Dobri in slabi dnevi

Danes sem imel slab dan. Pa vam ne bom razlagal o njem.

Saj vem, bralcu tega bloga dajem varljiv vtis presrečnega življenja brez padcev. To seveda ni res. Žalosti, jeze, solz in groznih napak imam dolg seznam. A mislim, da ima vsakdo med nami dovolj svojih težav in da ni nobenega razloga, zakaj bi s svojimi temnimi sencami moril še druge. Zato vam raje kažem samo najsvetlejše plati mojega življenja. Kažem vam smeh in veselje. Ker upam, da sta oba nalezljiva.

Pa vendar - danes sem imel slab dan. Ko sem si zvečer umival zobe, me je Moja vprašala: "A bo vse v redu?"

Sam sebe sem presenetil, ko sem takoj samozavestno izstrelil: "Seveda bo!" Potem sem se zamislil nad svojim odgovorom in spoznal, da je povsem pravilen. Isti trenutek sem spoznal preprosto resnico:

Dobri in slabi dnevi imajo vsi eno skupno, neizbežno lastnost - oboji vedno minejo!

Torta za teto Mileno

Irena se je spet izkazala. Dva dni je bila službeno v Beogradu, domov se je vrnila ob 22:00 in takoj začela delati torto za teto Mileno, ki je naslednji dan praznovala.

Pred japonskim veleposlanikom

Aikidovci, med katerimi je tudi naš Filip, so danes v dvorani vojašnice Franc Rozman Stane v Mostah v Ljubljani predstavili svoje znanje aikida njegovi ekselenci g. Shigeharu Maruyami, ki je japonski veleposlanik v Sloveniji.

Veleposlanik je šefu kluba podelil posebno priznanje za širjenje japonske kulture in športa.

Šesta

Če prav razumem tole verižno blogarsko zadevo, naj bi vsak, ki ga potunkajo, med mapami svojih fotografij izbral šesto mapo, jo odprl, in v njej našel šesto sliko.

Mene je potunkala Prijateljica ...

K sreči je taka, da jo upam tudi javno objaviti ... Njen datum je 19. 12. 2008. Srednji zasačen med pripravo piškotov v trenutku, ko smo jih tunkali v vročo čokolado. No, ujet je bil bolj med degustacijo vroče čokolade, sicer namenjene oblivanju piškotov.

Zdaj bi moral baje (če prav razumem tole verigo "šest") še jaz najti šest blogerjev in jih potunkati, naj objavijo šesto sliko v šesti mapi. Pa kje naj najdem šest blogerjev, takih, da jih tole še ni doletelo?! Nisem jih našel. Če se kdo prostovoljno javi, naj me pa le reši ...

Evolucija smučarja

Pred dvema tednoma smo imeli med otroki enega smučarja in dva "kr neki", viseča na smučarskih vajetih. Danes, po štirih dnevih Krvavca in dveh dnevih Bodentala pa imamo tri smučarje.

Najbolj se je "strgalo" srednjemu. Ta je bil dva tedna nazaj življenjsko odvisen od vajeti, danes pa ga urejene proge dolgočasijo in uživa na grbinah:

Po dolgem skoku še popoln doskok brez padca:

Za piko na i smo pa še taščo spravili na smuči. Prvič v njenem življenju! Ona je bila zvezda našega dneva:

Jan me boža

Urejam slike v računalniku in si na iTunesu ob tem vrtim pesmi Jana Plestenjaka z zadnjega albuma "Klasika". Boža, tako zelo boža ta glasba! Pesmi so znane, a nekako preoblečene, drugače izvedene, in jih zato slišim prvič. Dobre so zdaj še boljše! In veš, moj dragi bralec, Jan je ful fajn človek. Sem ga imel priložnost osebno spoznati, se z njim pogovarjati. Preprost, pošten in prijazen je. Dober človek je.

Bodi gola:

Zabodla si globoko
in me rezala kot kruh,
zabodla si globoko v srce.

In pila si ljubezen,
kot da vino voda je,
pila si ljubezen najino.

Vzemi me
in posuši me kot veter z morja,
vzemi me za slovo.

Čaraj me,
ker tako ne zna nobena druga,
čaraj me, lažje bo.

Bila sva dva oblaka,
ki letela sta brez kril,
letela sta oblaka v isto smer.

Zdaj padajo na zemljo
solze s tistega neba,
ker padava na zemljo dol midva.

Vzemi me,
preden greš in strgaš moje sanje,
vzemi me za slovo.

Pusti me,
staro srajco in okus poljuba,
pusti mi, lažje bo.

Krvavec po uradnih urah

Pred začetkom zimskih šolskih počitnic smo letos prvič izkoristili možnost poceni bivanja v Merkurjevi počitniški hiši na Krvavcu. Kranjčanu, ki imam Krvavec pred nosom, se mi je spanje na Krvavcu vedno zdelo nesmiselno, po treh nočeh na Krvavcu pa sem mnenje popolnoma spremenil. Res je nekaj dela s tem, da znosiš vso prtljago do gondole, nekaj stroškov s tem, da ti jo z motornimi sanmi pripeljejo do koče, in nekaj manj udobja zato, ker si pač s seboj vzel le to, kar lahko spraviš v čim manj nahrbtnikov. A tu se minusi nehajo.

Med plusi je letos prvi prišel sneg. Veliko snega:

Drugi plus je mir. Ravno prej opisana logistična zahtevnost namreč zagotavlja, da ostane ob 17:00 na Krvavcu samo še zelo malo ljudi. In takrat se ti Krvavec pokaže v čisto drugačni luči. Skrivnostni hrup bogato razsvetljenih snežnih teptalcev, zaradi strmine z jeklenico kar privezanih na vrh hriba, je edini del civilizacije, pa še ta kmalu potihne. Nato pa ostane samo čista narava. Nobenih avtomobilov, nobenega hrupa, skorajda nobenega človeka. Samo še ti, ki samega sebe končno spet slišiš. In zjutraj si prvi, ki se spustiš po sveži progi, rezilo tvojih smuči jo razdeviči in v njej pusti sled tvojega drsenja po še nedotaknjenem, lepo steptanem snegu. Mmmmm .... Zvčer pa podobna zgodba s sankanjem. Samo ti in tvoja družina, drveč po snežni cesti navzdol. Juhej!

Moj vrhunec je bilo večerno ležanje na sveže poteptani smučini, kjer sem opazoval sončni zahod in hkrati kot ljubitelj tehnike še občudoval zmogljivosti snežnega teptalca, ki se je le nekaj metrov proč od mene vzpenjal v hrib.

Krvavec pozimi, izven uradnih ur, torej toplo priporočam!