torek, 11. november 2014

Spomenik Majklu Džeksonu


Nisem si mislil, da bom šel kdaj v kino gledat srbski film. No, pa sem še pol ure nazaj res sedel v kranjskem Cineplexxu. In to na pravi filmski predpremieri. A veš, da tudi balkanski filmi prav lepo pašejo na filmsko platno!

Film je srbska črna komedija. Pravi Balkan s svojo glasbo, slikovitostjo, odštekanim humorjem, odbitim vodilnim motivom in nepričakovanim koncem. Jebi ga, takle mamo :)

Kot najstnik ob takem filmu ne bi zdržal do konca. Premalo akcije, streljanja, posebnih efektov. Danes pa sem užival. V zgodbi, čudovitih posnetkih in balkanskih forah. Vse v filmu je domače, blizu. Ni neka holivudska izmišljotina, ki je nemogoča, ampak balkanske štorije, pri katerih imaš občutek, da bi se res lahko zgodile. Nekje zelo blizu.

Iz filma (kaj takega se lahko rodi samo v balkanski glavi): "Majkl -on je največi cigan od svih cigana! I to svi znaju, to ni neka tajna."

Ocena (od 1 do 5): 4

Primernost za otroke: za najstnike brez problema. Številni "jebenti ..." izrazi so najhuje, kar se otroku lahko tu zgodi. Vprašanje pa je, če bo razumel fore filma.


sobota, 08. november 2014

Ni je več (Gone girl)


Gone girl je izreden film. Končno spet film, ki te na sedež ne prilepi s posebnimi učinki,  ampak z napeto zgodbo. Je film, kjer misliš, da veš in razumeš,  pa se potem vse spet obrne. In je film, pri katerem vam nikakor ne smem povedati karkoli o vsebini. Naj vas preseneti film sam. Pa splača se ga videti v kinu. Dramatična glasba v pravem kinu v pravih trenutkih res hudo dvigne napetost.

Da je film dober in da to ve veliko ljudi, je dokazala tudi skoraj polna dvorana v kranjskem Cineplexxu. Čeprav je film že v iztekanju, še vedno privlači množice. Gledalci odhajamo iz dvorane zadovoljni.

Ocena (od 1 do 5): 5.
Primernost za otroke: nikakor v kino z otroki. Namigovanja na grobo spolnost in nasilje, en zelo krvav prizor,  oboje se v otroške možgane preveč vsidra.


sreda, 05. november 2014

Bes (Fury)


Pogled na drugo svetovno vojno iz perspektive tankovske posadke me je zmamil v kranjski Cineplexx. Da igra v glavi vlogi Brad Pitt, mi res ni bil razlog za ogled. V kino sem šel z upanjem na drugačen pogled na drugo svetovno vojno. In sem ga tudi dobil.  

Zgodba se dogaja sredi Nemčije, v zadnjih dnevih svetovne morije. Kruto, da so v teh zadnjih dnevih, ko so vsi že vedeli, da bo Nemčija padla, številni ljudje še vedno morali umreti. Vojaki in civilisti, Nemci in zavezniki.

Zgodba govori o tankovski ekipi. Presenetilo me je, da so imeli Američani v teh bojih dejansko podrejeno vlogo, saj so bili njihovi tanki nemočni proti nemških najsodobnejšim zverinam. Pa so se vseeno morali boriti z njimi.

V filmu mi je bilo najbolj všeč to, da so ljudi prikazovali realno, z vsemi njihovimi napakami in strahovi vred.  Tu ni bilo nobenega "rambota", ki bi neustrašno rinil naprej. Tu so bili navadni ljudje, ki so želeli pobegniti, dezertirati. Tu so bili ljudje, ki se niso rodili kot zveri ali kot junaki, ampak so to postali po sili razmer.In tu so bili tudi kakšni Nemci, ki so bili dobri ljudje, in kakšen Američan, ki je bil prava zver.

Film govori o vojni. A je vsaj name deloval zelo protivojno. Ne želim si, da bi moral kdaj doživeti take grozote.

Ocena (od 1 do 5): 5

Primernost za otroke: od srednjih najstniških let navzgor - a le za tiste najstnike,  ki jim dovolite gledati tipične akcijske filme s streljanjem, ranami, krvjo, namigovanjem na spolnost in besedami na f ...


torek, 28. oktober 2014

Prvo obiranje kivija


Danes smo prvič obrali naš domači kivi. Sredi Gorenjske nam je uspelo pridelati 20 sadežev!

Vse se je začelo spomladi leta 2012, ko smo ob sicer neugledno steno z namenom polepšanja tega zidu zasadili kivi. Ženske in moške sadike, saj delajo kiviji otroke skorajda tako kot atiji in mamice.


Upanja, da bo razen listov tu na Gorenjskem zraslo še kaj drugega, sem imel bolj malo. Pa sem vseeno tri leta pridno zalival sadike, in te so lepo rasle. Letos pa so se med listi nenadoma pojavili mali kiviji. Rasli so, in danes zvečer, ob napovedi prve slane, smo jih pobrali ter spravili na varno, da tam v miru dozorijo. Slane kivi namreč ne mara.


Tretje leto, pa že imamo pravi domači kivi. Juhej!


In kaj sem se v teh treh letih naučil?

Moška sadika plodov ne daje, je pa zmožna poskrbeti za "plodnost" večih ženskih sadik. Tako je čisto dovolj, če je med štirimi sadikami samo ena ženska. Jaz jih imam več, in to je preveč.

Kivi je zelo žejen, zato je nujno redno zalivanje. Tudi jeseni, ko ni več vročine, žeja ostane.

Kivi naj ostane na rastlini čim dlje. Ko pride jesen, pa je treba paziti na vremensko napoved in ob prvi napovedani slani kivije pobrati. Zorenje naj se nato nadaljuje na varnem prostoru v hladni kleti. Družba krompirja ali jabolk menda pospeši to zorenje.

In kakšen je okus domačega kivija? Še ne vem, čakamo, da v košari do konca dozori.

nedelja, 05. oktober 2014

Rifnik


Družine, tole morate "probat"! Luštno, nezahtevno, zanimivo, predvsem pa - spokojno. Krasen družinski izlet! Še posebej, če zraven povabiš dobro družbo.


Rifnik je nezahteven hrib nad Šentjurjem, ki na vrhu premami otroke z arheološkimi ostanki, ob katerih se lahko razplamti domišljija.Deset minut pred vrhom pa stojijo markantni ostanki čisto pravega gradu, Reichenecka. Tam pazite na otroke, da kam ne padejo, oglejte si pa ostanke vsekakor.










Na koncu nas je ob asfaltirani cesti razveselila še tale štajerska "kapelca", posvečena trgatvi in sadovom le-te:



P.S.: Slikano s Canon EOS 350D in osnovnim "plastičnim" objektivom 18-55.

četrtek, 02. oktober 2014

Kako najti mir v Parizu


Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.


Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.



P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

sreda, 01. oktober 2014

Tour Montparnasse


Tour Montparnasse je poslovna stavba sredi Pariza, ki s terase na vrhu ponuja 360-stopinjski razgled na vse mesto. Žal zahtevajo kar 14,50 eur na odraslega za dostop, zato se Gorenjci raje zadovoljimo s pogledom, ki ga občasno lahko ujamemo, kadar pilot med pristajanjem zaokroži nad Parizom.


Pod teraso je Montparnasse 56, restavracija v 56-em nadstropju. Da prideš tja, moraš v pritličju najprej skozi podobno "body check" kontrolo kot na letališču, nato pa z dvigalom visoko navzgor. Sem hodijo tako Parižani kot turisti, druži pa jih ista lastnost - imajo debelejše denarnice. Pogosto pridejo sem gor samo zato, ker si to pač lahko privoščijo. Ali pa zato, ker hočejo nekomu dokazati, da si to lahko privoščijo. Res pa je razgled nad mesto veličasten. A le, če ti večerja tam zgoraj vzame zgolj odstotek mesečne plače. Za vse nas ostale je sendvič na trati ob Eifflovem stolpu enako, če ne še bolj atraktiven :)



Vsekakor pa je zanimivo pokukati v ta svet "tam zgoraj".