nedelja, 05. oktober 2014

Rifnik


Družine, tole morate "probat"! Luštno, nezahtevno, zanimivo, predvsem pa - spokojno. Krasen družinski izlet! Še posebej, če zraven povabiš dobro družbo.


Rifnik je nezahteven hrib nad Šentjurjem, ki na vrhu premami otroke z arheološkimi ostanki, ob katerih se lahko razplamti domišljija.Deset minut pred vrhom pa stojijo markantni ostanki čisto pravega gradu, Reichenecka. Tam pazite na otroke, da kam ne padejo, oglejte si pa ostanke vsekakor.










Na koncu nas je ob asfaltirani cesti razveselila še tale štajerska "kapelca", posvečena trgatvi in sadovom le-te:



P.S.: Slikano s Canon EOS 350D in osnovnim "plastičnim" objektivom 18-55.

četrtek, 02. oktober 2014

Kako najti mir v Parizu


Pariz je čudovito mesto. Že z letala se ti, če imaš malo sreče s pilotom, prikaže v vsej svoji lepoti, vključno z Eifflovim stolpom, potem pa se paša za oči nadaljuje še ves dan, ko hodiš skozi mesto.

Pariz je tudi prometno mesto. Hrupno, glasno, onesnaženo od prometa. Kot turist, prevzet od znamenitosti, tega niti ne opaziš. Ko prideš večkrat, zaradi službe, pa vse to vidiš vedno bolj. In začneš iskati mirne kotičke. Kar se hitro izkaže za "mišn imposibl".

Ko se je danes moje delo končalo, so me noge, še zdaj ne vem zakaj, ponesle na podzemno železnico in od tam direktno do katedrale Notre Dame. Seveda je bilo tudi tu glasno in hrupno, polno ljudi, kot lahko vidiš na zgornji sliki. Pa so me noge, spet ne vem, zakaj, ponesle v cerkev, in tam ne po krožni poti, ki usmerja turiste na ogled, ampak naravnost, med klopi, rezervirane za vernike. Pa so me noge nesle še kar naprej, dokler se nisem znašel v drugi vrsti klopi, sedeč med verniki, ki so očitno nekaj čakali. Takrat sem se zavedel, da je tukaj v bistvu mirno. Kljub tihemu šumenju množice turistov nekaj metrov preč je bil tukaj mir. Mir sredi Pariza. In tako sem obsedel ter čakal. Tako kot so čakali ostali okoli mene. Le da so drugi vedeli, kaj čakajo, jaz pa pač ne.

In smo dočakali. Pred nas sta prišla župnik, črn kot noč, ter neka mlada gospa v modri halji (podobni, kot jih v beli barvi nosijo ministranti). Začele so se pete litanije. Čudoviti glas gospe v modrem je v njenem solo petju, okrepljenem z dobrim ozvočenjem, napolnil notredamsko cerkev. Rajska melodija je trajala pol ure, izmenjujoč se z odpevi ljudi okoli mene. In jaz sem postajal blaženo miren. Ker sem sredi Pariza našel svoj mir.

Po litanijah so ljudje obsedeli, spet so očitno nekaj čakali. In res, že čez pet minut se je začela še maša. No, pa poglejmo, kako to zgleda v Franciji, v francoščini. In sem ostal. Ter užival. Mir je bil še večji, kot prej. Najprej sem mislil, da se očitno stapljam z nekim nebeškim mirom, potem pa sem se ozrl okoli sebe in spoznal, da so cerkev očitno že zaprli za turiste. Tako smo bili v notredamski cerkvi samo še verniki, z nami pa še vedno gospa z angelskim solističnim petjem. Bilo je mirno, toplo, prijetno. Bilo je lepo. Še posebej sem užival ob pogledu na prelepo azijsko dekle dolgih črnih las pred mano. Ob molitvah je, nasprotno od nas, vsako besedo podkrepila z nežnim, a simbolno pomenljivim gibom rok. In tako mi je skozi "očenaš" s kretnjami rok prikazala čudovito predstavo, za kateri bi si želel, da bi jo kdaj videl tudi pri nas. Bilo, kot bi z rokami plesala nežni balet.

Tako sem na glasni, gneče polni službeni dan celo v Parizu našel Mir.  Ko je bilo vsega konec, je bila zunaj že noč. Peš sem se odpravil pol ure daleč do postaje podzemne železnice, čez park v Louvru. Tudi tu so s prihodom noči hrupni turisti večinoma pobegnili, in ostali so predvsem zaljubljeni pari. Ja, celo pred Louvrom sem lahko našel mir.


Nocoj bom spal mirno. Ker zdaj vem, kako lahko tudi v Parizu najdeš mir.



P.S.: Slikano s Samsung Galaxy S3.

sreda, 01. oktober 2014

Tour Montparnasse


Tour Montparnasse je poslovna stavba sredi Pariza, ki s terase na vrhu ponuja 360-stopinjski razgled na vse mesto. Žal zahtevajo kar 14,50 eur na odraslega za dostop, zato se Gorenjci raje zadovoljimo s pogledom, ki ga občasno lahko ujamemo, kadar pilot med pristajanjem zaokroži nad Parizom.


Pod teraso je Montparnasse 56, restavracija v 56-em nadstropju. Da prideš tja, moraš v pritličju najprej skozi podobno "body check" kontrolo kot na letališču, nato pa z dvigalom visoko navzgor. Sem hodijo tako Parižani kot turisti, druži pa jih ista lastnost - imajo debelejše denarnice. Pogosto pridejo sem gor samo zato, ker si to pač lahko privoščijo. Ali pa zato, ker hočejo nekomu dokazati, da si to lahko privoščijo. Res pa je razgled nad mesto veličasten. A le, če ti večerja tam zgoraj vzame zgolj odstotek mesečne plače. Za vse nas ostale je sendvič na trati ob Eifflovem stolpu enako, če ne še bolj atraktiven :)



Vsekakor pa je zanimivo pokukati v ta svet "tam zgoraj".




nedelja, 21. september 2014

Samsung Tab 4

Osebno sem velik navdušenec nad sodobno tehnologijo. Ker so tudi avtomobili vedno bolj povezljivi,  se pametni telefoni in tablice, torej naprave, ki jih obožujem, vedno bolj selijo tudi v avtomobile. Prav zato se moram ta vikend po službeni dolžnosti ubadati s kar štirimi novimi tablicami Samsung Galaxy Tab 4, ki se znajo pogovarjati z najnovejšimi Renaulti.

Pogled na štiri povsem nove tablice  mi je polepšal konec tedna :) In ob tem lahko povem, da te tablice, ki sodijo v srednji razred in stanejo 300 evrov, povsem zadostujejo za veliko večino uporabnikov. Internet, novice, glasba in filmi, foto in video, vse deluje gladko in  kakovostno. Plačati več za večino ljudi nima več smisla.

sreda, 10. september 2014

Jackie


Film tedna je bil zame dolga leta sinonim za večer, ki ga ne želim preživeti pred TV sprejemnikom. Vsaj ne gledajoč prvi program nacionalke. Pa sem z leti dozorel (ne, nisem rekel, da sem se postaral!) in začel ceniti filme z vsebino. In tu se mi zdi, da sedi na nacionalki nekdo, ki se res spozna na filme, saj v izboru Filma tedna skoraj ne doživiš slabega večera.

Tudi tokat je bilo tako. Končno en nizozemski film, kar je že zaradi jezika, ki ga nismo vajeni,  luštno poslušati, potem pa še tako nepredvidljiva zgodba, kjer te konec res preseneti. Film je lahkoten in te spravi v posteljo z nasmeškom na obrazu. Če ga še nisi gledal, ti ga vsekakor priporočam!


sreda, 03. september 2014

Danski film Lov (Jagten)


TV Slovenija je spet naredila presežek s filmom tedna. Tokrat so nam ponudili dansko dramo Lov, kjer otrok vzgojitelja obtoži spolnega nadlegovanja. Že vse od začetka filma veš, da je vzgojitelj nedolžen, in skupaj z njim trpiš skozi mučno zgodbo, ko je tako rekoč od vseh križan, pribit na križ, brez možnosti, da bi se branil. 

Film je res hud. Izredno težak, zamorjen, ampak obenem eden najboljših. Kako hudo dobro posneto! Trpel sem z glavnim likom Lucasom od začetka do konca, pa še dve uri ponoči …

Vsekakor vredno ogleda, čeprav te film ne bo nasmejal, ampak spustil v tvoje misli kar nekaj teže. 


ponedeljek, 01. september 2014

Misha Defonseca: Preživela z volkovi


Deževen dopust je imel eno dobro plat: čas za branje knjig. Ko sem se sprehajal skozi čudovito mestno knjižnico v Kranju, sem na polici zagledal knjigo z zanimivim naslovom "Preživela z volkovi". Zagrabil sem jo, jo odprl, in nisem zmogel nehati.

Ni bilo ravno lahkotno poletno branje, še manj zabavno, a obenem vseeno zelo dobro. Gre za presunljivo zgodbo o majhni židovski deklici, ki je pred krutim nacizmom zbežala v gozd. Prehodila je na stotine kilometrov, prečkala več državnih mej, se soočala s krutostjo človeka in poštenostjo živali. Spoznala je, da je človek zloben, žival pač nikoli. Doživela je krute stvari, ki so jo zaznamovale za vse življenje.

Knjiga ni v večerno zabavo, je pa vsekakor nekaj, kar ti da misliti in ti pomaga, da si hvaležen za življenje, kakršnega imaš. Zato sem jo priporočil v branje tudi svoji najdražji. Njej se je zgodilo enako - ko je začela brati, ni mogla nehati. Ampak, nekaj jo je grizlo. Zgodba je namreč skorajda neverjetna. "Ko je nekaj skoraj nemogoče, da bi bilo res, je najbrž tudi res nemogoče", si je rekla, in šla malo guglat. Na koncu je našla šokantno novico, da je letos ameriško sodišče avtorico kaznovalo z 22 milijoni dolarjev kazni, ki jo mora vrniti založniku, ker je vsebina knjige - zlagana!

Prav "nategnjenega"  se zdaj počutim. Verjel sem ji, se vživel v njeno zgodbo, sočustvoval, zdaj pa berem, da je bil vse le "šov" v boju za čim višjo naklado. Pa tako zelo sem si želel to knjigo priporočiti tudi tebi ...