Koktejl vseh teh okoliščin me je zvabil ven, na ceste, kolovoze in steze. Še vedno povsem rekreativno, pa vendar je danes desetka postala nekaj, kar zmorem za rekreacijo, še pred dvema letoma pa mi je bilo deset kilometrov nedosegljiva daljava.

In potem je prišlo od prej imenovane prijateljice še vabilo na Istrski maraton. Dokazano najlepši maraton v Sloveniji. Da bi prvič v življenju pretekel 21 kilometrov kar na javni športni prireditvi? Kaj pa vem. No, pa so me prepričali, in danes sem za to neizmerno hvaležen.

Istrski maraton je resnično najlepši tek v Sloveniji. Na čudovito sončno jutro se je v Izoli zbrala množica tekmovalcev, njihovih spremljevalcev in domačinov. Vsi so dogodek vzeli kot pravi praznik, dan veselja. Pozitivno vzdušje je bilo izredno nalezljivo! Seveda je bilo med tekači veliko tistih, ki so šli na čas. Ogromno pa nas je bilo tudi tistih, ki smo prišli praznovat. Med tekom smo se družili, klepetali, tujci so postali znanci, kilometri so pa kar izginjali pod nogami. In tako sem, ne da bi vedel kdaj, pretekel svojih prvih 21 kilometrov. Z nasmehom na obrazu in brez kakršnihkoli kasnejših stranskih učinkov. Bil sem krščen na najlepši možni način.

Še bom tekel. Nasmejan. Tja do sedmega kilometra me vsakdanje skrbi še dohajajo, potem pa počasi omagajo in ostanejo daleč zadaj. Od tam naprej sem samo še tukaj in zdaj. Korak za korakom, vdih in izdih, opazujoč čudovito okolico, ki nam jo vsak dan podarja Slovenija.

Svet je postal divji. Če čakaš, da ti bo podaril oazo miru, ne boš dočakal. Mir si moraš sam vzeti. Ker si ga zaslužiš. In najdeš ga lahko tudi v teku.

Teci, Rok, teci!

Sedeče pisarniško delo in velika ljubezen do dobre hrane zahtevata svoj davek, ki sem se ga odločil plačevati z rekreativnim tekom. A hudir je, da moja navdušenost nad tekom niha. Kakšen mesec, dva ali tri pridno tečem, potem pa par mesecev spet nič. Manjka mi motivacija, nek konkreten cilj.


Tisti, ki radi tekmujejo, si pri motivaciji vsako leto lahko pomagajo z odločitvijo, da se bodo udeležili ljubljanskega maratona. Odločen cilj, ki zahteva jasno pot do njega - reden tek. Jaz tekmovanj ne maram. Rad tečem sam ali v dvoje, z ipodom in kupom podcastov. Zato sem iskal drugo motivacijo in se odločil, da preizkusim Nike + sistem. Za 35 evrov sem si torej pravkar kupil senzor, ki šteje korake, in podatke brezžično prenaša v ipod. Po teku podatke preneseš na spletno stran NikeRunning. Stran ima lep uporabniški vmesnik, kjer si lahko določiš cilje, treninge, ali se pridružiš kakšni skupini, recimo "365 km v 365 dneh". Stran potem spremlja uresničevanje zastavljenih ciljev in ti grafično prikazuje, kako priden ali len si.


Zdaj upam, da mi bo igračkanje s tem sistemom dalo motivacijo, da se spet zaženem v tek. Vsaj 365 km v 365 dneh bom pa že zmogel, kajne? Pravkar sem pretekel mojih prvih 6 kilometrov letos in prvih 6 se je tudi zapisalo na NikeRunning. Grafikoni so se že lepo izrisali in takoj dosegli svoj učinek - hočem še, da bo graf postal lepši!