Volterra

To je bila prva in zadnja noč, ko smo težko zaspali. Prvič smo spali povsem na črno, na dvorišču neke majhne elektro trgovine. Uro je trajalo, da sem zaspal, saj sem ob vsakem mimovozečem avtu pričakoval, da je prišla policija, ki nas bo pregnala preč. Pa se ni nič zgodilo in še enkrat se je dokazalo, kako prijazna je Italija do avtodomov.

Za spanje tu smo imeli dober razlog. V tej vasi smo včeraj tankali na črpalki, kjer je zaradi praznika vse delovalo le samopostrežno. Zame je bilo prvič. Pa sem cev vtaknil v luknjo, in nato na avtomatu vložil 60 evrov. In - nič. Denar je šel noter, dizel pa ni hotel ven. Počasi me je začelo kuhati, dokler nisem eksplodiral in prijateljem v živo demonstriral, kako moj zakon izgleda v času neviht. Treskalo je in se bliskalo tako močno, da so prijatelji s svojim avtodomom raje odšli in smo se spet dobili šele zvečer ...

Spali smo torej 500 metrov proč od črpalke, kjer smo danes, v ponedeljek, hoteli dobiti v nedeljo izgubljeni denar nazaj. Pa smo naleteli še na eno presenečenje - v tej regiji je bil danes očitno praznik in na črpalki nikogar. Tedaj se je zgodil čudež v obliki prijaznega domačina. Prišel je tankat in Irena mu je uspela razložiti, kaj se nam je zgodilo. Pokazala mu je račun, ki je dokazoval, da smo res plačali 60 evrov. Na računu je bila tudi številka lastnika črpalke in domačin je poklical. Nato je samo še odprl denarnico, nam - popolnim tujcem - iz svojega žepa dal svojih 60 evrov in v zameno vzel račun, češ da bo dobil denar nazaj od črpalkarja jutri. Na koncu nas je še podučil o tankanju prek avtomata: vedno najprej plačaj, šele nato primi za cev in jo dvigni s stojala! Neverjetna prijaznost! Italijani, carji ste!

In tako smo lahko šli naprej. Cilj - Volterra.


Slikovito mesto, ki leži na obvladujoči lokaciji na griču nad toskansko valovito pokrajino, nas je po klavstrofobično ozki cesti pozdravilo na parkirišču za avtodome, ki leži tik ob mestnem obzidju. Oba voznika, prvič za volanom vsak svoje sposojene gajbice, sva imela več sreče kot pameti, da smo se uspeli stlačiti do mesta.

Od parkirišča vodijo do mestnega središča številne strme stopnice. Tam na vrhu pa nas je čakalo še eno prijetno staro mestece, toliko lepše od najbolj znanih turističnih krajev, ker je bilo še vedno lepo, a brez množic, ki ti pokvarijo mir.


Najbolj pa nam je prijal mestni park na vrhu hriba. Sredi množice opečnatih hiš ogromna zelena površina, posejana z igrali in polna ljudi, uživajočih na soncu.

Aja, še ena luštna anekdota. Med potjo proti Volterri sem med vožnjo zaslišal, da mi zvoni GSM. Slišal sem, da zvoni nekje blizu mene, našel pa ga nisem. Takoj, ko sem v Volterri izstopil iz gajbice, pa sem ga zagledal - vso pot je slonel na motornem pokrovu in srečno preživel vse toskanske ovinke. Sem imel srečo! In kako je prišpel sem gor? Hja, med pogovorom s prijaznim Italijanom, ki nam je na črpalki dal 60 evrov, smo bili tako vzhičeni, da smo ga položili tja gor in potem nanj pozabili ...

Ali najdete moj GSM na sliki? Verjeli ali ne, točno tam je bil vso pot po toskanskih ovinkih!


In za konec še poslastica - sliki s poti proti Volterri. Vožnja poteka po pravljični Toskani, na enem od ovinkov pa se nam je odprl čudovit pogled na včeraj obiskan San Gimignano.