Weinstadt

Weinstadt je majhno nemško mesto v bližini Stuttgarta. Poslovenjeno bi mu lahko rekli Vinsko mesto.

Upravičenost tega imena dokaže že kratek sprehod po obrobju mesta, kjer dominirajo vinogradi. No, 1. maja gričke zavzame mladina s svojevrstnim praznovanjem praznika dela. Mladi se združijo v skupine od 2 do cca 10 oseb. Vsaka taka skupina vleče s seboj voziček, poln alkoholnih pijač in z glasnim radiem. Nevajeni alkohola so totalno nažgani in nagravžni že preden pridejo na cilj, na razgledni travnik nad mestom. Tam potem kao žurajo - krulijo, delajo iz sebe opice, vse naokrog pa smrdi po bruhanju.

Ampak - taki so grički nad Weinstadtom samo enkrat na leto. Vse druge dneve je tu glavna narava s svojim mirom in prijetnim vonjem, tišino pa zmotijo le sprehajalci in gorski kolesarji. Za slednje je tu varnih izzivov veliko.

Gunzburg

Gunzburg je prijetno, majhno nemško mesto v bližini Legolanda z velikim presenečenjem: kepica sladoleda stane 70 centov (v Kranju pa med 1,00 in 1,20 evra!). Namig: sprehod po mestnih ulicah je najprijetnejši po celodnevnem norenju v Legolandu.

Chiemsee

Tik ob avtocesti Salzburg - Muenchen je bavarsko morje Chiemsee. In na njem dva otoka, "moški" in "ženski". Mi smo obiskali "moški" otok, Herreninsel oziroma Herrenchiemsee, in tam obstali široko odprtih ust in očes.

Razlog za naše čudenje so bile še danes vidne posledice nenavadnega življenja bavarskega kralja Ludwika drugega. V svoji veliki (in neznansko dragi) ljubezni do bahavih nepremičnin je zgradil neverjetne zgradbe, kot je grad Neuschwanstein in grad Linderhof. Oba sta izredna dokaza bogastva, kjer ob sprehodu skozi sobane samo strmiš.

Ampak, dragi moji, pazite zdaj - omenjena gradova sta kljub vsemu svojemu bogastvu šele skupaj vredna toliko, kot njegova palača na moškem otoku na Chiemseeju. Ta je kopija versajske palače, med ogledom pa občuduješ tako neverjetne stvari, kot je zlata postelja. Še huje - palačo si je gospod kralj postavil kot poletno rezidenco, v kateri je nameraval preživeti do tri tedne na leto. Uspelo mu je samo enkrat, saj naslednjih počitnic ni več dočakal ...

Sam nikoli ne maram muzejev in vodenih ogledov. Ampak zgradbe kralja Ludwika, še posebej pa tale palača na Chiemseeju, to je pa obvezna postaja na poti vsake družine!

Fotografiranje je v palači prepovedano, si jo pa lahko lepo ogledate na njihovih spletnih straneh.

Salzburg

Salzburg, mesto, ki si ga želijo videti ljudje s celega sveta, in so zato pripravljeni plačati drage letalske karte, je za Gorenjce ob varčni vožnji oddaljen samo poltretjo uro.

Mesto ima dušo, zato se je vsakič znova prijetno sprehoditi po njegovih ulicah. Za poceni parkiranje zaviješ z avtoceste ob prvem izvozu za Salzburg, se pelješ mimo živalskega vrta proti centru in parkiraš za en evro na uro skorajda tik pod gradom. Od tam je samo še nekaj minut peš hoje do starega mestnega jedra.

Obvezna postojanka je Mozartova rojstna hiša,

še bolj pa kraji, kjer so bili snemani deli nepozabnega filma Moje pesmi moje sanje.

Legoland

Za vse, ki so ali želijo biti otroki. Šest ur vožnje iz Kranja, z lepim in cenovno ugodnim kampom, idealnim za avtodome in prikolice, in seveda z drago vstopnino, ki si jo s skrbno preučitvijo različnih možnosti lahko precej znižaš. Če mu dovoliš, ti Legoland za ves dan na obraz nariše nasmeh in v tebi spet zbudi razigranega otroka.

Za nadaljevanje zgodbe o našem potovanju po Nemčiji čisto spodaj levo klikni na gumb "Novejša objava".

Grad Kamen

Čemšeniška planina

Po obisku Arboretuma Volčji Potok smo premogli ravno še dovolj energije za osvojitev kakšnega bližnjega nižjega hriba. Družinski vodič (žena) je našel Čemšeniško planino, kjer še nismo bili nikoli. Do vrha vodi prijetna, varna in fizično ne preveč naporna pot. Zaradi oblačnega vremena pa smo bili na vrhu edini gostje. Nenavadno za sobotno popoldne. Prostora je dovolj za igro, kar nekaj je tudi igral, zato je Čemšeniška planina vsekakor "družini prijazen" cilj.

Dinozavri, ki niso poteptali tulipanov

Zgodilo se je seveda v Arboretumu Volčji Potok.

Zgolj rože za otroke nikoli niso dovolj močan magnet za obisk, ampak z dinozavri in upoštevajoč res odlično otroško igrišče, ki ga imajo, je dan tudi zanje postal zanimiv.

Novo rojstvo naše češnje

Sladek spomin na prihodnost

Pomlad je končno zmogla toliko toplote in svetlobe, da se je drevje na našem vrtu začelo prebujati. Češnja s svojim prebujanjem vsak dan bolj jasno obuja spomin na lanski sladki pridelek in vzbuja pričakovanje, da bo takole lep pogled v krošnjo tudi letos. Kmalu ...

Pusti grad

Puščobe, ki straši iz imena našega današnjega cilja, na poti ne srečaš nikjer. Ravno nasprotno! Manj kot pet minut zatem, ko na avtocesti Kranj - Jesenice zapustiš avtocesto na izvozu za Radovljico, se znajdeš na čudoviti, tri ure dolgi, povsem lahkotni peš poti. Začneš s prečkanjem Save čez Fuxovo brv, ki v otrokih prebudi domišljijo.

Nato nadaljuješ po prijetni poti, večinoma skozi gozd, kjer otroci spet najdejo cel kup razlogov, da sprostijo svojo pustolovsko žilico.

Višinske razlike je na vsej poti le za sto metrov, zato ti sape nikjer ne zmanjka. Prav tako je dovolj tudi svežega zraka, miru in lepega razgleda na Radovljico.

Do Pustega gradu vodi krožna pot. Sicer lahko od Fuxove brvi ubereš bližnjico in opraviš izlet do gradu in nazaj v eni sami uri. A je lepota gozdne poti vredna daljšega sprehoda. Tako narediš ovinek po gozdni učni poti, in ob prihodu na Pusti grad sta za tabo že dve tretjini vse poti.


Pusti grad so okrog leta 1190 zgradili Ortenburžani na strateški legi nad Lancovim. Strateški legi danes izletniki pravimo drugače - fantastičen razgled! Sam grad je bil dolgo časa povsem pozabljen, pred nekaj leti pa so ga domačini spet iztrgali iz objema gostega grmovja.

O čudovitem razgledu in prijetni poti do njega se splača prepričati osebno!

Koliko smo vredni

Tale ni moja, je pa lepa:

Bankovca za 20 evrov si želi vsakdo. Cenjen je tudi, če je zmečkan, pohojen, umazan, celo malo strgan. Ne glede na grde stvari, ki mu jih naredimo ljudje, je še vedno vreden svojih 20 evrov.

Tudi ljudje mnogokrat pademo, smo zmečkani, pohabljeni, na tleh v umazaniji. Takrat čutimo, da smo nevredni ljubezni, nevredni topline, nevredni samih sebe. Pa vendar, ne glede na to, kaj se je zgodilo in kaj se bo zgodilo z nami, nikoli ne bomo izgubili svoje resnične vrednosti.

Umazani ali čisti, zmečkani ali urejeni, še vedno smo neprecenljivi za tiste ljudi, ki nas imajo radi.

Veličina našega življenja ne prihaja od tega, kar imamo ali koga poznamo, temveč od tega, kdo smo. To pa je nekaj, kar nam nihče ne more vzeti!

Megla na Krvavcu

Tisti, ki so kdaj gledali grozljivko "Megla", so jo ta konec tedna lahko podoživeli na Krvavcu. Spet drugi so lahko na lastni koži izkusili, kakšno bi bilo življenje v oblaku. Predvsem slabo vidljivo ...

Ob vidljivosti skoraj nič se zdi smuka nemogoča. A ko zaradi megle večina smučarjev obupa in se vrne v dolino, z njimi odide tudi strah pred hitrimi smučarji. Takrat pridemo na svoj račun družine z majhnimi otroki. Ker tako ali tako vozimo počasi, megla na hitrost ne vpliva. Imaš pa občutek, kot da Krvavec obratuje samo zaradi tebe. Drugih ljudi pač ne vidiš, pa čeprav morda stojijo le 30 metrov preč od tebe. Skratka, tudi v megli se da povsem nasmučati. Toliko, da noge rečejo "dovolj"!

Objemi življenje

In kljub temu še vedno vidim idiote, ki se v avtu ne privežejo ...

Poglej si filmček ...

Pomlad je prišla tudi na Bled

In jaz sem mislil, da sem edini, ki se je spomnil prvi pravi spomladanski sprehod opraviti na Bledu. Ojej ... Hodili smo kot v procesiji, prehitevanje ni bilo možno. A je bilo vseeno lepo. Ker je bilo pomladno!

Pozdrav pomladi

Aaaahhhh, kako paše tale vonj po pomladi! Ni šans, da bi na tak sončen dan, ko sneg prizna svoj poraz toplemu soncu, ostali v hiši!

Kljub temu, da jo imamo skorajda pred nosom, smo šli danes šele prvič v življenju na sprehod skozi Dolžanovo sotesko nad Tržičem. Super sprehod!

Kaj je to?

Ta štiri minute dolga zgodba mi je spravila solze v oči. Ker sem bil v drugih okoliščinah, a z enakimi posledicami, tudi sam prevečkrat tak.

Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.

Srčkova torta za Živin peti rojstni dan

Nergači

Rokizem št. 10

Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi.

Živim!

Letošnje leto je v naši družini kot zakleto. Dva izmed najožjih sorodnikov se borita za življenje, oba žrtvi vsak svoje hude bolezni. Seveda je bila moja prva reakcija, da sem se zasmilil sam sebi. Zakaj me je doletela vsa ta skrb, vse te težave? Čez par dni sem se v svojem tarnanju ustavil. Halo?! Zakaj pa jaz tarnam? Pa kaj potem, če imam zaradi teh bolezni skrbi in delo. Še vseeno ostaja dejstvo, da jaz nisem bolan. Živ sem in zdrav. Moja energija, ki jo vlagam v bolne sorodnike, je le delček vsega, kar v boj proti bolezni vlagata obolela sorodnika.

Spet sem torej pozabil na enega glavnih pravil, ki se ga skušam držati: življenje je lepo! Vsak dan znova pa se vsak človek sam odloči, katero plat dneva bo vzel za glavno – lepo ali slabo. Ja, prav vsak dan nam da dober razlog za tarnanje. A prav vsak dan nam da tudi obilico dobrih razlogov za veselje. Kako se boš danes odločil(a) ti?

Motivacija prek tehnologije

Na začetku januarja sem svoj stari ipod nadgradil z Nike+ senzorjem, ki mi zdaj meri tek in podatke zbira na privlačni spletni strani Nike Running. Nakup je bil posledica moje želje najti dodatno motivacijo za tek.

Trenutno zadeva deluje in me res motivira, da večkrat obujem svoje tekaške čevlje. Grafi, ki analizirajo moj tek, so namreč dobra motivacija, Še bolj pa cilj, ki sem si ga vnesel na spletno stran - do konca leta opraviti vsaj 100 tekov. Program me vsakič znova opozarja, kako pridno izpolnjujem ta cilj, in me vabi na nov tek.

No, danes pa sem po teku doživel še eno, povsem nepričakovano presenečenje. Ko sem ipodu sporočil, da je teka konec, se je običajnemu ženskemu glasu, ki opiše pretečeno pot, na koncu pridružil še moški glas. In to ne katerikoli glas, ampak glas slavnega Lancea Armstronga. Glas je dejal:

"This is Lance Armstrong. Congratulations! This is your longest run!"

Kul, kajne?

Zimsko veselje

Teci, Rok, teci!

Sedeče pisarniško delo in velika ljubezen do dobre hrane zahtevata svoj davek, ki sem se ga odločil plačevati z rekreativnim tekom. A hudir je, da moja navdušenost nad tekom niha. Kakšen mesec, dva ali tri pridno tečem, potem pa par mesecev spet nič. Manjka mi motivacija, nek konkreten cilj.


Tisti, ki radi tekmujejo, si pri motivaciji vsako leto lahko pomagajo z odločitvijo, da se bodo udeležili ljubljanskega maratona. Odločen cilj, ki zahteva jasno pot do njega - reden tek. Jaz tekmovanj ne maram. Rad tečem sam ali v dvoje, z ipodom in kupom podcastov. Zato sem iskal drugo motivacijo in se odločil, da preizkusim Nike + sistem. Za 35 evrov sem si torej pravkar kupil senzor, ki šteje korake, in podatke brezžično prenaša v ipod. Po teku podatke preneseš na spletno stran NikeRunning. Stran ima lep uporabniški vmesnik, kjer si lahko določiš cilje, treninge, ali se pridružiš kakšni skupini, recimo "365 km v 365 dneh". Stran potem spremlja uresničevanje zastavljenih ciljev in ti grafično prikazuje, kako priden ali len si.


Zdaj upam, da mi bo igračkanje s tem sistemom dalo motivacijo, da se spet zaženem v tek. Vsaj 365 km v 365 dneh bom pa že zmogel, kajne? Pravkar sem pretekel mojih prvih 6 kilometrov letos in prvih 6 se je tudi zapisalo na NikeRunning. Grafikoni so se že lepo izrisali in takoj dosegli svoj učinek - hočem še, da bo graf postal lepši!

Avatar

Danes sem si končno ogledal menda najdražji film na svetu do sedaj, Avatar.

Kritiki so za film pisali, da sicer nima kakšne posebne zgodbe, da pa je slika že sama po sebi toliko fascinantna, da je film vreden ogleda. No, moj vtis je bil, zanimivo, ravno obraten. Sama slika je bila res dobra, ampak tisto, kar se me je res dotaknilo, je bila prav zgodba.

Po filmu sta mi v glavi ostali dve besedi: ljubezen in ekologija. Iz dvorane sem šel z neizmerno željo ljubiti in bit ljubljen, imeti prijatelje, se veseliti z njimi v naravi, ki bi jo čuvali in spoštovali.

Avatar je meni osebno govoril o dveh svetovih. Prvi svet je bila naša Zemlja, onesnažena, neprijazna za življenje, ker smo jo ljudje čisto uničili v imenu razvoja. Drugi svet je bil planet nekje daleč stran, kjer so živela na videz primitivna bitja, a v pristnem osebnem stiku z naravo. Spoštovali so jo, ji bili hvaležni za njene darove. Živeli so v raju, tako lepa je bila ta njihova narava.

Na tem planetu je bilo veliko ljubezni. V njihovih gozdovih si bil lahko srečen že samo zato, ker si obstajal. Za srečo nisi potreboval dosežkov sodobne tehnike, ampak oči in ušesa, dovzetna za naravo in njena živa bitja.

Želim si, da bi se na Zemlji znali pravočasno ustaviti, preden bo prepozno. Želim si, da bi naši otroci živeli na Zemlji, ki bi bila vsaj malo podobna planetu iz Avatarja. Želim si, da bi moji otroci živeli na Zemlji, polni ljubezni, prijateljstva in neokrnjene narave. Želim si, da teh prizorov ne bi doživljali na filmskem platnu, ampak v resničnem svetu. Želim si, da bi fikcija postala resničnost!

Official Avatar Movie

Boom De Ya Da

I love the whole world

Bela lepota snega

Zunaj sneži. Rad imam sneg. Njegova belina razsvetljuje temne zimske dneve, prinaša veselje in smeh na otroške obraze.


Sneg prinese v naravo mir, hrup prometa postane tišji. Morda bo sneg utišal tudi nergače. Saj veš, tiste ljudi, ki vedno samo jamrajo. Takih se izogibam. Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi. Zato se trudim živeti brez TV poročil (tam skoraj vsak prispevek naredi kakšen nergač), brez rumenega tiska, in brez tistih, ki niso nikoli zadovoljni. Ker jim ne dovolim, da bi s svojim črvičenjem potopili mojo ladjo življenja.


Zunaj še vedno sneži. Lepo in mirno je. Naj bo prav tako - lepo in mirno - tudi letošnje leto!