V petek sem bil na Vršiču. S kolesom. Prvič v življenju. In z NIČ predpriprav. Vse, kar sem letos naredil, je bilo 30 kilometrov do Tržiča in nazaj, torej dvakrat po 15 kilometrov, pa še to je bilo pred enim mesecem. Tako res lahko rečem, da sem kolesarsko sezono odprl kar z Vršičem. Jaz sem temu rekel optimizem, prijatelji kolesarji so temu rekli idiotizem …
Bilo nas je 23 in 22 jih je šlo na Vršič na čas. Kdo bo prej. Jaz pa zraven, kot bi zgrešil druščino. S starim gorskim kolesom s širokimi gumami. Z velikim nosilcem otroškega sedeža, ki sem ga le nekaj ur prej odstranil s kolesa. Brez vsaj osnovnega kolesarskega števca, kaj šele merilca srčnega utripa in višinomera. Brez vzmetenih vilic. S sadomazohističnim ozkim, od starosti popolnoma otrdelim sedežem. Z mestnimi blatniki. Z umazanim, zaprašenim kolesom. Vsi ostali pa, kot bi šli na Tour de France. Sijoča nova kolesa, high-tech računalniki, nekateri opremljeni celo s kolesarskimi Garminovimi GPS napravami. In vsi s kondicijo.
Prav zabavno je bilo videti, kako pomilujoče so gledali moje staro, težko kolo. Ker sem štartal med prvimi, sem doživljal pomilujoče poglede tudi takrat, ko so me dohitevali in prehitevali. Vsakič me je mikalo, da bi pognal za boljšim od mene. Da ne bi bil zadnji. Pa se nisem dal. Nekoč v daljni preteklosti, v času pred otroki, sem tudi sam več kolesaril, in zato sem tudi zdaj vedel, kje so moje meje. In sem šel počasi. moj cilj je bil preprost - priti do vrha. Kar v mojem stanju sploh ni enostavno. Hropel sem tako grozljivo, da sem raje navil glasbo v mojem iPodu, da nisem slišal samega sebe. Moje stokanje mi je povzročalo grozo, glasba je to omilila. Začel sem z U2, »Where the streets have no name«. Pa je vršiška cesta zame vseeno imela imena. Prasica, kur…, svinja… ! Vse je slišala na vsakem novem ovinku. Prisežem, ko sem šel lani na Vršič z avtom, je bilo serpentin pol manj! Letos so jih dodatno zgradili vsaj 10! In zagotovo so prelaz dvignili vsaj za 300 metrov nadmorske višine!
Pa mi je vseeno uspelo. Prišel sem zadnji, a z dokazano (smo primerjali fotografije) najslajšim nasmehom na obrazu. Premagal sem Vršič, premagal sem sam sebe. V eni uri in 26 minutah. Sicer se je zdelo kot 4 ure …
Aja, pa še dež je začel padati na polovici poti navzgor in na polovici poti navzdol. Samo na vrhu je ob mojem prihodu za trenutek posijalo sonce. Na sliki z vrha sem ves moker, v ozadju pa je jasno nebo. Zato poudarjam – moker sem od dežja, toliko se pa vseeno ne potim!
V druščini so bili večinoma 10 do 20 let starejši od mene, nekateri celo še več. Od hotela Lek do Vrha so nekateri potrebovali manj kot 50 minut. Najboljši 47 minut. Norci!
Boleča rit v parih dnevih izgine, spomin na zmago nad samim sabo pa ostane. Kolo, katerega poslanstvo je na njegova stara leta le še prevoz otroka do knjižnice ali do slaščičarne, pa se še vedno trese in skriva v najtemnejšem kotu drvarnice. In upa, da ga tak šok ne čaka več. Bojim se, da se kolo moti …
P.S. Slikal me je Andrej Zalokar.
Bilo nas je 23 in 22 jih je šlo na Vršič na čas. Kdo bo prej. Jaz pa zraven, kot bi zgrešil druščino. S starim gorskim kolesom s širokimi gumami. Z velikim nosilcem otroškega sedeža, ki sem ga le nekaj ur prej odstranil s kolesa. Brez vsaj osnovnega kolesarskega števca, kaj šele merilca srčnega utripa in višinomera. Brez vzmetenih vilic. S sadomazohističnim ozkim, od starosti popolnoma otrdelim sedežem. Z mestnimi blatniki. Z umazanim, zaprašenim kolesom. Vsi ostali pa, kot bi šli na Tour de France. Sijoča nova kolesa, high-tech računalniki, nekateri opremljeni celo s kolesarskimi Garminovimi GPS napravami. In vsi s kondicijo.
Prav zabavno je bilo videti, kako pomilujoče so gledali moje staro, težko kolo. Ker sem štartal med prvimi, sem doživljal pomilujoče poglede tudi takrat, ko so me dohitevali in prehitevali. Vsakič me je mikalo, da bi pognal za boljšim od mene. Da ne bi bil zadnji. Pa se nisem dal. Nekoč v daljni preteklosti, v času pred otroki, sem tudi sam več kolesaril, in zato sem tudi zdaj vedel, kje so moje meje. In sem šel počasi. moj cilj je bil preprost - priti do vrha. Kar v mojem stanju sploh ni enostavno. Hropel sem tako grozljivo, da sem raje navil glasbo v mojem iPodu, da nisem slišal samega sebe. Moje stokanje mi je povzročalo grozo, glasba je to omilila. Začel sem z U2, »Where the streets have no name«. Pa je vršiška cesta zame vseeno imela imena. Prasica, kur…, svinja… ! Vse je slišala na vsakem novem ovinku. Prisežem, ko sem šel lani na Vršič z avtom, je bilo serpentin pol manj! Letos so jih dodatno zgradili vsaj 10! In zagotovo so prelaz dvignili vsaj za 300 metrov nadmorske višine!
Pa mi je vseeno uspelo. Prišel sem zadnji, a z dokazano (smo primerjali fotografije) najslajšim nasmehom na obrazu. Premagal sem Vršič, premagal sem sam sebe. V eni uri in 26 minutah. Sicer se je zdelo kot 4 ure …
Aja, pa še dež je začel padati na polovici poti navzgor in na polovici poti navzdol. Samo na vrhu je ob mojem prihodu za trenutek posijalo sonce. Na sliki z vrha sem ves moker, v ozadju pa je jasno nebo. Zato poudarjam – moker sem od dežja, toliko se pa vseeno ne potim!
V druščini so bili večinoma 10 do 20 let starejši od mene, nekateri celo še več. Od hotela Lek do Vrha so nekateri potrebovali manj kot 50 minut. Najboljši 47 minut. Norci!
Boleča rit v parih dnevih izgine, spomin na zmago nad samim sabo pa ostane. Kolo, katerega poslanstvo je na njegova stara leta le še prevoz otroka do knjižnice ali do slaščičarne, pa se še vedno trese in skriva v najtemnejšem kotu drvarnice. In upa, da ga tak šok ne čaka več. Bojim se, da se kolo moti …
P.S. Slikal me je Andrej Zalokar.
Rok,
OdgovoriIzbrišia si pozabil name? Ali iz vljudnosti nisi omenjal, da sem bila jaz zadnja, ha ha :)
Skratka, ta tura na Vršič me je tako prevzela, da sem včeraj zvečer komaj čakala, da se ohladi in da sem lahko šla spet na kolo. Drugo leto pa tudi midva štartava na čas, a ne?
Ana, glede na to, kako še bolj neplanirano si se ti znašla na teh klancih, se mi res ni zdelo fer, da se hvalim. Bil sem zadnji, ti pa si bila zmagovalka vztrajnosti. Me pa veseli, da je bilo obema kar všeč in da sva dobila voljo za še kdaj. Ja, drugo leto greva midva s štoparico v roki!
OdgovoriIzbrišiBravo bratec! Res,dober si, da si se sploh podal na tole pot!
OdgovoriIzbrišiRok, bravo! Kapo dol.
OdgovoriIzbrišiVidim, da tud mi stari prdci nad 30 še vedno lahko naredimo nekaj norega. Upam, da nekoč ponovim tvoj podvig in se vpišem med legende. Bravo!!!