Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.