Tretji dan je bil zadnji dan našega potepanja po Rimu. Spet smo imeli srečo z vremenom.
Največ časa smo tokrat preživeli v Vatikanu:
Po odhodu iz Vatikana smo se vrnili v naše Airbnb stanovanje ter si privoščili kosilo in počitek. Zvečer smo se šli z zadnjim sprehodom poslovit od večnega mesta.
Čeprav je bil Rim naš glavni cilj tokratnega prvomajskega potepanja, smo na poti do njega že doživeli čudovita druga mesta. Vseeno pa nas je prihod v večno mesto navdal z nemirnim pričakovanjem. Nemirno smo pričakovali mestne znamenitosti, nemirno smo pričakovali vožnjo po mestnih vpadnicah do našega prenočišča, nemirno smo se spraševali, kakšna bo naša izkušnja z najemom stanovanja za dve večji družini prek Airbnb.
No, zdaj že lahko olajšano povem, da je šlo vse v redu. Navigacija v avtomobilu ali na telefonu te brez stresa pripelje tudi v center mesta, sistem Airbnb resnično dobro deluje in tako smo se lahko sproščeno posvetili raziskovanju mesta.
Glavna skrivnost uspešnega družinskega odkrivanja tako velikih mest, kot je Rim, je ta, da si vzameš čas. Pozabiš na odkljuknico vseh stvari, ki bi jih rad videl, ampak se preprosto predaš mestu. Veliko pomaga že, če pozabiš na avto in se po mestu gibaš z javnimi prevoznimi sredstvi. Pol stresa s tem že odpade, verjemi mi. Nato pa ne loviš znamenitosti s seznama, ampak lepe trenutke. Na ta način je vsak dan v Rimu lep dan.
Letošnje prvomajske praznike smo preživeli med potepanjem po Italiji. Iskali smo kraje, ki jih še nismo obiskali, pa smo se vseeno ustavili tudi v Assisiju, čeprav smo bili tam že dvakrat. Ker se vsakič znova v Assisiju dobro počutimo.
Na površju se morda Assisi zdi kot marsikatero drugo mesto. Stoječ na lepem, slikovitem griču s svojimi privlačnimi ulicami kar kliče po fotografiranju, obenem pa je žal vseskozi oblegan od množice turistov.
Tisto, kar nam Assisi dela privlačen, topel in predvsem prijazen, po mojem ni mesto samo, ampak njegova duša, prežeta z duhom Frančiška Asiškega. Njegova zgodba je tista, ki nas navdušuje še danes in mislim, da prav Frančiška še vedno začutimo med temi ulicami. Zato imamo Assisi radi.
Tale križ je nekaj posebnega in je zaščiti znak krščanskega Assisija:
Spominki. Brez njih nikjer ne gre ...
Še nekaj pogledov, ujetih med sprehodom po ulicah:
Skozi vsaka vrata se odpre drugačen pogled. A vsakič krasen:
Nad mestom je krasen grič, omamen za ležanje na spomladanskem soncu in nagrajujoč s krasnim pogledom na mesto:
Tole je pa najbrž največkrat fotografiran kader v Assisiju. Zato ga dajem šele na konec zapisa:
Prešernovo gledališče Kranj nas je danes razveselilo s čudovitim darilom: moški smo za svoje partnerke dobili brezplačno vstopnico za predstavo Proti severnemu vetru, ki je odlično sovpadla z dnevom žena. Tako je bila dvorana Prešernovega gledališča tudi v centru "šparovne" Gorenjske nocoj nabito polna. In to upravičeno!
Proti severnemu vetru je zgodba o dveh neznancih, ki se pomotoma srečata v svetu elektronske pošte. Med njima se razvije globoka ljubezen na daljavo. Ljubezen med človekoma, ki se nikoli nista videla, slišala, kaj šele dotaknila. Gre za odnos, ki dokazuje, da prava ljubezen ne temelji na vonju, dotiku,videzu, teži, ampak na povezanosti dveh duš. In ker duša govori z besedami, ne pa z videzom, ji za pravo ljubezen zadostuje tudi dopisovanje.
V knjigi dopisovanja po e-pošti ni težko predstaviti. Povsem drugače je v gledališču. Naj dva človeka dve uri sedita vsak pred svojim računalnikom, besede pa naj se projicirajo na veliko platno? Ne, tako ne bo šlo. Ekipi, ki jo je vodil režiser Alen Jelen, je uspelo to dopisovanje na odličen, privlačen način prenesti tudi na oder. Vse je začinjeno celo s solističnima glasbenima nastopoma obeh (in edinih) glavnih igralcev, Vesne Pernarčič in Roka Vilharja, ki tudi tokrat navdušita.
Proti severnemu vetru je predstava, vredna vašega časa!
Danes smo želeli iti na daljši sprehod, skozi kamp Šobec in naprej ob Savi. Pa nas je žal ob vhodu v kamp ustavil jasen ukaz, da zaradi podrtega drevja (žled...) nimamo tu kaj iskati:
Kaj pa zdaj? Na srečo ima Irena vedno še kakšno drugo idejo na zalogi. Pa smo se odpeljali do golf igrišča na Bledu in od tam peš odšli do Vrbe in nazaj. Nenačrtovana sprememba se je prelevila v čudovit potep po razglednih poljih, obsijanih s čudovitim soncem. Vsekakor vredno tudi tvojega obiska!
Še ne toliko let nazaj se mi je zdel sredin Film tedna na nacionalni televiziji živ dolgčas. Potem pa sem počasi odkril, da je poleg holivudskega impresioniranja z dragimi posebnimi efekti na svetu tudi obilica filmov, ki navdušijo z zgodbo. Le najti jih je treba. Še nekaj kasneje sem odkril, da take filme namesto nas išče nekdo drug in jih potem deli z nami vsako sredo kot Film tedna na TV Slovenija 1. Seveda tudi ob sredah kakšen film povsem zgreši, a statistično gledano imamo veliko možnosti, da bomo v sredo ujeli res nekaj dobrega.
Tak je bil tudi današnji film "Sreča nikoli ne pride sama". Gre za francoski film z odličnima Sophie Marceau in Gadom Elmalehom v glavnih vlogah. Ona je nerodna "kao" ločenka z dvema otrokoma, on pa frajerski glasbenik, ki ne mara otrok, obožuje pa vaditi "delanje otrok" z različnimi ženskami. Potem pa sreča Njo, ki mu vse obrne na glavo.
Že dolgo se z naše sedežne ni razlegal tako glasen, iskren smeh, kot nocoj. Ker so bili smešni trenutki res zabavni, ne umetno sproducirani skeči, ampak situacije, za katere si imel občutek, da bi se res lahko zgodile.
Film je garancija za prijeten večer zaljubljenega para ali pa za zabaven večer vse družine. Zaradi nekaj posteljnih prizorov pa za tiste bolj previdne velja, naj otroke, mlajše od cca 14 let, vseeno raje pošljejo spat. ...
SNG Nova Gorica nam je v Prešernovo gledališče v Kranju pripeljalo Srečanje. Dramo, v kateri se v majhnem stanovanju po dolgih letih končno soočita oče in sin. Skozi dialog med njima počasi spoznamo, kako se je za na zunaj urejeno družino skrivalo trpljenje otrok in žene, saj je v hiši vladal moški, ki je imel vedno prav in poznal odgovore na vsa vprašanja. Le na ljubezen in pozornost do svoje žene in otrok je pozabil.
Drama se me je zelo dotaknila, priporočam pa jo vsem staršem mladih otrok kot opomnik, kam lahko vodi življenje, kadar ne znnamo videti in slišati ljudi, ki so nam najbližji.
Pred problemom drog si danes še vedno večinoma zatiskamo oči. "V moji družini teh težav ne bo, mojih otrok droge ne zanimajo", si govorimo pri sebi, upajoč, da nas bo že zgolj zaradi tega svet drog zagotovo zgrešil.
Pa žal ni tako. Mamila si svojih žrtev ne izbirajo načrtno, ampak udarijo tako po bogatih, kot po revnih, mlajših in starejših, po starših in otrokih.
Šele, ko se resnično zavemo nevarnosti, in šele, ko sprejmemo, da na to nevarnost nismo imuni, smo prišli na pot izbire takega načina življenja, da se bomo drogam lahko izognili.
"Spoznaj svojega sovražnika" je ena od strategij za uspešno obrambo. In prav to so nam pripravili mladi iz Kranja s predstavo "Mi, otroci generacije x". Predstava nam prinaša deset zgodb mladih, ki so se ujeli v kruti svet mamil. Žal videno ni fikcija, saj zgodbe temeljijo na resničnih izkušnjah kranjskih odvisnikov.
Zgodba niti v enem samem trenutku ne prinese niti kančka veselja ali optimizma. Vse je črno-belo, turobno, brezizhodno. Točno tako, kot v svetu drog resnično je. Vsak od nastopajočih likov je imel tehten razlog, zakaj je poobegnil v svet drog. Vsak odvisnik je tam iskal rešitev in zavetje. A vsak je tam našel obup, praznino, utež, ki ga je vlekla še globlje.
Predstava se, najbrž tudi zaradi odlično izbranega prizorišča v kranjskem Stolpu Škrlovec, gledalcu hitro spremeni v kruto realnost. Izredna igra prikazovanja čustev, solz, abstinenčnih kriz, te ujame v svoj kruti krog žalosti, in hitro pozabiš, da nekaj metrov od sebe spremljaš zgolj predstavo. Preveč resnično izgleda, preveč boli.
Igralci Mladinskega odra Kranj so še sami komajda prenehali biti otroci. Združili so se v lani ustanovljeno gledališko društvo, in že s prvimi predstavami navdušili, morda s krutim realizmom v nekaterih pogledih celo presegli tisto, kar letos na odru ponuja gledalcem stalna, profesionalna zasedba Prešernovega gledališča.
Mi, otroci genberacije fix, je predstava, ki gledalcu ne prizanese. Ne s kletvicami, ne z zmerjanjem, ne s spolnostjo, ne s turobno brezizhodnostjo. Kljub temu, ali pa prav zato, ogled toplo priporočam vsem družinam z otroki, starimi od 14 let naprej. Zato, ker boste s pomočjo te predstave spoznali, kako krut in brezizhoden je svet drog. Zato, ker bomo starši po tej predstavi morda bolj videli svoje otroke in njihove stiske. In zato, ker bodo otroci po tej predstavi morda bolj razumeli, kako grozljivo nepovratna je pot v pogubo, na katero stopiš takoj, ko si si rekel: "Samo enkrat, samo za zabavo bom poizkusil". V svetu drog prvič nikoli ni tudi zadnjič.
