Blejska koča in Mrežce

Prijatelji, ki imajo prav tako kot mi tri majhne otroke, so nas danes zmamili na Blejsko kočo. Pojma nisem imel, kaj naj pričakujem. Rekli so samo, da gremo z avtom na Pokljuko, potem po gozdni cesti do zapornice, in od tam po gozdni poti še pol ure peš do koče. Pa smo šli. Hudega nam ni bilo in res smo kmalu prišli do Blejske koče na Lipanci, 1.630 metrov nad morjem.

Pri koči pa smo ugotovili, da smo se pravzaprav šele dobro ogreli. Zato smo, popolnoma nenačrtovano, kar odšli naprej, po poti, ki se je vila zadaj nad Blejsko kočo. Kažipot je usmerjal na Mrežce, vrh, za katerega sem prvič slišal. Smo hodili, razgled je bil vedno lepši, dokler nismo imeli nenadoma Triglava skoraj na dosegu roke, kot kaže naslovna fotografija na začetku te objave. Še malo naprej smo prišli na vrh Mrežce in presenečeni odkrili, da smo kar 1.965 metrov visoko! Verjeli smo, da smo precej nižje, saj je bila pot do vrha prav prijetna. Vrh je sicer čisto preprost, a z lepim razgledom na vse strani:

Res se nam ni zdelo, da smo zašli v tako visoke gore. Razgled je bil fantastičen, Blejska koča, naš prvotno edini današnji cilj, pa je od tu ostala samo še majhna pika na sredi panorame Pokljuke:

Vsekakor v lepem vremenu zelo priporočljiva tura za družine!

Modrost

Otrok: "Mami, mami, zakaj ima oči tako malo las?"

Mami: "Zato, ker veliko razmišlja!"

Otrok: "Zakaj jih imaš pa ti potem tako veliko?"

Mami: "Tiho bodi, pa jej!"

Časovni stroj SFRJ

Danes sem padel v časovni stroj, ki me je odnesel v zlate čase SFRJ. Kar poglejte sliko - znašel sem se na prazniku v domu krajevne skupnosti, na odru pa so nastopali ponosni pionirji. Super je bilo!

No, v zgornjem zapisu je ena napaka. Dejansko se je res zgodilo danes, 16. oktobra 2008. Šola, v katero hodita fanta, je praznovala 110 let, od kar deluje v našem kraju, in 30 let, odkar deluje v današnji zgradbi. Na proslavi tej obletnici v čast so se otroci z učitelji sprehodili skozi čas. Zame je bil vrhunec večera nastop pionirčkov, pospremljen z mojo glasbo takratnega časa:

Mi vstajamo, jadramo,
kakor galebi na pot.

V dalji ostajajo
pusti otoki zmot.

Mostove postavljamo,
družno od brega na breg,
v pesmi, ki vsi jo sanjamo,
plove naš sinji galeb!

Zanimivo, kako otroci sploh niso razumeli mojega navdušenja. Ker nimajo pojma, kaj je to pionir! Moj Bog, a sem že toliko star?! Zanje in nam v osvežitev z wikipedie:

Titovi pionirji je bilo ime organizacije, ki je vključevala vse osnovnošolske otroke v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji (SFRJ). Organizacijo je po sovjetskem zgledu pionirske organizacije ustanovila Komunistična partija Jugoslavije. Imeli so lastne uniforme; črne čevlje, modre hlače (deklice modra krila), belo srajco, rdečo rutico za vratom in vojaško kapo, imenovano »titovka«. Uporabljali so vojaški pozdrav - salutiranje s stisnjeno pestjo. Pred vstopom v organizacijo so morali dati prisego, ki je vključevala tudi zvestobo SFRJ, njeni enotnosti in komunističnim idejam njenega voditelja Josipa Broza Tita. Zadnja generacija otrok, ki je bila v Jugoslaviji pred razpadom komunističnega sistema vključena v pionirsko organizacijo, je bila rojena leta 1983.

Tolsti Vrh (1.715 m)

Zbudili smo se že krepko pred sedmo uro zjutraj, prepričani, da smo prvi, ki bodo pozdravili nov dan na Kriški gori. Kako smo se zmotili! Prva skupina planincev, več kot deset jih je bilo, je že odhajala nazaj v dolino. Ja, prišli so že ob 5:10. Vsako nedeljo pridejo najkasneje ob 5:30. Pridejo ponoči, jeseni jih sončni vzhod ujame, ko so spet nazaj v dolini. Tako je še pred nedeljskim zajtrkom in mašo za njimi že lep začetek dneva. No, mi smo tokrat, kot se lepo vidi na zgornji sliki, sončni vzhod pričakali na Kriški gori.

Najbolj me je pri teh planincih presenetila njihova dobra volja. Navsezgodaj zjutraj so bili veseli, nasmejani, predvsem pa izjemno srečni zaradi lepot narave, ki so se to jasno jutro v hribih kazale v najlepši možni podobi. Ti ljudje hodijo na Kriško vsako nedeljo, že leta, pa so vseeno vsakič znova kot otroci navdušeni nad lepoto, ki jih pričaka tam zgoraj. Glasno izražajo svoje občudovanje vsega, kar vidijo v gorah. In še kako prav imajo! Narava Slovenije je tako čudovita, da jo nikoli ne bi smeli začeti jemati za nekaj samoumevnega, ampak bi jo morali vedno znova častiti!

Pogled na prijazne, zgodnje planince na sje spravil v dobro voljo. Še bolj zadovoljni smo bili po zajtrku, svežih domačih jajcih na oko, moja porcija pa je bila še dodatno zabeljena s čudovitimi ocvirki. Tako podprti smo se odpravili proti Tolstemu Vrhu, ki s Kriško goro tvori skupno gorsko gmoto, dolgo, kje rob hoji po grebenu z enega konca na drugega, s Kriške na levi, do Tolstega Vrha na desni nenehno uživaš v razgledu. In to nedeljo smo imeli ob jasnem vremenu kaj videti! S Tolstega Vrha se je videlo vse do Triglava:

Tudi danes so vsi trije otroci pridno hodili, uživali v razgibani poti in nama dokazali, da je dvodnevna družinska pustolovščina v hribih nekaj, kar bo vredno ponoviti. Zato smo se na poti domov z veseljem ustavili ob cesti in še enkrat pogledali tja gor, kjer smo preživeli lep konec tedna:

Kriška gora (1.471 m)

Danes smo se odločili, da je že skrajni čas, da preizkusimo spanje v gorah. Prvič jaz, prvič Irena, prvič otroci. Zato smo, da ne bo preveč neznano, izbrali zelo znani kraj, Kriško goro, daleč naokrog znano po fantastičnem razgledu. Velikokrat sem že bil tam, velikokrat skoraj jokal nad razgledom, nikoli pa še nisem tam zgoraj doživel sončnega vzhoda ali zahoda, nikoli še nisem videl Kranja ponoči. In po vsem tem sem hrepenel, zato je sončna, jasna sobota postala idealna za uresničitev te želje. In tako smo šli.

Vse, kar nas je pet potrebovalo za eno noč, smo uspeli stlačiti v en velik nahrbtnik. Pot na vrh je strma, a za pametnega človeka varna. In lepa. Tako lepa, da so otroci skorajda pozabili na napore in v dveh urah smo z Gozda že prilezli na vrh. Tam smo ujeli sončni zahod in fantastični razgled na nočni Kranj.

Zadnji planinci so se počasi odpravili proti dolini in na vrhu smo ostali samo še mi, oskrbnica, in še en par s prijateljico. Kako smo po okusni domači večerji (žganci) debelo pogledali, ko smo že čez eno uro odkrili, da se vsi pišemo enako. Soimenjaki na isti gori sredi noči! Vsekakor priložnost za dobro, dolgo debato. Nato pa prvič spanje v planinski koči. Otroci so uživali!

Z otroki v gore prespat? Toplo priporočam!

Gasa party

Imamo dva neverjetna, požrtvovalna, nesebična in izredno družabna soseda. V njuni najlepši luči smo ju spoznali lani, ko smo v začetku novembra dobili na dom nepodpisano vabilo na Gasa Party 2007 - prvo zabavo naše ulice, da se malo spoznamo. Na vabilu je pisalo samo, da se dobimo na cesti pred hišo na sredini naše ulice. In smo šli, radovedni, nevedni.

Tam sta nas pričakala ta dva soseda, oborožena z žari, hladilniki, polnimi pijače ter mizami, polnimi hrane in slaščič. In smo ugotovili, da se sosedje sploh ne poznamo. Ter potem neznansko uživali v medsebojnem spoznavanju.

Minilo je leto in glej, spet smo našli v nabiralnikih vabilo na drugo Gasa party, tokrat z letnico 2008. Danes se je zgodila in sliki sta še sveži, da se kar kadi z njiju. Spet na ulici pred hišo na sredini ulice, tokrat s še boljšo udeležbo. In smo se spet spoznavali, pa noro zabavali. Pravzaprav se še vedno zabavajo. Prav zdajle, ko tole pišem, se zunaj smejijo.

Hvala vam vsem, ki ste se trudili in požrtvovalno, na račun svojega dragocenega časa in svojega težko prisluženega denarja, podarili nam, sosedom, največ, kar lahko daste - samega sebe v svoji najlepši podobi.

Sosedje, carji ste!

Piknik

Danes zvečer mraz preganjamo kar zunaj,ob tabornem ognju. Zraven pečemo krompir in hrenovke. Tale zapis pa prvič ustvarjam kar na moji Nokii E 51. Z njo sem slikal, v njej napisal tale email in ga poslal na moj blog. Besedilo zagotovo vidite, upam, da sliko tudi. Je pa slika seveda slaba, telefon pač ni moj Canon, pa še noč je bila.

P.S. Zdaj sem za računalnikom. Ko sem objavo preveril na spletu, sem opazil, da se je besedilo prelamljalo prevečkrat, objava pa se je objavila kar trikrat. Obe napaki sem odpravil prek računalnika. Torej tole pripravljanje zapisov prek mobilnega telefona vseeno še ni enako dobro, kot če sediš pred računalnikom.

--
Sent from Gmail for mobile mobile.google.com

Spomin na prihodnost

Pride večer, kot je današnji. Ko se mi ne zljubi delati nič. In ker mi je škoda časa delati nič, se lotim nečesa drugega. Tokrat urejanja slik. Z njimi privre na dan množica spominov. Tudi spominov na prihodnost. Slike iz preteklosti namreč zbujajo ideje za prihodnost, za naslednje počitnice, za pomlad in poletje.

Takole so me letos junija ujeli na raftu na hrvaški Cetini. Jaz sedim spredaj z rdečo čelado. In ta slika me je nocoj popeljala v naslednje poletje, kjer bi bilo prav lepo ponoviti kaj takega. Obvezno seveda v družbi dobrih ljudi.

Kraljestvo tort

Ta vikend smo praznovali 6. rojstni dan našega srednjega zaklada. Najdražja se je spet izkazala kot izvrstna kuharica, kar pa sploh ni nobeno presenečenje več. Nenazadnje, saj zato sem se pa poročil z njo ...

V petek je spekla torto za sošolce - sladko muco:

V nedeljo pa je prišla na vrsto ena njegovih igrač. Igralna konzola Gameboy se je spremenila v okusen "Jakoboy":

Kostanjev piknik

Danes dopoldan je oblačnost obljubljala bolj žalostno nedeljo, a je popoldan sonce le zmagalo in nas zvabilo na naš prvi letošnji kostanjev piknik. Ta je vedno sestavljen iz treh delov:


Prvi del - nabiranje kostanja:




Drugi del - peka kostanja na štedilniku stare mame:




Tretji del: uživanje ob jedi:

Oktoberfest

Oktoberfest. Dogodek, s katerim živi celoten Muenchen od konca septembra do prve sobote v oktobru. Letos si je Oktoberfest samo prva dva dneva ogledalo kar 900.000 ljudi! Poanta je seveda v velikih šotorih z glasbo, kjer moraš mizo rezervirati vsaj 6 mesecev pred dogodkom. Tam se potem zabavaš s prijatelji, poješ in plešeš, predvsem pa piješ pivo. Najmanjša enota je en liter, letos baje po ceni dobrih 8 evrov.

Na Oktoberfestu je veliko narodnih noš. Nič nenavadnega. Bolj nenavadno pa je, da so v narodnih nošah vse te tedne številni ljudje tudi v samem centru mesta, celo v službah. Res, Muenchenčani živijo s tem praznikom.

Zanimiv mi je bil tudi alkoholni vidik slavja. Navajen sem situacij pri nas, kjer je on nažgan, ona pa ob njem trezna in nejevoljna. Samo mora biti trezna, ker mora voziti avto. No, v Muenchnu gredo vsi peš ali s podzemno, zato skrbi ni. In tako so pijani vsi in pri zaljubljenih parih ne veš, kdo bolj podpira koga - ona njega ali on njo ... Jaz sem moral voziti avto še daleč proti domu, zato sem se podprl samo z oktoberfestovsko varianto hot doga, dolgo pol metra:

Največje presenečenje pa je bil zabaviščni park. Računal sem, da je na Oktoberfestu ob šotorih morda še kakšen vrtiljak, znašel pa sem se v zabaviščnem parku, ki obsega skoraj pol Gardalanda. Noro. In seveda idealno, da zapraviš veliko preveč denarja. Torej Oktoberfest ni samo za vinjene odrasle, ampak tudi za zabave željne otroke.

Zanimivo, kajne? In če vas je zamikalo - bencin, predornine in cestnine iz Kranja do Muenchna in nazaj vas bodo stale okrog 130 evrov, pivo stane, kot rečeno, okrog 8 evrov za liter, velika polmetrska klobasa v štruci 5 evrov, za obisk zabaviščnega parka pa limita navzgor skoraj ni. Najcenejši so bili avtomobilčki - ena vožnja 2 evra na osebo. Ko ima družina 5 članov, stroški prehitro narastejo ...

Nesreča na autobahnu

Med vožnjo po nemški avtocesti med Muenchnom in Haarom me je prehitel policijski avto na nujni vožnji. Že čez pet minut je ta avto stal na sredi avtoceste oziroma slavnega autobahna in nas usmerjal na vzporedno cesto. Še sreča, saj bi drugače za par ur obstal na avtocesti. Kilometer naprej se je namreč zgodila nesreča in vse je stalo. Med vožnjo po vzporedni cesti sem videl le to, da je v nesrečo udeležen veliki vlačilec, helikopter reševalcev pa je grozil, da je tekla tudi človeška kri.

Tale helikopter je zbudil mojo pozornost. Pri nesrečah na avtocesti, ko vse stoji in idioti zaparkirajo tudi odstavni pas, reševalna vozila nikakor ne morejo priti pravočasno do ponesrečencev. Helikopter je tu idealen. Pri nas ga žal ni.

Naj modri voditelji Slovenije čim prej ukinejo vojsko. Denar, ki ga zapravljajo za orožje, naj raje namenijo za take helikopterje, ki bodo na cestah reševali življenja!

P.S.
Fotografiral sem z Nokio 6680 med vožnjo, zato je kakovost temu primerno slaba.

BMW Welt

BMW dela dobre avtomobile. Poleg tega pa je znan tudi po arhitekturi. Ja, prav zares, fotografija poslovne stavbe BMW je bila že neštetokrat objavljena po vsem svetu, kmalu pa jo bodo po številu objav prehiteli posnetki BMW Welt, zadnje arhitekturne pridobitve, ki zaokrožuje BMW-jev kompleks proizvodnih hal, poslovne stavbe, muzeja slavnih starih avtomobilov s slavno ledvičko in zdaj še "muzeja" najnovejših dosežkov BMW Welt. Poslovno stavbo in pred njo del starega muzeja lahko vidite na tej sliki:

Seveda me pogled na BMW-je ni pustil hladnega. Vseeno pa sem, v nasprotju z drugimi obiskovalci, ki so se zagledali samo v jeklene konjičke, opazil tudi stavbo. Fascinantna je. Ampak vseeno, najprej nekaj pogledov na "pleh":

Kot rečeno, pa me je najbolj očarala sama stavba. Že na zunaj izstopa. Nekaterim deluje hladno, meni pa točno tako, kot so najbrž hoteli tudi arhitekti: zelo high-tech. Stavba že na zunaj kaže, kakšna vozila so predstavljena v njej:

Za moj okus noro dobra je stavba tudi znotraj:

Vstopnine ni, parkirnina v kleti pod stavbo pa je zmerna, saj za obisk povsem zadostuje ena ura. Pa še ena prednost: BMW Welt je ob nakupovalnem centru Olympia, kjer je veliko P+R parkirišče. Tam lahko pustite avto ves dan za le 1,5 evra in skočite na podzemno železnico tik ob parkirišču. Potem vas od centra mesta (o njem več tukaj ...) loči samo še 15 minut vožnje.

Muenchen express

Velika mesta z dobrim sistemom podzemne železnice so zelo prijazna do obiskovalcev. Prav paradoksalno je, da si lahko prav ta velika mesta ogledaš hitreje kot slovenska. Potrebuješ samo točno definirane cilje, zemljevid podzemne železnice in dnevno vozovnico. Ta je v Muenchnu tvoja za 5 evrov. Potem pa hop-hop s postaje na postajo. V sam center mesta, na Marienplatz, prideš kot bi mignil, saj je postaja podzemne prav pod trgom.

S trga vodi lepa, izredno široka cona za pešce po Kaufingerstrasse, osrednji nakupovalni ulici Muenchna. Svetovne znamke C&A, H&M, Benetton in druge delajo družbo nemškim trgovskim velikanom, zagotavljajo razvajanje nakupovalne duše in tragedijo v denarnici. A so cene vseeno primerne povprečnemu človeku.

Povsem drugače je le nekaj minut peš hoje stran. V bližini je namreč tudi Maximilianstrasse, ulica bogatih kupcev. Ti pridejo z Maserattiji, Porscheji ... in za en izdelek zapravijo več kot jaz v celem letu za vso družino. Trgovine so na tej ulici take, da si jaz nisem upal vstopiti. Me je bilo preveč strah, da bi me vrgli ven ...

Prehranjevanje je lahko relativno poceni, če ješ na ulici. Takšen je bavarski hot dog:

Seveda pa Nemci znajo živeti zdravo. Za meščane je nakup zdrave hrane enostaven, saj imajo v centru mesta Viktualienmarkt, tržnico, na kateri prevladuje ponudba zdrave hrane, mimogrede pa si lahko privoščiš še sveže stisnjen sadni ali zelenjavni sok.