Siena, kraljica zastav

Tvegali smo in si kljub odločitvi, da zaradi treh majhnih otrok ne obiščemo več kot enega mesta na dan, po San Gimignanu privoščili še večerni obisk Siene. In kmalu hvalili srečo, da nas je pripeljala to nedeljo zvečer še sem. Vstopili smo v praznik. Vse se je začelo na nekem trgu, kjer so se pod cerkvenimi dostojanstveniki zbirali ljudje.

Med množico zbirajočih so izstopali živopisani možaki z zastavami in bobni, ki so se sproščeno pomenkovali. Zaradi njih smo se usedli na stopnice pod duhovnikom in čakali, kaj se bo zgodilo.

Kmalu po 18. uri se je začelo. Nešteto živobarvnih skupin z bobnarji in zastavonošami je začelo ob bučnem bobnanju hoditi po mestnih ulicah. Čisto na koncu so šli še omenjeni duhovniki in nune ter nepregledna množica meščanov. Kam vsi gredo? Bobnanje je odmevalo po ozkih ulicah in nas spravljalo skoraj v trans.

Vse poti so množico vodile na osrednji trg. Tam je imel častni sedež kardinal v na daleč razpoznavni rdeči obleki. Pred njim so bili zvrščeni vsi rodovi vojske, policija, gasilci itd.

Na robu trga smo opazili mikaven bar "Il Palio".

Palio je ime dirke s konji brez sedel, ki poteka vsako leto 2. julija in 16. avgusta na krožni progi, ki jo posebej za ta namen postavijo na osrednjem trg, prav tam, kjer smo bili priče omenjeni proslavi. In iz tega bara je pogled na dirko zagotovo dober. Ter nesramno drag ...

Tudi po ozkih ulicah smo še naprej srečevali bobnarje in zastavonoše. Kakšno vzdušje! Živa je v ritmu kar malo zaplesala ...


V eni od stranskih ulic smo si privoščili najboljše - pizzo! En evro za kos. Mljaski, mljaski!

Vmes, ko sem fotografiral, sta mi fanta odvezala in zapletla vezalke.

Dogajalo se je. Nad pričakovanji. Siena, prijazna si bila do nas. Lahko noč!

San Gimignano, mesto najboljšega sladoleda

V San Gimignanu smo jedli najboljši sladoled na naši poti. In, presenetljivo, enega najcenejših (pa je bil še vedno drag). Jaz sem med drugim vzel kepico vina. In res je bilo, kot bi po ustih valjal mrzlo vino ...

Otroci so se vrgli po mamici - navdušil jih je šoping ...

Na robu mesta, sredi narave, smo odkrili še igrišče. Tam so otroci napolnili baterije.

In spet sem bil očaran nad pogledom na italijansko kavarno. Ne vem, zakaj me tako navdušujejo. Morda zato, ker so zame zaradi cen prepovedani sadež?

No, namesto natakarju sem evre raje dal črpalkarju za dizel. In gajbica nas je iz San Gimignana odpeljala proti še enemu mestu - Sieni. Da smo jo obiskali ravno na zadnjo aprilsko nedeljo proti večeru, se je izkazalo za odlično odločitev!

San Gimignano, mesto stolpov

San Gimignano je lepo, slikovito staro mesto med toskanskimi griči.

V 12. stoletju je mesto postalo premožno. V strahu pred roparskimi napadi so modri možje zgradili opazovalni stolp, s katerega so že od daleč videli, kdo prihaja k njim. Pa se je našel bogati sosed, ki je zgradil še večji stolp. Pa se je našel še bogatejši sosed in svoje premoženje dokazal z zgraditvijo še višjega stolpa. Kmalu so vsi v mestu tekmovali.

Tako kot danes trpimo, če ima sosed boljši avto, so tu trpeli zaradi stolpov. Na njihov račun pa mi danes uživamo ob pogledu na 13 ohranjenih stolpov, ki iz tega mesteca delajo italijanski Manhattan. Prvič v življenju je bila v mojih očeh sosedska fovšija za nekaj dobra ...

Ferrara, adijo!

Počasi smo postali utrujeni. Otroci so zajahali kip, pa jih ni hotel odnesti do avtodoma. Ko je Živa izvedela, da bo šla med hojo nazaj mimo izložb, pa je šlo naprej vseeno spet lažje.

Do avtodoma ni bilo daleč. Privoščili smo si še kosilo, nato pa so otroci med spanjem v gajbici kot bi mignil skočili do naslednje postaje na naši poti - mesta San Gimignano.

Ferrara gostincev

V italijanskih mestih imam veliko raje kot galerije njihove slaščičarne, kavarne in trgovinice z živili. Dokler denarja ne bom imel viška, se bom moral žal tovrstnim kavarnam odreči, sladoledu in picam pa nikakor ne.

Ferrara bogatih

Nekateri so bili v Ferrari zelo bogati. In nekateri med temi zelo bogatimi so hoteli, da se to njihovo bogastvo vidi že od daleč. Tako si je ena družina zgradila celo palačo in jo, čeprav sredi mesta, obdala z obrambnim vodnim jarkom. Spet nekdo drug pa si je z nenavadnim pročeljem hiše zagovoril nesmrtno ime te zgradbe, ki jo poznamo kot Palazzo dei Diamanti. Diamante predstavlja 8.500 "diamantnih" izboklin.

Ferrara za otroke

Do starega mestnega jedra smo od parkirišča za avtodome potrebovali dobrih pet minut pešačenja. Mesto je razpoznavno po hišah s pročelji iz rdečih opek, srednjeveških ulicah in šoli slikarstva.

Za tele stopnice sem modroval, da so nekdaj ob nedeljah po njih dol med množico sestopale dame v vzdihe vzbujajočih oblekah. Čez uro, ko smo šli spet mimo, smo po rižu na tleh ugotovili, da se danes zagotovo dogaja prav to - neveste se ob sobotah spuščajo po stopnicah med svate.

Ko potuješ z otroki, ti tega dejstva ni treba upoštevati. Samo, potem se vsak dan skregaš. Zato je pot pametno prilagoditi očem najmlajših. Tako se potem zgodi, da odkriješ znamenitosti, ki to niso, pa bi zaradi otrok morale biti. Pri teh vratih sem denimo modro ugotovil, da so to prva masažna vrata. Fanta sta mojo trditev takoj preverila v praksi. In ugotovila, da imam prav. Res je drgnjenje ob ta vrata zmasiralo hrbet! In zakaj se masažni čepi na vratih ne premikajo? Samo zato, ker takrat še niso poznali elektrike ...

Sledila je še demonstracija pobega iz srednjeveškega zapora s skokom z okna na ulico. Pobeg se je končal z zmagoslavnim telefonskim klicem.