V San Gimignanu smo jedli najboljši sladoled na naši poti. In, presenetljivo, enega najcenejših (pa je bil še vedno drag). Jaz sem med drugim vzel kepico vina. In res je bilo, kot bi po ustih valjal mrzlo vino ...
Otroci so se vrgli po mamici - navdušil jih je šoping ...
Na robu mesta, sredi narave, smo odkrili še igrišče. Tam so otroci napolnili baterije.
In spet sem bil očaran nad pogledom na italijansko kavarno. Ne vem, zakaj me tako navdušujejo. Morda zato, ker so zame zaradi cen prepovedani sadež?
No, namesto natakarju sem evre raje dal črpalkarju za dizel. In gajbica nas je iz San Gimignana odpeljala proti še enemu mestu - Sieni. Da smo jo obiskali ravno na zadnjo aprilsko nedeljo proti večeru, se je izkazalo za odlično odločitev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar