Tiho sva stala sredi gozda. Sama. Imela sva drug drugega in zato sva imela vse. V njenih očeh je bil ves svet. V njenem dihanju Življenje. V njenih gibih usklajeno delovanje vse narave. Ker sem bil z njo, sem imel vse. Bog, samo da bi trajalo …
Težav nikjer. Barve tako lepe, da so bile že kičaste. Vse tako lepo. Življenje tako zelo lepo!
Ničesar nisem potreboval. Še poljuba ne. Zadostovala je njena bližina. Biti z njo. Biti z Ljubeznijo. Bog, samo da bi trajalo …
Dragi moji, take misli vam privoščim zdaj, ko je pomlad končno z nami. Ljubezen ob njej, ob njem. Ljubezen vam privoščim, pa bomo imeli vse, kar je res pomembno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar