Zbudili smo se že krepko pred sedmo uro zjutraj, prepričani, da smo prvi, ki bodo pozdravili nov dan na Kriški gori. Kako smo se zmotili! Prva skupina planincev, več kot deset jih je bilo, je že odhajala nazaj v dolino. Ja, prišli so že ob 5:10. Vsako nedeljo pridejo najkasneje ob 5:30. Pridejo ponoči, jeseni jih sončni vzhod ujame, ko so spet nazaj v dolini. Tako je še pred nedeljskim zajtrkom in mašo za njimi že lep začetek dneva. No, mi smo tokrat, kot se lepo vidi na zgornji sliki, sončni vzhod pričakali na Kriški gori.
Najbolj me je pri teh planincih presenetila njihova dobra volja. Navsezgodaj zjutraj so bili veseli, nasmejani, predvsem pa izjemno srečni zaradi lepot narave, ki so se to jasno jutro v hribih kazale v najlepši možni podobi. Ti ljudje hodijo na Kriško vsako nedeljo, že leta, pa so vseeno vsakič znova kot otroci navdušeni nad lepoto, ki jih pričaka tam zgoraj. Glasno izražajo svoje občudovanje vsega, kar vidijo v gorah. In še kako prav imajo! Narava Slovenije je tako čudovita, da jo nikoli ne bi smeli začeti jemati za nekaj samoumevnega, ampak bi jo morali vedno znova častiti!
Pogled na prijazne, zgodnje planince na sje spravil v dobro voljo. Še bolj zadovoljni smo bili po zajtrku, svežih domačih jajcih na oko, moja porcija pa je bila še dodatno zabeljena s čudovitimi ocvirki. Tako podprti smo se odpravili proti Tolstemu Vrhu, ki s Kriško goro tvori skupno gorsko gmoto, dolgo, kje rob hoji po grebenu z enega konca na drugega, s Kriške na levi, do Tolstega Vrha na desni nenehno uživaš v razgledu. In to nedeljo smo imeli ob jasnem vremenu kaj videti! S Tolstega Vrha se je videlo vse do Triglava:
Tudi danes so vsi trije otroci pridno hodili, uživali v razgibani poti in nama dokazali, da je dvodnevna družinska pustolovščina v hribih nekaj, kar bo vredno ponoviti. Zato smo se na poti domov z veseljem ustavili ob cesti in še enkrat pogledali tja gor, kjer smo preživeli lep konec tedna:
Ni komentarjev:
Objavite komentar