Pred začetkom zimskih šolskih počitnic smo letos prvič izkoristili možnost poceni bivanja v Merkurjevi počitniški hiši na Krvavcu. Kranjčanu, ki imam Krvavec pred nosom, se mi je spanje na Krvavcu vedno zdelo nesmiselno, po treh nočeh na Krvavcu pa sem mnenje popolnoma spremenil. Res je nekaj dela s tem, da znosiš vso prtljago do gondole, nekaj stroškov s tem, da ti jo z motornimi sanmi pripeljejo do koče, in nekaj manj udobja zato, ker si pač s seboj vzel le to, kar lahko spraviš v čim manj nahrbtnikov. A tu se minusi nehajo.
Med plusi je letos prvi prišel sneg. Veliko snega:
Drugi plus je mir. Ravno prej opisana logistična zahtevnost namreč zagotavlja, da ostane ob 17:00 na Krvavcu samo še zelo malo ljudi. In takrat se ti Krvavec pokaže v čisto drugačni luči. Skrivnostni hrup bogato razsvetljenih snežnih teptalcev, zaradi strmine z jeklenico kar privezanih na vrh hriba, je edini del civilizacije, pa še ta kmalu potihne. Nato pa ostane samo čista narava. Nobenih avtomobilov, nobenega hrupa, skorajda nobenega človeka. Samo še ti, ki samega sebe končno spet slišiš. In zjutraj si prvi, ki se spustiš po sveži progi, rezilo tvojih smuči jo razdeviči in v njej pusti sled tvojega drsenja po še nedotaknjenem, lepo steptanem snegu. Mmmmm .... Zvčer pa podobna zgodba s sankanjem. Samo ti in tvoja družina, drveč po snežni cesti navzdol. Juhej!
Moj vrhunec je bilo večerno ležanje na sveže poteptani smučini, kjer sem opazoval sončni zahod in hkrati kot ljubitelj tehnike še občudoval zmogljivosti snežnega teptalca, ki se je le nekaj metrov proč od mene vzpenjal v hrib.
Krvavec pozimi, izven uradnih ur, torej toplo priporočam!
Ni komentarjev:
Objavite komentar