Siena, kraljica zastav

Tvegali smo in si kljub odločitvi, da zaradi treh majhnih otrok ne obiščemo več kot enega mesta na dan, po San Gimignanu privoščili še večerni obisk Siene. In kmalu hvalili srečo, da nas je pripeljala to nedeljo zvečer še sem. Vstopili smo v praznik. Vse se je začelo na nekem trgu, kjer so se pod cerkvenimi dostojanstveniki zbirali ljudje.

Med množico zbirajočih so izstopali živopisani možaki z zastavami in bobni, ki so se sproščeno pomenkovali. Zaradi njih smo se usedli na stopnice pod duhovnikom in čakali, kaj se bo zgodilo.

Kmalu po 18. uri se je začelo. Nešteto živobarvnih skupin z bobnarji in zastavonošami je začelo ob bučnem bobnanju hoditi po mestnih ulicah. Čisto na koncu so šli še omenjeni duhovniki in nune ter nepregledna množica meščanov. Kam vsi gredo? Bobnanje je odmevalo po ozkih ulicah in nas spravljalo skoraj v trans.

Vse poti so množico vodile na osrednji trg. Tam je imel častni sedež kardinal v na daleč razpoznavni rdeči obleki. Pred njim so bili zvrščeni vsi rodovi vojske, policija, gasilci itd.

Na robu trga smo opazili mikaven bar "Il Palio".

Palio je ime dirke s konji brez sedel, ki poteka vsako leto 2. julija in 16. avgusta na krožni progi, ki jo posebej za ta namen postavijo na osrednjem trg, prav tam, kjer smo bili priče omenjeni proslavi. In iz tega bara je pogled na dirko zagotovo dober. Ter nesramno drag ...

Tudi po ozkih ulicah smo še naprej srečevali bobnarje in zastavonoše. Kakšno vzdušje! Živa je v ritmu kar malo zaplesala ...


V eni od stranskih ulic smo si privoščili najboljše - pizzo! En evro za kos. Mljaski, mljaski!

Vmes, ko sem fotografiral, sta mi fanta odvezala in zapletla vezalke.

Dogajalo se je. Nad pričakovanji. Siena, prijazna si bila do nas. Lahko noč!

San Gimignano, mesto najboljšega sladoleda

V San Gimignanu smo jedli najboljši sladoled na naši poti. In, presenetljivo, enega najcenejših (pa je bil še vedno drag). Jaz sem med drugim vzel kepico vina. In res je bilo, kot bi po ustih valjal mrzlo vino ...

Otroci so se vrgli po mamici - navdušil jih je šoping ...

Na robu mesta, sredi narave, smo odkrili še igrišče. Tam so otroci napolnili baterije.

In spet sem bil očaran nad pogledom na italijansko kavarno. Ne vem, zakaj me tako navdušujejo. Morda zato, ker so zame zaradi cen prepovedani sadež?

No, namesto natakarju sem evre raje dal črpalkarju za dizel. In gajbica nas je iz San Gimignana odpeljala proti še enemu mestu - Sieni. Da smo jo obiskali ravno na zadnjo aprilsko nedeljo proti večeru, se je izkazalo za odlično odločitev!

San Gimignano, mesto stolpov

San Gimignano je lepo, slikovito staro mesto med toskanskimi griči.

V 12. stoletju je mesto postalo premožno. V strahu pred roparskimi napadi so modri možje zgradili opazovalni stolp, s katerega so že od daleč videli, kdo prihaja k njim. Pa se je našel bogati sosed, ki je zgradil še večji stolp. Pa se je našel še bogatejši sosed in svoje premoženje dokazal z zgraditvijo še višjega stolpa. Kmalu so vsi v mestu tekmovali.

Tako kot danes trpimo, če ima sosed boljši avto, so tu trpeli zaradi stolpov. Na njihov račun pa mi danes uživamo ob pogledu na 13 ohranjenih stolpov, ki iz tega mesteca delajo italijanski Manhattan. Prvič v življenju je bila v mojih očeh sosedska fovšija za nekaj dobra ...

Ferrara, adijo!

Počasi smo postali utrujeni. Otroci so zajahali kip, pa jih ni hotel odnesti do avtodoma. Ko je Živa izvedela, da bo šla med hojo nazaj mimo izložb, pa je šlo naprej vseeno spet lažje.

Do avtodoma ni bilo daleč. Privoščili smo si še kosilo, nato pa so otroci med spanjem v gajbici kot bi mignil skočili do naslednje postaje na naši poti - mesta San Gimignano.

Ferrara gostincev

V italijanskih mestih imam veliko raje kot galerije njihove slaščičarne, kavarne in trgovinice z živili. Dokler denarja ne bom imel viška, se bom moral žal tovrstnim kavarnam odreči, sladoledu in picam pa nikakor ne.

Ferrara bogatih

Nekateri so bili v Ferrari zelo bogati. In nekateri med temi zelo bogatimi so hoteli, da se to njihovo bogastvo vidi že od daleč. Tako si je ena družina zgradila celo palačo in jo, čeprav sredi mesta, obdala z obrambnim vodnim jarkom. Spet nekdo drug pa si je z nenavadnim pročeljem hiše zagovoril nesmrtno ime te zgradbe, ki jo poznamo kot Palazzo dei Diamanti. Diamante predstavlja 8.500 "diamantnih" izboklin.

Ferrara za otroke

Do starega mestnega jedra smo od parkirišča za avtodome potrebovali dobrih pet minut pešačenja. Mesto je razpoznavno po hišah s pročelji iz rdečih opek, srednjeveških ulicah in šoli slikarstva.

Za tele stopnice sem modroval, da so nekdaj ob nedeljah po njih dol med množico sestopale dame v vzdihe vzbujajočih oblekah. Čez uro, ko smo šli spet mimo, smo po rižu na tleh ugotovili, da se danes zagotovo dogaja prav to - neveste se ob sobotah spuščajo po stopnicah med svate.

Ko potuješ z otroki, ti tega dejstva ni treba upoštevati. Samo, potem se vsak dan skregaš. Zato je pot pametno prilagoditi očem najmlajših. Tako se potem zgodi, da odkriješ znamenitosti, ki to niso, pa bi zaradi otrok morale biti. Pri teh vratih sem denimo modro ugotovil, da so to prva masažna vrata. Fanta sta mojo trditev takoj preverila v praksi. In ugotovila, da imam prav. Res je drgnjenje ob ta vrata zmasiralo hrbet! In zakaj se masažni čepi na vratih ne premikajo? Samo zato, ker takrat še niso poznali elektrike ...

Sledila je še demonstracija pobega iz srednjeveškega zapora s skokom z okna na ulico. Pobeg se je končal z zmagoslavnim telefonskim klicem.

Jutro v Ferrari

Kakšna noč! Sladko sem spal, in se prebudil z nasmehom blaženega. Prva noč v avtodomu. Pa sem jo le dočakal! Čeprav sem spal na pogradu, namenjenem predvsem otrokom (dva od treh otrok sta bila tudi vse naslednje dni z mamico na zakonski postelji nad vozniško kabino), rahlo skrčen, sem bil srečen. Moja sanjska pot se je dogajala! Ko sem tako nekaj minut blažen z vsemi čutili dojemal našo gajbico, so se nežno prebudili še ostali.

Pripravljeni, pozor, gremo!

Danes je dan za pakiranje. Prvič nismo cunj spravljali v potovalke, ampak smo jih samo zlagali na kup ter nosili v avtodom. Pa je vseeno trajalo dlje, kot smo mislili. Saj je enostavno, samo ne prvič, ko še ne razumeš zasnove gajbice in predolgo razmišljaš, v kateri predal bi dal kaj. Naslednjič bo zagotovo šlo hitreje.

Še zadnjič preverimo, če imamo vse, in gremo. Po stari cesti iz Kranja do Ljubljane, nato na avtocesto in 100 na uro proti Trstu, Benetkam in naprej. Do kam, še ne vemo. Vmes razmišljam, če smo kaj pozabili. Je možno, da smo pomislili na vse? Seveda ne. Seveda smo nekaj pozabili. Saj vsakič nekaj pozabimo. Tokrat je spoznanje kar bolelo. Pozabil sem svojega vodiča, knjigo, ki sem jo kupil že februarja na internetu. Camperstop Europe (http://camperstop.facilemedia.nl/), seznam parkirišč za avtodome po Evropi, z opisi, cenami in GPS koordinatami. Kje bomo torej zdaj spali? K sreči prijatelji odidejo čez nekaj ur za nami. Pokličemo in mimogrede se ustavijo pri nas doma ter vzamejo knjigo.

Sončni zahod ujamemo na avtocesti. Iz gajbice, kjer se sedi visoko, ga doživimo na nov način.

Po nekaj urah vožnje imamo dovolj. In pade odločitev, da bomo prvo noč prespali v Ferrari. Camperstop nas prek GPS koordinat usmeri na parkirišče za avtodome. Prvič ga doživimo. Tam je vsaj sto avtodomov! In kmalu ugotovimo, da je parkirišče tik ob starem mestnem jedru. Ker je pozno, se ga "dotakneva" samo s Filipom. Nato gremo spat. Čaka naš naša prva noč v gajbici. Super noč!

Prvi okus po drugačnem potovanju

Dolga leta je tlela želja in se na prelomu v leto 2008 razvnela: pojdimo na prvomajsko potovanje z avtodomom. Prvič. Pa smo šli. Najprej jaz in Filip v Celje. Tja s scenicom, nazaj z gajbico. Prvič.

Prvi vtis se je izoblikoval med potjo skozi Tuhinjsko dolino proti Kranju. Na prvi vožnji avtodoma. Ojej, kot bi bil Ribnčan. Vse je škripalo in se majalo. Slišal sem vsako posodo, vsako žlico, vsak kozarec. Avtodom je velik. Gajba. In nikamor ne gre. Na srečo. Hitreje, kot zmore njegovih skromnih 90 konjičev, itak ne bi upal. Oči vseskozi v prijetno velikih vzvratnih ogledalih. Sem šel preveč k desnemu robu ceste in se bom zvrnil? Sem šel preveč do sredinske črte in bom odtrgal ogledalo nasproti vozečega avta? Kako naj ga spravim čez ovinek? Veliko misli, velika koncentracija. A želja po drugačnem potovanju premaguje vse strahove. Zmogel bom! Šli bomo!

Poldruga ura vožnje, pa je avtodom na domačem dvorišču. Kakšen prizor! Ko bi vsaj vsi sosedje, vsi znanci šli mimo in me videli. Kot petelin sem se sprehajal okrog gajbice. Ponosen, da sem jo znal pripeljati v Kranj. Navdušen, da me bo odpeljala v svet.

Gajbica, naslednjih 10 dni boš naš dom! In čutim, da bo to prijeten dom. Odločil sem se, da bo lepo. In zato tudi bo lepo!

Za nadaljevanje zgodbe iz Italije čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava."

Ljubezen

Tiho sva stala sredi gozda. Sama. Imela sva drug drugega in zato sva imela vse. V njenih očeh je bil ves svet. V njenem dihanju Življenje. V njenih gibih usklajeno delovanje vse narave. Ker sem bil z njo, sem imel vse. Bog, samo da bi trajalo …

Težav nikjer. Barve tako lepe, da so bile že kičaste. Vse tako lepo. Življenje tako zelo lepo!

Ničesar nisem potreboval. Še poljuba ne. Zadostovala je njena bližina. Biti z njo. Biti z Ljubeznijo. Bog, samo da bi trajalo …

Dragi moji, take misli vam privoščim zdaj, ko je pomlad končno z nami. Ljubezen ob njej, ob njem. Ljubezen vam privoščim, pa bomo imeli vse, kar je res pomembno!

Politična prednost

Ni fer!

Politiki vedno dobijo zastonj vstopnice za najboljše sedeže v prvi vrsti na najboljših dogodkih! Še več, organizatorji jih še prosijo, naj pridejo na dogodek ...

Ideali

Ne obstaja idealni partner ...
Obstajajo pa idealni partnerski odnosi ...

P. S.: Misel seveda ni moja. Je pa krasna in vredna pozornosti.

Ljubezen je v zraku

Začela se je pomlad, ljubezen je v zraku.

Saj je tako enostavno – objem, nasmeh, pomoč tam, kjer je potrebna.

Spomladi naj bi bilo ljubiti še toliko lažje. Zato dajmo, podelimo si toplino. Naj ne sije prijetno samo pomladno sonce, ampak tudi prijaznost iz naših src!

Sranje v Jugi 1991

Bili so nekoč časi, ki jih moji otroci ne bodo nikoli razumeli ...

Pravica do drugačnega mnenja

Nekje sem se spotaknil ob tale citat, vreden pozornosti:

"Nikakor se ne strinjam s tvojim mnenjem.

Sem pa pripravljen do smrti braniti tvojo pravico do takšnega mnenja."

Živa voda

Živa (tekoča) voda je vir življenja. Brez nje bi dehidrirali in umrli. Brez nje ne bi imeli sadja in zelenjave. Brez nje ne bi bilo okusne soške postrvi. Brez nje ne bi bilo čudovite osvežitve pod prho za moje utrujeno telo.

Voda je čudovita. A kljub temu: če ta voda predolgo časa stoji, začne smrdeti.

Življenje je čudovito. A kljub temu: če moje življenje predolgo časa stoji, začne smrdeti. Zato je prav, da je v službi divje in doma vedno živahno. Ker me samo življenje, ki se dogaja (namesto da životari), lahko izpolnjuje.

Rad bi letel

Obožujem letala, letališča, in vso logistiko, povezano z njimi. Rad bi potoval. Časa premalo. Denarja še manj. Sanjam pa lahko. In podoživljam tiste redke trenutke, ko sem že kdaj letel. Tam zgoraj, kjer je napoved vedno enaka: sončno, nadoblačno...

Vsem, ki vam bo uspelo vzeti si zimske počitnice, privoščim pot. Ker pot odkriva nove cilje.

Did You Think

Petkovo jutro. Vožnja v službo. CD Adrine Thorpe. Popolno jutro!

Adrino Thrope sem prek nekega podcasta našel po naključju. In se zaljubil. Skromno dekle brez slave, z velikim srcem, izlitim v skladbah, ki so omrežile moje srce. Glasba za mojo dušo. Moja najljubša glasba. brez zvezdniškega pompa. Pure music.

"Put your head on my shoulder,
stay a litle longer ..."

Zaljubi se še ti:
http://www.youtube.com/watch?v=UycAWo2uxo0

Recept za idealno službo

Kako najti zase popolno službo? Recept je čisto kratek, povsem preprost in povsem resničen:

Najdi si tako delo, da ga bi bil pripravljen opravljati tudi zastonj. Potem pa poskrbi, da boš s tem delom služil čim več denarja.

Bodental

V nedeljo smo športno obarvani podaljšani "Prešernov" vikend zaključili na smučišču Bodental (Poden) na avstrijski strani Ljubelja. Prvič smo se peljali čez Ljubelj, odkar tam zgoraj ni več policajev. Drugače sploh ne bi mogli iti, saj smo tik pred zdajci odkrili, da je enemu od otrok pretekla osebna izkaznica. :)

Bodental je majhno smučišče, idealno za družine z majhnimi otroki. Cene so žal avtrijske, kar pomeni ceneje od Krvavca, a hkratri precej dražje od npr. Pokljuke. Je pa iz Kranja do tja manj kot ura vožnje, parkiraš na smučišču in še nikoli nisem doživel gneče, tudi čez vikend še nisem čakal dalj kot 5 minut v vrsti. No, danes, ko je bila idealna sončna nedelja, vrst sploh ni bilo.

Na sliki se skrajno levo ob gozdu skrivajo sidra, ki so najdaljša vlečnica in najdaljša proga, a primerna tudi za otroke. Na sredini so talarčki s super progo za učenje, levo od njih so zastonj čisto mali talarčki za čiste začetnike, v ospredju pa se vidi tekoči trak za prve smučarske korake. Velik del smučišč je popoldan v senci, zato sneg zdrži dalj časa, spodnji del pa je do 16:00 na soncu, kar je dobro, da najmlajše, ki še ne smučajo, ne zebe.

Smučišče, prijazno staršem, saj tako enostavno še nikjer drugje nisem učil otrok smučat.

Predstavitev doline in smučišča z živo sliko in podatki: http://www.naturerlebnis-bodental.at/

Smučišče Viševnik na Pokljuki

Slovenski kulturni praznik smo praznovali športno, v stilu "Zrav duh v zdravem telesu". Kot se je izkazalo, je enako razmišljalo še pol Gorenjske in Ljubljane, zato je bila gneča velika že na cesti, kaj šele na Pokljuki. Vreme pa pravljično.

Na Pokljuki smo bili prvič v življenju kot smučarji, odkrili smo smučišče Viševnik. Z avtom do vrha Pokljuke, parkirat tja ob strelišče biatloncev, potem pa 10 minut počasi peš skozi gozd do smučišča. Imajo eno sidro z enostavno progo in ene talarčke, kjer je proga v prvem delu zahtevna. Proga ob sidrih je idealna za družine z majhnimi otroki, karte so za smučišče poceni, a seveda tudi dobiš toliko, kot plačaš. Hot dog po sprejemljivi ceni. Bomo še ponovili.

Smučišče na spletu:http://www.ski-pokljuka.com/smucisca.php

Zakon hierarhije

Sedi orel na veji visokega drevesa in cel dan ne dela nič. Samo sedi, lenari in se sonči. Mimo pride zajec in ga pozdravi: "Hej, orel, kaj delaš?"
Orel odvrne: "Nič ne delam, samo sedim tukaj, lenarim in uživam."
Zajec:"Pa lahko tudi jaz to počnem?"
Orel: "Seveda, zajec, zakaj pa ne, še ti se usedi."
Zajec se usede na tla ter tudi on začne lenariti. Kmalu pa pride mimo lisica, vidi lenega zajca ter ga - HOP! - požre.
Nauk: Sediš in nič ne delaš lahko le, če si na dovolj visokem položaju ...

Vsem preostalim nam ostane pobeg v hribe, vsaj tam velja pogled z viška navzdol za vse.

Super torta za super punco!

Naša Živa je praznovala 3. rojstni dan. In ker naša Irena ve, da Živa ljubi svet v roza barvah, je taka postala tudi torta. Definitivno najlepša torta do sedaj izpod Ireninih rok. Živa je bila navdušena. Naše brbončice pa tudi, saj je okus zvesto sledil videzu.

Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra

Včeraj zvečer sem bil depresiven, pa sem poklical center za pomoč.
Zaradi zasedenih linij sem dobil operaterja v Iraku.
Povedal sem mu, da razmišljam o samomoru.
Postali so čisto navdušeni in me vprašali, če znam voziti tovornjak ...

Monopoli

Ful dobra igra. Otroci so jo odkrili vso zaprašeno, mojo igro otroštva, začuda še dobro ohranjeno, še z jugoslovanskimi kraji, ki jih komaj izgovorijo, kot npr.: Ada Ciganlija, Kalemegdan ... - Kako naj osemletnik to gladko prebere?! Še dobro, da Juge ni več in se zdaj kupuje slovensko verzijo z lažje izgovorljivimi kraji. Igramo ure dolgo, nikoli ne zmagam jaz.

Avtodom naj bo!

Naša klasična oblika sanjskega dopusta je bila vedno kamp, narava. Ob sprehodih po kampih pa se je vsakič ob pogledu na kakšen avtodom v meni vzbudilo hrepenenje. Ni minilo, samo krepilo se je. In januarja 2008 je končno, po skrbno začrtani komunikacijski strategiji, družina potrdila predlog, izhajajoč iz mojih sanj - za prvi maj gremo sprobat avtodom! Jupi!

Ata družine, torej jaz, glavni krivec za to dogodivščino, sem se najprej za veliko dni zakopal v skrivnosti interneta. In ugotovil, da je povprečna cena za malce iznajdljive za najem avtodoma na vrhuncu sezone (kar prvi maj žal je) 110 € na dan. Za trmaste, kar šparovni Gorenjci smo, pa se na dveh, treh krajih po Sloveniji lahko najde starejši (7-8 let) avtodom za 80 € na dan. V desetih dnevih, kolikor bo trajala naša dogodivščina, to nanese konkretnih 300 € razlike. Če torej vzameš v zakup staro "gajbico", si z razliko v ceni pokriješ še vse stroške dizla na vsej poti.

Za prvi maj torej gremo. Po Italiji. Ne bomo preveč pretiravali, ker bo prvič. In upam, da ne bo zadnjič. Upam, da je to šele začetek neke čudovite nove zgodbe ...

Današnji objem velja samo danes!

Tako kot mnogi sem se žal tudi jaz šele po tem, ko je nekdo umrl, zavedel, da ni pomembno ne včeraj, ne jutri, ampak predvsem DANES.

Poljubim te lahko tudi jutri, ampak današnji poljub je veljaven samo danes. Jutrišnji bo že nekaj drugega, zato ne smem odlašati. Tudi današnji objem je samo današnji, je enkraten in neponovljiv. Če ga podeliš še jutri, toliko boljše, a spet - to je nekaj drugega kot današnji.

Poznal sem nekoga. Vedel sem, da bova z njim nekoč dobra prijatelja. Ponujal mi je priložnost, da to postaneva - na poti po Evropi z njegovim tovornjakom. Samo midva v majhni kabini, kjer bi se rodilo večno prijateljstvo. In sem pravil: "Ja, seveda, jutri...". Ta jutri se je razblinil - z njegovo smrtjo, s prekletim drevesom, ki je stalo na poti med cestnim ovinkom in širnim, širokim travnikom. Umrl je, preden bi postal moj prijatelj.

Zato, ljudje, ko gre za sočloveka, ne čakajmo na jutri. Biti z nekom tudi jutri je v redu, biti z njim samo jutri pa ne.

Seveda pa žal sam tega še vedno ne uresničujem dovolj ...