nedelja, 29. november 2009

Torta za svakinjo


Vse rože na torti so ročno delo!

nedelja, 22. november 2009

Zasavska sveta gora


Nekoč je bila Sveta gora. Potem so prišli drugi časi in je postala Zasavska gora. Nazadnje se je poročila sama s sabo, obdržala prejšnji in novi priimek, tako da jo danes poznamo kot Zasavsko sveto goro.

S svojo poldrugo uro dolgo hojo po položni, široki gozdni cesti je primerna za vsak družinski izlet, predvsem pa za večjo druščino, ki lahko čas izkoristi za dolge in vesele pogovore.

Če prideš gor peš, z druge strani, ne tam, koder pelje do konca kar asfaltna cesta, potem vse do zadnjega ne vidiš, kaj te čaka na vrhu. Zame je bilo presenečenje popolno. Pričakoval sem staro, napol podrto cerkev, odkril pa pravo "cerkveno" vas, v katero je nekdo vložil precej pravljičnih elementov.

Presenečenja zdaj žal ne moreš več doživeti, saj slike razkrivajo podobo z vrha. A je pot vseeno še vedno vredna izleta.

V težišču Slovenije

GEOSS je kip. Sredi kipa je rdeč križec, sredi njega pa težišče Slovenije ... Za otroke sam obisk Geometričnega središča Slovenije (GEOSS) ni nič posebnega. Pač še ena vas, Spodnja Slivna, in v njej en spomenik.


Ampak, zgodba križca, ki je varno objet s tem spomenikom, je zanimiva vsakomur. Točno sredi tega križca je težišče naše države. Središšča zaradi "kurje" oblike naša domovina pač ne more imeti, zato smo Sloveniji določili težišče. Če bi državo izrezali ven iz sveta, bi jo lahko postavili v prazen prostor na ošpičeno stojalo točno na ta rdeči križec, pa bi vsa Slovenija ležala lepo naravnost, povsem uravnotežena. Ja, pravzaprav je tale majhen rdeč križec precej mogočen ...

Težišče Slovenije je bilo dolgo nazaj pod vodo. Ne verjamete? Dokaz je viden nad pokopališčem na Vačah, kjer najdete fosilno morsko obalo.
Da je bila to nekdaj res morska obala, dokazujejo ostanki školjk:


Čisto blizu težišča Slovenije stoji kopija enega najstarejših spominov na našo preteklost - situla z Vač. Originalna je visoka 23 centimetrov, kopija pa ravno dovolj povečana, da jo ne moreš spregledati, tudi če se samo "pomotoma" pelješ mimo.

sobota, 21. november 2009

Lov na čarovnice

Danes smo se podali na lov na čarovnice. Ker smo bolj lene sorte in se nam ni ljubilo vtakniti nosu v vsak grm, ki nam pride na pot, smo jih šli raje iskat tja, kjer je verjetnost, da jih boš videl, največja. Seveda - na Slivnico, pravo čarovniško goro smo šli!

Z avtoceste smo se skozi Unec odpeljali do Cerknice. Parkirali smo pred sodiščem v centru mesta, od tam pa so nas noge z družinsko lahkotno hojo, primerno tudi za 4-letne otroke, po poldrugi uri pripeljale do vrha. Čarovnic na poti žal (oziroma na srečo otrok) nismo srečali. Najbrž smo bili zanje preglasni, pa so se nam raje umaknile v mir prijetnega gozda, po katerem vodi nezahtevna pot do vrha.

Smo pa na poti videli nekaj dokazov, da tu res živijo čarovnice. Največji in najbolj očiten dokaz je velikansko čarovniško letališče Jožefe Izpušnik. Res ga imajo! Sredi hriba so čarovnice izsekale velik del gozda, zemljišče pa zravnale, da lahko na njem z metlami varno vzletajo in pristajajo. Kar poglejte:

Drugi dokaz prisotnosti čarovnic, predvsem pa njihovih vragolij, je skakalnica, čez katero se čarovnice ponoči zaganjajo z metlami. Čez dan pa je uporabna tudi za leteče otroke:
Ja, taka je Cerknica, prav čarovniška. No, pa tudi pod njo je začarana dežela. Cerkniško jezero ima zamašek, ki ga nekdo (najbrž spet čarovnica) na vsake toliko časa odstrani, pa velik del jezera kar odteče. Tudi mi smo šli iskat ta zamašek, pa ga nismo našli. Še pes ga ni izvohal. Najbrž so ga čarovnice dobro skrile.

Na koncu nas je kip sredi Cerknice spomnil, zakaj se Cerkničani čarovnic ne bojijo, pa čeprav jim vse noči letajo nad strehami njihovih hiš. Imajo dobrega varuha, Martina Krpana, katerega moč razkazuje tudi skulptura na trgu, kjer nosi svojo kobilico. Martin Krpan je tudi najboljša razlaga ogromnih porcij hrane, ki smojih bili deležni v piceriji na Uncu. Najbrž merijo krožnike po Krpanovi lakoti ...

Pasji spomini

Danes sem šel malo brskat po forumu Zavetišča Horjul in našel objave o naši Heli. Prvi opis njenega karakterja iz zavetišča je tak:

"Postala je prava lumpa, kot se spodobi za njeno starost. Tujcev se še boji, ampak ne beži, pač pa se plazi in lula, kadar je v stiski. Sicer je glasna, za v blok najbrž malo preveč. Je v uničevalni fazi, navajamo jo na kletko. Pesjak seveda odpade. S psi in mački se razume, je pa karakter in ne pusti, da bi kdo pometal z njo - zna pošteno vrnit, če komu kaj takega na misel pade."

Primerjava danes: Še vedno zna biti prava lumpa, a na simpatičen način, da ji ne moreš zameriti za dlje kot za par minut. Tujcev se sploh ne boji, ljudi ima rada, strah pa ohranja pred neznanim prostorom in neznanimi psi. Potrebuje svoj čas, nato se novega prostora ali psa navadi. Še vedno se plazi in lula, kadar je v stiski - a je k sreči stisk zelo malo. Res zna biti glasna, za v blok najbrž malo preveč. Uničevalne faze pri nas doma sploh ni imela, na kletko je popolnoma navajena že od prvega dne prihoda k nam. Pesjak seveda odpade, ker je to pes za na navč. No, ali pa vsaj za ob kavč. S psi in mački se razume, če ji daš dovolj časa, da se z njimi spozna.

Potem sem bral naprej po forumu dopisovanje o Heli, razmišljanje o njej ... Zgodba se je razvijala, dokler se ni na forumu v četrtek, 20. 11. 2008, pojavil zadnji zapis šefice zavetišča. Besede so bile kratke, a tople: "Heli gre jutri v nov dom :)"

Ja, danes je točno eno leto, kar je Heli prvič stopila na naš vrt!

četrtek, 19. november 2009

Eros

Nocoj sva bila na koncertu Erosa Ramazzottija v ljubljanski hali Tivoli. Prvič v življenju sva doživela koncert glasbenika, ki je v času nastopa prisoten na svetovnih glasbenih lestvicah. In prijalo je biti tam! Fantastičen oder, super glasba, romantično vzdušje. Pravi recept za negovanje zakona. Nomen est omen, ime je pomenljivo, saj je bil Erosov večer res nabit z erotiko.

Navdušila me je tudi logistika. Že 12 belih vlačilcev, parkiranih pred halo, je obljubljalo, da bo tehnike na odru in nad njim veliko. In obljuba je bila v predstavi, ki ni bila samo za ušesa, ampak tudi za oči, vsekakor izpolnjena. Res pa je k izpolnitvi pomagala tudi ogromna ekipa. Menda je v stalni ekipi 90 ljudi, ki se jim lokalno pridruži še 70 pomočnikov ... Z veseljem bi se kot prostovoljec javil za takega pomočnika na koncertu!



P.S.
Fotografija in video posnetek sta narejena z mobilnim telefonom poslovnega razreda Nokia E51. Žepni fotoaparat sem pustil doma, ker sem mislil, da na takem koncertu nimaš kaj slikati in snemati. No, zdaj mi je žal ...

sreda, 11. november 2009

Home

Home je ekološki film, ki ga priporočam vsem, ki vam ni vseeno.

Home je mega filmski projekt, posnet v HD tehniki, večinoma z letalskimi posnetki zemlje. Fotografija Yanna Arthusa - Bertranda je fantastična, zemlje tako lepe še nisem nikoli videl. Gledal sem ga na starem katodnem televizorju, in bil navdušen. Na HD LCD-ju bi zagotovo pozabil zapreti usta. Tudi spremljajoča glasba je odlična.

Home je film, ki ga je težko gledati. Zahteva energijo, čas in pozornost. Ni zabaven, ampak izobraževalen. Pripoved se odvija počasi, za marsikoga utrujajoče, a tako poteka z namenom.

Home razkriva, kako je človeški razvoj vplival na okolje.

Home je film, ki ga mora videti vsakdo. Ker prav vsak med nami lahko doprinese nekaj k temu, da bodo tudi naši otroci še lahko živeli na planetu, ki ga imenujemo Zemlja.

Home je film, ki ga lahko vidi vsakdo. Ker si ga lahko vsakdo brezplačno ogleda na internetu, brezplačno kupi posebno aplikacijo v Itunes trgovini, postane oboževalec na Facebooku ali na Twitterju ali si ogleda celoten film kar na You Tubu.

ponedeljek, 2. november 2009

Njen prvi kanon

Združila sva finančne moči in ji kupila njen prvi fotoaparat. Nakup je bil zame povsem nova izkušnja. Res je, obožujem tehnologijo in elektronske igračke, a vedno sem jih gledal skozi svoje oči. Tokrat pa je šlo za žensko nakupovalno izkušnjo. In odprl se mi je povsem nov svet ...

Moj fotoaparat ima megapiksle, odprtost zaslonke, hitrost, material, ergonomijo. Seveda je črn. Njen mora imeti predvsem majhnost, dizajn in barvo. Barvo?! Nikoli v življenju pri fotoaparatu še nisem pomislil na barvo. Ona je. Šok!

Danes je novi fotoaparat, njen prvi, končno pri nas. Jaz sem izbral tehnično ustrezne naprave, ona je med njimi izbrala najlepšega. Hmmm ... Najlepšega? Lepote jaz pri fotoaparatu nikoli nisem videl. Ona je to videla. In zdaj, ko leži "kanon" na mizi, sem ponosen tudi jaz.

Zahvaljujoč njenim merilom leži pred mano zlat fotoaparat z zaobljenim, svetlečim kovinskim ohišjem, vrednim kakšnega Appla. Dovolj je majhen ter tanek, da lahkotno zdrsne v žep ali torbico. Dovolj je moden, da ga lahko brez sramu potegneš iz elegantne torbice na gala večeru.

Ko je fotoaparat iz Big Bangove spletne trgovine (tam je bil najcenejši) prišel domov, sem mislil, da je nakup končan. Kje pa! Enako zahteven je bil nakup ustrezne torbice. Tu je vajeti v celoti prevzela v svoje roke ona. Pol ure je stala v Big Bangu v Kranju pred torbicami in gledala. Na koncu je izbrala res dobro. Lepo, se reče po žensko ...

Takega nakupa tehnike še nikoli nisem doživel. Tehnični podatki so bili v drugem planu, prevladovala je estetska izkušnja. Pa mi je ta nakup prinesel zanimivo in prijetno izkušnjo. Nad rezultatom sem prijetno presenečen še sam. Predvsem pa paše videti njen nasmeh. Prvič je nasmejana ob nakupu tehničnega izdelka. In to je nepozaben dogodek!

Aja, žena me je toliko spravila v "dizajn feeling", da sem še jaz pozabil na vsaj osnovni tehnični podatek: njen kanon sliši na ime Canon Ixus 100 is.