četrtek, 04. december 2014

Vse je v redu

Sedim pred računalnikom. Nekje nad mano trije otroci mirno spijo. Vse je v redu.

Urejam fotografije, spomin se prek njih vrača na lepe izlete letošnje jeseni. Vse je v redu.

Zdravi smo, cenimo poštenost, prijaznost, spoštujemo zasebnost. Vse je v redu.

Imamo prijatelje, ki so najboljši na svetu. Vse je v redu.

Spremlja me glasba, ki hvali prijateljstvo.

Ja, res, vse je v redu.


nedelja, 30. november 2014

Vsakdo mora imeti angelčka

Vsakdo mora imeti angelčka.

Otrok, stisnjen v tvoje naročje, je tvoj angelček. Ker je tako lep, tako popoln, da je lahko le angel.

Starš, ki je prezgodaj zapustil svet, je otrokov angelček. Ker starš vedno pazi na otroka. Kjerkoli že je.

Žena, ki jo ljubiš, je tvoj angelček, Ker ti je ob njej nebeško lepo.

Tvoja vest, ki živi v tebi, je tvoj angelček. Ker vedno pazi, da boš ostal Človek.

Vsakdo mora imeti angelčka. Ker vsakdo potrebuje nekoga, da ga varuje.




sreda, 26. november 2014

Objemi drevo

Si že kdaj objel drevo?



Se ti zdi vprašanje smešno? Tudi meni se je. A ko sem bil naslednjič v gozdu, sem se ob nekem drevesu zaustavil. Ga objel. Zaprl oči. Pustil, da me je drevo tolažilo. Me razveseljevalo. Mi govorilo, da je vse v redu.

Vseeno mi je, kaj si misliš o tem. Ker vem, da se boš naslednjič tudi ti ob enem, prav posebnem drevesu zaustavil. Izberi si listavca. ker je njegovo deblo nežno, prijazno. Idealno za objem.

Objemi drevo. Drevo je življenje. Začutil boš to.

sreda, 19. november 2014

Kako sem jedel polže in ostal živ


Služba me je za par dni odnesla v Pariz. Sredi dneva so nas kolegi odpeljali v njihovo menzo na kosilo. Predjed in sladico si si izbral samopostrežno, glavno jed pa so postregli.

Ko sem pregledoval ponudbo predjedi, sem med vsem ostalim v eni skledi zagledal tudi neke čudne školjke. Nenavaden okus za dekoracijo, sem si mislil. Dokler ni prav teh "školjk" kolegica iz Pekinga, ki je za omizjem sedela ob meni, prinesla na svoj krožnik. Z vilico je zgrabila mesni del na koncu "školjke" in ga začela odločno vleči k sebi. Smrkelj se ji je trmasto upiral, se razvlekel v skoraj desetcentimetrskega "črva" in se nato le predal - se strgal iz ohišja in obležal na krožniku.

Takrat je kolegica začutila moje strmenje. Nasmehnila se mi je in vprašala: "Have you never eaten snails?" 

Snails?! Polži?! O, pišuka Poldi, tele školjke so čudne zato, ker niso školjke, ampak polži!!! Saj sem res že slišal, da jih imajo Francozi radi, ampak da bom tudi sam kdaj to sluz videl v živo, si pa nisem mislil. 

Pa zgodbe še ni bilo konec. Kitajka se še ni predala: "You should try it!"

Kva?! Probam naj tole? Sem odprl usta, da bom odločno rekel: "Ne!", a sem presenečeno zaslišal svoj glas, kako pravi: "Why not...". 

Kako prosim? A sem pravkar napovedal, da bom pogoltnil enega polža? Ojej, ampak, ko moški nekaj izjavi pred žensko, je treba zaradi ohranitve časti izjavo udejaniti. In tako sem se podal na dolgo pot do deset metrov oddaljene mize, kjer so v skledici počivali polži. Brskal sem med njimi in iskal tistega, ki se mi bo zazdel najlažje prebavljiv. Noben ni bil tak ...

K mizi sem si prinesel kozarec rdečega vina, košaro kruha, vse za gašenje gravža, ki me bo kmalu prevzelo. Preveril sem še najkrajšo pot do stranišča, potem pa se lotil tele zverine. 

Glp, kako nagravžno je bilo, ko sem polža vlekel iz hišice. Ni se pustil, raztegoval se je kot, hm, kot polž, no, in se nazadnje z ogabnim "pk!" le odtrgal od hišice. Spet se je skrčil, sluzavec, in mirno čakal name. 

Razrezal sem ga na tri majhne koščke, in previdno spravil prvega v usta. 


Hmmm... Saj sploh ni slabo. Vsaj ne za tistega, ki ima rad školjke. Vina in kruha še nisem potreboval, stranišče še manj, torej sem pogumno zagrizel še v drugi košček. Tokrat je nekaj zaškripalo med zobmi. Kot bi pojedel del lupine. Pa so mi razložili, da bi moral skrajni sprednji del polža, tisti, ki je malo roževinast, prej odrezati preč. 

No, pojedel sem celega polža in nisem bruhnil. Potem sem pojedel še enega. Pa še enega. In še enega. Počakal par ur, da spoznam, ali sem morda alergičen na polže. Očitno nisem, ker se na ali v mojem telesu ni nič spremenilo. 



Zaključek: še bi upal kdaj pojesti polža. Nič posebnega ni, školjke so veliko boljše, ampak je pa zanimiva izkušnja, jesti polže.

Najdražja je pa že najavila, da mi bo spomladi polže slinarje, ki jih lovi po zelenjavnem vrtu, v hladilniku shranila za večerjo ... Mislim, da se nisva dobro razumela ...


P.S.
Slikano s Samsung Galaxy S3.

torek, 11. november 2014

Spomenik Majklu Džeksonu


Nisem si mislil, da bom šel kdaj v kino gledat srbski film. No, pa sem še pol ure nazaj res sedel v kranjskem Cineplexxu. In to na pravi filmski predpremieri. A veš, da tudi balkanski filmi prav lepo pašejo na filmsko platno!

Film je srbska črna komedija. Pravi Balkan s svojo glasbo, slikovitostjo, odštekanim humorjem, odbitim vodilnim motivom in nepričakovanim koncem. Jebi ga, takle mamo :)

Kot najstnik ob takem filmu ne bi zdržal do konca. Premalo akcije, streljanja, posebnih efektov. Danes pa sem užival. V zgodbi, čudovitih posnetkih in balkanskih forah. Vse v filmu je domače, blizu. Ni neka holivudska izmišljotina, ki je nemogoča, ampak balkanske štorije, pri katerih imaš občutek, da bi se res lahko zgodile. Nekje zelo blizu.

Iz filma (kaj takega se lahko rodi samo v balkanski glavi): "Majkl -on je največi cigan od svih cigana! I to svi znaju, to ni neka tajna."

Ocena (od 1 do 5): 4

Primernost za otroke: za najstnike brez problema. Številni "jebenti ..." izrazi so najhuje, kar se otroku lahko tu zgodi. Vprašanje pa je, če bo razumel fore filma.


sobota, 08. november 2014

Ni je več (Gone girl)


Gone girl je izreden film. Končno spet film, ki te na sedež ne prilepi s posebnimi učinki,  ampak z napeto zgodbo. Je film, kjer misliš, da veš in razumeš,  pa se potem vse spet obrne. In je film, pri katerem vam nikakor ne smem povedati karkoli o vsebini. Naj vas preseneti film sam. Pa splača se ga videti v kinu. Dramatična glasba v pravem kinu v pravih trenutkih res hudo dvigne napetost.

Da je film dober in da to ve veliko ljudi, je dokazala tudi skoraj polna dvorana v kranjskem Cineplexxu. Čeprav je film že v iztekanju, še vedno privlači množice. Gledalci odhajamo iz dvorane zadovoljni.

Ocena (od 1 do 5): 5.
Primernost za otroke: nikakor v kino z otroki. Namigovanja na grobo spolnost in nasilje, en zelo krvav prizor,  oboje se v otroške možgane preveč vsidra.


sreda, 05. november 2014

Bes (Fury)


Pogled na drugo svetovno vojno iz perspektive tankovske posadke me je zmamil v kranjski Cineplexx. Da igra v glavi vlogi Brad Pitt, mi res ni bil razlog za ogled. V kino sem šel z upanjem na drugačen pogled na drugo svetovno vojno. In sem ga tudi dobil.  

Zgodba se dogaja sredi Nemčije, v zadnjih dnevih svetovne morije. Kruto, da so v teh zadnjih dnevih, ko so vsi že vedeli, da bo Nemčija padla, številni ljudje še vedno morali umreti. Vojaki in civilisti, Nemci in zavezniki.

Zgodba govori o tankovski ekipi. Presenetilo me je, da so imeli Američani v teh bojih dejansko podrejeno vlogo, saj so bili njihovi tanki nemočni proti nemških najsodobnejšim zverinam. Pa so se vseeno morali boriti z njimi.

V filmu mi je bilo najbolj všeč to, da so ljudi prikazovali realno, z vsemi njihovimi napakami in strahovi vred.  Tu ni bilo nobenega "rambota", ki bi neustrašno rinil naprej. Tu so bili navadni ljudje, ki so želeli pobegniti, dezertirati. Tu so bili ljudje, ki se niso rodili kot zveri ali kot junaki, ampak so to postali po sili razmer.In tu so bili tudi kakšni Nemci, ki so bili dobri ljudje, in kakšen Američan, ki je bil prava zver.

Film govori o vojni. A je vsaj name deloval zelo protivojno. Ne želim si, da bi moral kdaj doživeti take grozote.

Ocena (od 1 do 5): 5

Primernost za otroke: od srednjih najstniških let navzgor - a le za tiste najstnike,  ki jim dovolite gledati tipične akcijske filme s streljanjem, ranami, krvjo, namigovanjem na spolnost in besedami na f ...