nedelja, 01. marec 2015

Dean Karnazes: Ultramaratonec


Najdražja mi je iz knjižnice prinesla knjigo Deana Karnazesa s prav nič "seksi" naslovom Ultramaratonec, ki jo je v slovenskem prevodu izdala založba Sanje. Meni, ki že deset let začenjam s tekom. Vsako leto. Začnem, malo tečem, in neham. Meni, ki se mi zdi branje knjige o teku na istem nivoju dolgočasnosti kot branje športnih in kulturnih strani v Delu.

Kaj naj počnem s knjigo o teku? Sedim na kavču, oborožen s tablico čokolade, in berem, kako nekdo dolgočasno opisuje, kako teče? Teče in teče. Prestavlja eno nogo pred drugo in razmišlja, kako naj zdrži do konca. Bolj dolgočasne zgodbe si pač ne moreš predstavljati.

"Ali pač?", bi rekel moj sin. Ne vem, zakaj, ampak knjigo, ki je ne bi sam nikoli izbral na knjižni polici, sem vzel v roke. "Samo par strani preberem", sem si rekel. In sem obsedel. Z odprtimi usti, z napetimi nogami, ki so podzavestno tekle z Deanom. Z njim sem se smejal, z njim jokal. Izgubljal upanje in ga spet dobival nazaj. Knjiga se začne povsem drugače, kot bi pričakoval. Knjiga se nadaljuje čisto drugače, kot sem pričakoval.

Kako se knjiga konča? Za razliko od vseh knjig, ki sem jih kdajkoli prebral, se ta knjiga ni končala z zadnjo prebrano stranjo. To knjigo še vedno berem. Ne z oči, ampak z nogami. Ko sem jo prebral, sem se oblekel in šel na tek. In zdaj tečem. Tečem tako, da mi nekaj govori, da tokrat ne gre spet samo za še en začetek, ki se bo kmalu končal. Tokrat imam nekaj, kar prej nisem imel - motivacijo.

Najbolj me je v knjigi presenetil stil pisanja. Dean je velik športnik in uspešen finančni poslovnež. Nič od tega nima nobene zveze s slovnico ali pisateljevanjem. Pa je vseeno zmogel in znal najti stil, ki te pritegne. Knjigo se včasih bere kot triler, ki ti ne dovoli, da bi ugasnil luč in zaspal. Res je napisana mojstrsko, in s kar nekaj presenetljivimi preobrati. Že začetek je hud. Pa potem poglavje, ko si skoraj uniči zakon, in ga reši s tekom. Tekom preč od skušnjav, tekom nazaj k zvestobi. Tek osvobaja, tek sprošča, tek rešuje.

Dean je seveda "norec". Nikakor me ni motiviral v smislu, da bi me mikal kak maraton ali celo ultramaraton. Sploh ne. Motivacija, ki sem jo našel v knjigi, in me žene obuti tekaške copate, mi pravi: "Če on zmore preteči stotine kilometrov naenkrat, brez prestanka, potem bom pa tudi jaz zmogel narediti deset kilometrov". Pri meni deluje. Do sedaj sem vedno tekel pet, šest kilometrov. Po prebrani  knjigi sem kmalu pretekel trinajst kilometrov. Pa naslednji teden 14 kilometrov. In še teden dni kasneje 18 km. Brez težav. Z nasmeškom na obrazu :)

Zatorej: knjigo priporočam, a z opozorilom: stranski učinek branja te knjige je pogosto začetek tekaškega življenja.


sobota, 14. februar 2015

Film Sladke laži (De vrais mensonge)



TV Slovenija mi je polepšala nocojšnji večer s predvajanjem fantastičnega filma "Sladke laži". 

Francozi res obvladajo filmsko industrijo, brez posebnih efektov znajo biti zgolj z zgodbo in načinom igre prikupni, zabavni, zaljubljeni in žalostni. Vse to v istem filmu, kjer se smeješ in jokaš. Audrey Tautou, Nathalie Baye in Sami Bouajila so v svojih vlogah nenavadnega ljubezenskega trikotnika izjemni! Toplo priporočam ogled filma! 



Pustna družina







sreda, 07. januar 2015

Danes mi je pisal Jezus

Res je. Jezus mi je poslal elektronsko pismo.

Ja, dopisujeva si, jaz imam njegov službeni e-naslov, on pa mojega. Sicer komunikacijo ohranjava na poslovni ravni, ampak se dobro razumeva. Tako je bil njegov prvi letošnji mejl novoletna čestitka. Jezus mi je napisal: "Happy new year, Rok!"

Jezus je prijazen gospod. Sicer nima več dolgih las, saj je zdaj že plešast. Pa Španec je. Veliko prebivalcev latinskega sveta nosi ponosno ime Jezusa. Enega takega poznam tudi jaz.