Prioritete v življenju

Kot kristjan sem se zelo oklenil ene misli enega patra glede vrstnega reda prioritet v življenju. Rekel je, da je pomembnost taka:

1. Bog
2. Zakonca
3. Otroci

Najprej sem protestiral, da to pa ne, otroci so na prvem mestu. Pa mi je hitro preblisnilo, da ni res, čeprav se sliši grdo. Res so otroci šele na tretjem prioritetnem mestu. Zakaj?

Najprej moraš imeti razčiščeno z Bogom, Stvarnikom, za tiste, ki v to ne verjamejo, pa recimo, da moraš imeti razčiščeno s tem svetom, v katerem živiš. Kajti le, če si v miru s svetom, je tvoje življenje urejeno in to je osnovni pogoj, da lahko dobro funkcioniraš v družini. Potem moraš imeti razčiščeno z zakonskim partnerjem. Kaj bo otrokom vse, če so dnevno deležni prepirov med staršema? Ne, najprej se morata imeti starša rada, si "sebično" vzeti čas za sebe, se pocrkljati, šele nato lahko kaj dobrega daš otrokom. In ja, šele, ko imaš razčiščene stvari s svetom in partnerjem, šele takrat si lahko dober starš …

Kako bom dober oče, če si ne bom kdaj privoščil trenutka miru, tek, kino, ples? Otrok potrebuje nasmejanega očeta. In ker nisem stroj, moram narediti nekaj zase, da bom lahko potem tudi dober oče. En košček sebičnosti, malo delanja stvari zgolj za sebe, torej ni nekaj slabega, ampak osnovni pogoj za srečno preživetje v družini!

Vsaj jaz tako mislim … Pa grem vseeno s slabo vestjo po svoje ...

Fotografija: Irena

Prijatelji

Poletje je, počitnice so. Super zadeva, razen … Razen, če tvojim otrokom postane dolgčas. Navajeni težkega dela, guljenja šolskih klopi dopoldan, učenja doma popoldan, letanja na treninge, k verouku in še kam, doživijo nekateri šolarji ob začetku počitnic kar pravi šok. Prej obveznosti več, kot ima dan ur, potem pa, kot bi odrezal, NIČ, en velik, prazen nič. Vse obveznosti izginejo, dan ima kar naenkrat lahko več ur, kot jih potrebuješ.

Kaj sedaj? Možnosti je veliko, žal med njimi precej tudi slabih, škodljivih. In je ena, ki je zelo lepa in si želim, da bi jo moji otroci izkoristili do konca.

Naj posvetijo poletni čas ljudem. Prijateljem in sorodnikom. naj bodo čim več v družbi. Nekdaj so se otroci zbrali na ulici takoj po zajtrku in le s težavo prišli domov do poznega kosila ali večerje. Vmes so bili v naravi. Športno in družabno aktivni. Svet se ni toliko spremenil,da se ne bi dalo tudi danes spet imeti svoje klape prijateljev. Pa kaj potem, če kdaj kakšno ušpičijo. Pa kaj potem, če me bo skrbelo, ker bi bil doma pred televizorjem bolj varen kot zunaj. To ni naravno. Naravno je,da se otrok poleti giba, druži in nori. Pa kaj potem, če ga ne bo skoraj nič doma. Pa kaj potem, če bodo pri nas doma na vrtu vse poletje njegovi prijatelji in ne bo miru. Bo vsaj zdravo. Buljenje v TV ali PC ob sončnem vremenu, nalivanje ali zakajanje, to je nenaravno. Vse ostalo je nekaj, za kar sem lahko samo hvaležen.

Naj se našim otrokom tudi med počitnicami dogaja! Naj se jim dogaja prijateljstvo!

Sodobni nomadi

Imeli smo obisk iz Nemčije. Sorodnike. Par, prav tako cepljen na potovanja, kot sem jaz. Njun način odkrivanja sveta pa je malo drugačen. Svoj dom vlačita s seboj, no, vlečeta ga za seboj. In zato, pravita, potrebujeta tak vlečni stroj, kot ga imata. Velik, težek, požrešen.

Kadar potujeta, je na cesti konvoj. Izredni prevoz. Vršiča jima zato nisem priporočal ...

Vršič končno tudi moj!

V petek sem bil na Vršiču. S kolesom. Prvič v življenju. In z NIČ predpriprav. Vse, kar sem letos naredil, je bilo 30 kilometrov do Tržiča in nazaj, torej dvakrat po 15 kilometrov, pa še to je bilo pred enim mesecem. Tako res lahko rečem, da sem kolesarsko sezono odprl kar z Vršičem. Jaz sem temu rekel optimizem, prijatelji kolesarji so temu rekli idiotizem …

Bilo nas je 23 in 22 jih je šlo na Vršič na čas. Kdo bo prej. Jaz pa zraven, kot bi zgrešil druščino. S starim gorskim kolesom s širokimi gumami. Z velikim nosilcem otroškega sedeža, ki sem ga le nekaj ur prej odstranil s kolesa. Brez vsaj osnovnega kolesarskega števca, kaj šele merilca srčnega utripa in višinomera. Brez vzmetenih vilic. S sadomazohističnim ozkim, od starosti popolnoma otrdelim sedežem. Z mestnimi blatniki. Z umazanim, zaprašenim kolesom. Vsi ostali pa, kot bi šli na Tour de France. Sijoča nova kolesa, high-tech računalniki, nekateri opremljeni celo s kolesarskimi Garminovimi GPS napravami. In vsi s kondicijo.

Prav zabavno je bilo videti, kako pomilujoče so gledali moje staro, težko kolo. Ker sem štartal med prvimi, sem doživljal pomilujoče poglede tudi takrat, ko so me dohitevali in prehitevali. Vsakič me je mikalo, da bi pognal za boljšim od mene. Da ne bi bil zadnji. Pa se nisem dal. Nekoč v daljni preteklosti, v času pred otroki, sem tudi sam več kolesaril, in zato sem tudi zdaj vedel, kje so moje meje. In sem šel počasi. moj cilj je bil preprost - priti do vrha. Kar v mojem stanju sploh ni enostavno. Hropel sem tako grozljivo, da sem raje navil glasbo v mojem iPodu, da nisem slišal samega sebe. Moje stokanje mi je povzročalo grozo, glasba je to omilila. Začel sem z U2, »Where the streets have no name«. Pa je vršiška cesta zame vseeno imela imena. Prasica, kur…, svinja… ! Vse je slišala na vsakem novem ovinku. Prisežem, ko sem šel lani na Vršič z avtom, je bilo serpentin pol manj! Letos so jih dodatno zgradili vsaj 10! In zagotovo so prelaz dvignili vsaj za 300 metrov nadmorske višine!


Pa mi je vseeno uspelo. Prišel sem zadnji, a z dokazano (smo primerjali fotografije) najslajšim nasmehom na obrazu. Premagal sem Vršič, premagal sem sam sebe. V eni uri in 26 minutah. Sicer se je zdelo kot 4 ure …

Aja, pa še dež je začel padati na polovici poti navzgor in na polovici poti navzdol. Samo na vrhu je ob mojem prihodu za trenutek posijalo sonce. Na sliki z vrha sem ves moker, v ozadju pa je jasno nebo. Zato poudarjam – moker sem od dežja, toliko se pa vseeno ne potim!

V druščini so bili večinoma 10 do 20 let starejši od mene, nekateri celo še več. Od hotela Lek do Vrha so nekateri potrebovali manj kot 50 minut. Najboljši 47 minut. Norci!

Boleča rit v parih dnevih izgine, spomin na zmago nad samim sabo pa ostane. Kolo, katerega poslanstvo je na njegova stara leta le še prevoz otroka do knjižnice ali do slaščičarne, pa se še vedno trese in skriva v najtemnejšem kotu drvarnice. In upa, da ga tak šok ne čaka več. Bojim se, da se kolo moti …

P.S. Slikal me je Andrej Zalokar.

Kaj je bogastvo?

Konec tedna sem imel enkratno, neponovljivo priložnost postati za en dan bogat. Bil sem v družbi premožnih ljudi in z njimi počel stvari, ki si jih premožni pač lahko privoščijo. Počutil sem se, kot da sem za trenutek postal del filma o bogastvu.

Izkušnja tega sanjskega dneva je zelo dragocena in poučna. Spoznal sem namreč, da bogastvo nikakor ne more prinesti sreče. Samo zato, ker lahko spiš v luksuznem hotelu, se voziš okrog z mercedesom ali veliko jahto (ki v enem dnevu porabi toliko goriva, kot naša hiša za ogrevanje čez vso zimo), še ne moreš biti srečen. Ljudje, s katerimi sem bil, so bogati in zelo srečni. Ampak, njihov nasmeh ni posledica denarja, temveč ljudi, s katerimi se družijo. Ti premožni ljudje so bili srečni zaradi svojih družin in zaradi svojih prijateljev. Z njimi pa lahko prav enako dobro uživaš na obali blejskega jezera, kot pa na obali Kanarskih otokov.

Konec tedna sem na še en drugačen način izvedel, kaj je v življenju res pomembno – družina in prijatelji.

Jan Plestenjak

Obožujem Jana Plestenjaka. In ob tej izjavi se mi ljudje smejijo. Ko končno zmorejo, me med smehom vprašajo, zakaj? Takrat jim povem, da zato:

Zabodla si globoko,
in me rezala kot kruh,
zabodla si globoko v srce.

In pila si ljubezen,
kot da vino voda je,
pila si ljubezen najino.

Vzemi me,
in posuši me kot veter z morja,
vzemi me za slovo.

Čaraj me,
ker tako ne zna nobena druga,
čaraj me, lažje bo.

Bodi gola, taka kot te bog je dal,
bodi čista, da lahko te bom prebral.
Bodi gola, taka kot te bog je dal,
bodi ženska, taka kot sem te spoznal.

Bila sva dva oblaka,
ki letela sta brez kril,
letela sta oblaka v isto smer.

Zdaj padajo na zemljo
solze s tistega neba,
ker padava na zemljo dol midva.

Vzemi me,
preden greš in strgaš moje sanje,
vzemi me za slovo.

Pusti mi,
staro srajco in okus poljuba,
pusti mi, lažje bo.


Tisti, ki so romantični, potem razumejo in utihnejo.
Tisti, ki pogrešajo romantiko, začutijo hrepenenje, in utihnejo.
Tisti, ki romantike nikoli ne doživijo, pa bi jo radi, se obrnejo in gredo. Ker preveč boli.
Jan pa ostane. Na mojem radiu.

Pasje veselje

Kakšna dogodivščina!

Dva psa, med sabo neverjetna prijatelja. Dva otroka, polna energije. Širok travnik, poligon za tek.

Življenje je lepo!