Porto Venere

Večerni sprehod skozi vas je pokazal dovolj, da me je zamikalo prvič preizkusiti fotografsko pravilo, da so slike najlepše zgodaj zjutraj. Tako sem prvič in zadnjič na italijanskem dopustu nastavil budilko in se v miru zgodnjega jutra še enkrat odpravil po poti, preizkušeni že pozno zvečer. Srce je kmalu zaigralo in premagalo godrnjača v meni, ki ni hotel iz udobne postelje naše gajbice. Pogled je bil vreden bujenja!

Porto Venere

Zvečer smo po hribčkih in gribčkih privozili do Porta Venera. Prijetno, zeleno parkirišče za avtodome je na vrhu hriba, 15 minut lepe hoje navzdol pa te pripelje v slikovito ribiško vasico, ki je najlepša zvečer in navsezgodaj zjutraj. Izven sezone vsekakor prijeten izlet, saj vasica živi v svojem miru, ki prija človekovi duši.

Pisa

Je bil en gospod, spreten, a z malce smole. Se je odločil narediti stolp, tako lep, da ga bodo od daleč hodili gledat. Pa tla niso zdržala teže njegovih ambicij in stolp se je začel na eni strani posedati. Gospod je bil takrat že mrtev, tako da se ni sekiral. Pa se mu tudi ni treba, saj je cilj dosegel - s celega sveta hodijo ljudje gledat njegov stolp. Ne zato, ker je tako lep, ampak zato, ker je tako - postrani ...

Volterra

To je bila prva in zadnja noč, ko smo težko zaspali. Prvič smo spali povsem na črno, na dvorišču neke majhne elektro trgovine. Uro je trajalo, da sem zaspal, saj sem ob vsakem mimovozečem avtu pričakoval, da je prišla policija, ki nas bo pregnala preč. Pa se ni nič zgodilo in še enkrat se je dokazalo, kako prijazna je Italija do avtodomov.

Za spanje tu smo imeli dober razlog. V tej vasi smo včeraj tankali na črpalki, kjer je zaradi praznika vse delovalo le samopostrežno. Zame je bilo prvič. Pa sem cev vtaknil v luknjo, in nato na avtomatu vložil 60 evrov. In - nič. Denar je šel noter, dizel pa ni hotel ven. Počasi me je začelo kuhati, dokler nisem eksplodiral in prijateljem v živo demonstriral, kako moj zakon izgleda v času neviht. Treskalo je in se bliskalo tako močno, da so prijatelji s svojim avtodomom raje odšli in smo se spet dobili šele zvečer ...

Spali smo torej 500 metrov proč od črpalke, kjer smo danes, v ponedeljek, hoteli dobiti v nedeljo izgubljeni denar nazaj. Pa smo naleteli še na eno presenečenje - v tej regiji je bil danes očitno praznik in na črpalki nikogar. Tedaj se je zgodil čudež v obliki prijaznega domačina. Prišel je tankat in Irena mu je uspela razložiti, kaj se nam je zgodilo. Pokazala mu je račun, ki je dokazoval, da smo res plačali 60 evrov. Na računu je bila tudi številka lastnika črpalke in domačin je poklical. Nato je samo še odprl denarnico, nam - popolnim tujcem - iz svojega žepa dal svojih 60 evrov in v zameno vzel račun, češ da bo dobil denar nazaj od črpalkarja jutri. Na koncu nas je še podučil o tankanju prek avtomata: vedno najprej plačaj, šele nato primi za cev in jo dvigni s stojala! Neverjetna prijaznost! Italijani, carji ste!

In tako smo lahko šli naprej. Cilj - Volterra.


Slikovito mesto, ki leži na obvladujoči lokaciji na griču nad toskansko valovito pokrajino, nas je po klavstrofobično ozki cesti pozdravilo na parkirišču za avtodome, ki leži tik ob mestnem obzidju. Oba voznika, prvič za volanom vsak svoje sposojene gajbice, sva imela več sreče kot pameti, da smo se uspeli stlačiti do mesta.

Od parkirišča vodijo do mestnega središča številne strme stopnice. Tam na vrhu pa nas je čakalo še eno prijetno staro mestece, toliko lepše od najbolj znanih turističnih krajev, ker je bilo še vedno lepo, a brez množic, ki ti pokvarijo mir.


Najbolj pa nam je prijal mestni park na vrhu hriba. Sredi množice opečnatih hiš ogromna zelena površina, posejana z igrali in polna ljudi, uživajočih na soncu.

Aja, še ena luštna anekdota. Med potjo proti Volterri sem med vožnjo zaslišal, da mi zvoni GSM. Slišal sem, da zvoni nekje blizu mene, našel pa ga nisem. Takoj, ko sem v Volterri izstopil iz gajbice, pa sem ga zagledal - vso pot je slonel na motornem pokrovu in srečno preživel vse toskanske ovinke. Sem imel srečo! In kako je prišpel sem gor? Hja, med pogovorom s prijaznim Italijanom, ki nam je na črpalki dal 60 evrov, smo bili tako vzhičeni, da smo ga položili tja gor in potem nanj pozabili ...

Ali najdete moj GSM na sliki? Verjeli ali ne, točno tam je bil vso pot po toskanskih ovinkih!


In za konec še poslastica - sliki s poti proti Volterri. Vožnja poteka po pravljični Toskani, na enem od ovinkov pa se nam je odprl čudovit pogled na včeraj obiskan San Gimignano.

Siena, kraljica zastav

Tvegali smo in si kljub odločitvi, da zaradi treh majhnih otrok ne obiščemo več kot enega mesta na dan, po San Gimignanu privoščili še večerni obisk Siene. In kmalu hvalili srečo, da nas je pripeljala to nedeljo zvečer še sem. Vstopili smo v praznik. Vse se je začelo na nekem trgu, kjer so se pod cerkvenimi dostojanstveniki zbirali ljudje.

Med množico zbirajočih so izstopali živopisani možaki z zastavami in bobni, ki so se sproščeno pomenkovali. Zaradi njih smo se usedli na stopnice pod duhovnikom in čakali, kaj se bo zgodilo.

Kmalu po 18. uri se je začelo. Nešteto živobarvnih skupin z bobnarji in zastavonošami je začelo ob bučnem bobnanju hoditi po mestnih ulicah. Čisto na koncu so šli še omenjeni duhovniki in nune ter nepregledna množica meščanov. Kam vsi gredo? Bobnanje je odmevalo po ozkih ulicah in nas spravljalo skoraj v trans.

Vse poti so množico vodile na osrednji trg. Tam je imel častni sedež kardinal v na daleč razpoznavni rdeči obleki. Pred njim so bili zvrščeni vsi rodovi vojske, policija, gasilci itd.

Na robu trga smo opazili mikaven bar "Il Palio".

Palio je ime dirke s konji brez sedel, ki poteka vsako leto 2. julija in 16. avgusta na krožni progi, ki jo posebej za ta namen postavijo na osrednjem trg, prav tam, kjer smo bili priče omenjeni proslavi. In iz tega bara je pogled na dirko zagotovo dober. Ter nesramno drag ...

Tudi po ozkih ulicah smo še naprej srečevali bobnarje in zastavonoše. Kakšno vzdušje! Živa je v ritmu kar malo zaplesala ...


V eni od stranskih ulic smo si privoščili najboljše - pizzo! En evro za kos. Mljaski, mljaski!

Vmes, ko sem fotografiral, sta mi fanta odvezala in zapletla vezalke.

Dogajalo se je. Nad pričakovanji. Siena, prijazna si bila do nas. Lahko noč!

San Gimignano, mesto najboljšega sladoleda

V San Gimignanu smo jedli najboljši sladoled na naši poti. In, presenetljivo, enega najcenejših (pa je bil še vedno drag). Jaz sem med drugim vzel kepico vina. In res je bilo, kot bi po ustih valjal mrzlo vino ...

Otroci so se vrgli po mamici - navdušil jih je šoping ...

Na robu mesta, sredi narave, smo odkrili še igrišče. Tam so otroci napolnili baterije.

In spet sem bil očaran nad pogledom na italijansko kavarno. Ne vem, zakaj me tako navdušujejo. Morda zato, ker so zame zaradi cen prepovedani sadež?

No, namesto natakarju sem evre raje dal črpalkarju za dizel. In gajbica nas je iz San Gimignana odpeljala proti še enemu mestu - Sieni. Da smo jo obiskali ravno na zadnjo aprilsko nedeljo proti večeru, se je izkazalo za odlično odločitev!

San Gimignano, mesto stolpov

San Gimignano je lepo, slikovito staro mesto med toskanskimi griči.

V 12. stoletju je mesto postalo premožno. V strahu pred roparskimi napadi so modri možje zgradili opazovalni stolp, s katerega so že od daleč videli, kdo prihaja k njim. Pa se je našel bogati sosed, ki je zgradil še večji stolp. Pa se je našel še bogatejši sosed in svoje premoženje dokazal z zgraditvijo še višjega stolpa. Kmalu so vsi v mestu tekmovali.

Tako kot danes trpimo, če ima sosed boljši avto, so tu trpeli zaradi stolpov. Na njihov račun pa mi danes uživamo ob pogledu na 13 ohranjenih stolpov, ki iz tega mesteca delajo italijanski Manhattan. Prvič v življenju je bila v mojih očeh sosedska fovšija za nekaj dobra ...