Kraški rob

Kraški rob je dobesedno rob. Dolga leta sem ga občudoval s poti z morja, nekdaj na stari črnokalski cesti, zdaj z viadukta. Od daleč s svojo ostro zarezo v kraško zemljo obljublja lepe razglede na vse strani, zato smo jih odšli raziskat.

Izhodišče naše kratke pešpoti je bila vas Podpeč, do katere se pride s Črnega kala. Tako kot je pešpot od Podpeči do Kraškega roba nezahtevna, je cesta od črnega kala do Podpeči zahtevna. Ponekod je bolj dvorišče starih hiš, kot pa cesta. Ozka, klavstrofobična, a hkrati adrenalinska. Ni pa za tiste, ki svojo pločevino ljubkujejo ... Na poti smo srečali obrambni stolp iz 15. stoletja, ki skorajda pravljično prebiva sredi zelenja:

Na vrhu pa užitek. Toplo sonce nas je tik ob robu zleknilo na prijetno travo, kjer smo se eno uro greli in uživali. Pod seboj smo gledali vlake, kako si režejo svojo pot skozi gričevje in sopihajo po najprometnejši in eni najbolj strmih prog v državi. Oči smo počivali na oblinah morja, ušesa crkljali ob pomladni pesmi ptic.

Ali lahko opaziš, kako majhni smo ljudje na robu, malo bolj desno od sredine fotografije? Ena majhna pikica je sicer 1,9 metra velik dedec, ki z obema rokama maha proti fotografu, pa se ga na robu komajda vidi:

Mmmmm, narava, kako mi pašeš!

Postojnska jama

V Postojnski jami sem bil doslej samo enkrat, pred dvema desetletjema. Dolgo sem čakal na pravo priložnost, da jo obiščem v novi vlogi - ne več kot otrok, ki se čudi igri podzemne narave, ampak kot očka, ki se smehlja ob strmenju svojih otrok.

Danes sem spoznal, da je slika Postojnske jame v mojem spominu očitno že precej zbledela. Večji del prizorov mi je bil namreč povsem nov. Vhoda in izhoda iz jame si sploh nisem predstavljal taka:

Podzemni svet pa je bil še vedno tak, kot sem se ga spomnil iz otroštva. Le precej večji:

Zagotovo pa v mojem otroštvu ni bilo v jami tegale kostkota:

No, saj ga tudi prihodnji mesec ne bo več. Je bil v tej luknji samo na obisku.

Pasji preval

Inštruktor v osnovni pasji šoli, sicer vodnik reševalnega psa, nam je pojasnjeval, da učenje trikov večinoma nima nobene uporabne vrednosti, da pa je eden od najboljših načinov za nadgrajevanje odnosa med lastnikom in psom. Kaj psa pri trikih učiš in kako, je stvar posameznika, pomembno je le, da je to učenje igra in da se prek nje pač ukvarjaš s svojim psom.

In tako mi je včeraj popoldan, ko sem po osemurnem sedenju v pisarni končno doma prišel na toplo pomladansko sonce, med vadbo ukazov prišlo na misel, da bi morda tudi Heli naučil kakšen trik. Kako in katerega? Pojma nimam, ker tega nikoli nisem počel.

Ravno med tem razmišljanjem se je Heli ulegla na hrbet, da bi jo božal po "podvozju". S tem mi je dala super namig - naučil jo bom delati "preval". S pasjim priboljškom v roku je trajalo samo 5 minut, pa je že razumela, kaj želim. Moje iskreno navdušenje nad opravljenim prevalom je bilo tako očitno, da je potem še z večjim veseljem vajo delala naprej. Videla je, kako sem tega otročje vesel, in zato z veseljem ponavljala.

Danes sem ponosen in važen. Ker imam psico, ki zna na ukaz narediti preval :)

Klic pomladi

Danes smo bili med tistimi srečneži, ki smo dovolj zgodaj zaslišali čudoviti klic narave, da smo lahko pobegnili v prebujajočo se naravo. Kakšen dan! Toplo sonce, prijetna družba prijateljev, sveži zrak!

Prvič v življenju smo šli na Osolnik in na Govejek. Obisk obeh točk oblikuje prijetno krožno pot, nezahtevno in zato primerno za mlade družine.

Drevesa z zgornje slike spadajo k naravnemu počivališču na Osolniku, kjer stoji podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata iz leta 1551.

Tole spodaj je pa Govejek, kjer nas je sonce vrglo na toplo zemljo, da smo srečni "martinčkali":

Pot z Govejka nazaj dol na izhodišče nas je vseskozi vodila ob potočku, ki je ustvarjal lepe male slapove in nam z žuborenjem pel popotne pesmi.

Ne moreš verjeti!

Danes mi je kolega po emailu poslal kopijo članka, objavljenega na srbskem spletnem portalu. Ne moreš verjeti, kako se vtikajo v moje povsem osebne zadeve. Zaradi težav s povezavo dodajam kar sken spletne strani:

Še prepis teksta:

Rok Istenič, PR-ovec gospodina Kordeža, pronađen je jutros oko 6 časova u nesvesnom stanju na savskom keju u Beogradu. Prema nalazima laboratorijske analize u MUP-u Srbije, Istenič je u krvi imao čak 0,51 posto alkohola, što je do sada najveća zabeležena vrednost u domaćoj medicinskoj praksi.
Istenič je pronađen jutros bez svesti na beogradskom savskom keju, između Brankovog i železničkog mosta. Prvi su ga primetili meštani obližnjeg romskog naselja, koji su odmah pozvali hitnu pomoć.
U policiji navode da ovakav slučaj još nisu imali, jer količina alkohola od 0,51% koju je Rok imao u krvi daleko prevazilazi najveće vrednosti sa kojim su se susretali domaći lekari.
Da podsetimo, dozvoljena količina alkohola u krvi tokom vožnje je 0,05%, a već preko 0,2% čovek počinje da gubi razum i svest.
– Videla sam tog gospodina rano jutros, kad sam prostirala veš – kaže Šakira Halilović, majka osmoro dece iz obližnjeg romskog naselja, i nastavlja:
– Još je bio svestan kad sam mu prišla, taj Istenič. Pitao me da li sam videla neke tablete u vazduhu... tablete na struju, tablete-baterije, tako je nešto mrmljao... Kakva struja, pa mi ovde ni struju ni vodu nemamo, rekla je Šakira našem novinaru.
Istenič je zadržan u Kliničkom centru radi daljih ispitivanja, a lekari kažu da mu život, i pored ogromnog trovanja alkoholom, nije u opasnosti.

Bodi pošten, prijazen, zanesljiv

Ker je Heli moj prvi pes, sem se zaradi sebe in seveda tudi zaradi psice takoj vpisal v pasjo malo šolo. Na moje veliko presenečenja pa spoznavam, da se ob učenju pasjih veščin zraven učim še veliko o življenju na sploh. Večina pravil odnosov med človekom in psom namreč lepo deluje tudi v vsakdanjem življenju.

Tako gre tole: pes mora v svojem gospodarju najti prijatelja in zaveznika. Vedeti mora, da bo pri tem človeku vedno našel varno zavetje pred tegobami sveta. Gospodar ga bo vodil v pravo smer, ga opozarjal na napake in ga učil delati prav. Obenem bo vedno pošten, nikoli mu ne bo delal krivice. Napaka bo sprožila upravičeno in obvladovano grajo, dobro delo bo sprožilo takojšnjo pohvalo in nagrado. Pri svojem gospodarju mora pes najti topel, prijazen dom.

Lepo, kajne? In zakaj bi bili taki samo do psov? Ali si naš sočlovek ne zasluži enake obravnave? Seveda si jo, samo žal ne hodimo v tako malo šolo odnosov med ljudmi. Pa bi morali. Ker bi bil potem svet lepši.

Ponosen!

Danes sva jo dobila in se takoj že prijavila naprej, v osnovno šolo. Uživava!

Vse pohvale Klubu vodnikov reševalnih psov Kranj, res so dobri!

Dobri in slabi dnevi

Danes sem imel slab dan. Pa vam ne bom razlagal o njem.

Saj vem, bralcu tega bloga dajem varljiv vtis presrečnega življenja brez padcev. To seveda ni res. Žalosti, jeze, solz in groznih napak imam dolg seznam. A mislim, da ima vsakdo med nami dovolj svojih težav in da ni nobenega razloga, zakaj bi s svojimi temnimi sencami moril še druge. Zato vam raje kažem samo najsvetlejše plati mojega življenja. Kažem vam smeh in veselje. Ker upam, da sta oba nalezljiva.

Pa vendar - danes sem imel slab dan. Ko sem si zvečer umival zobe, me je Moja vprašala: "A bo vse v redu?"

Sam sebe sem presenetil, ko sem takoj samozavestno izstrelil: "Seveda bo!" Potem sem se zamislil nad svojim odgovorom in spoznal, da je povsem pravilen. Isti trenutek sem spoznal preprosto resnico:

Dobri in slabi dnevi imajo vsi eno skupno, neizbežno lastnost - oboji vedno minejo!

Torta za teto Mileno

Irena se je spet izkazala. Dva dni je bila službeno v Beogradu, domov se je vrnila ob 22:00 in takoj začela delati torto za teto Mileno, ki je naslednji dan praznovala.

Pred japonskim veleposlanikom

Aikidovci, med katerimi je tudi naš Filip, so danes v dvorani vojašnice Franc Rozman Stane v Mostah v Ljubljani predstavili svoje znanje aikida njegovi ekselenci g. Shigeharu Maruyami, ki je japonski veleposlanik v Sloveniji.

Veleposlanik je šefu kluba podelil posebno priznanje za širjenje japonske kulture in športa.

Šesta

Če prav razumem tole verižno blogarsko zadevo, naj bi vsak, ki ga potunkajo, med mapami svojih fotografij izbral šesto mapo, jo odprl, in v njej našel šesto sliko.

Mene je potunkala Prijateljica ...

K sreči je taka, da jo upam tudi javno objaviti ... Njen datum je 19. 12. 2008. Srednji zasačen med pripravo piškotov v trenutku, ko smo jih tunkali v vročo čokolado. No, ujet je bil bolj med degustacijo vroče čokolade, sicer namenjene oblivanju piškotov.

Zdaj bi moral baje (če prav razumem tole verigo "šest") še jaz najti šest blogerjev in jih potunkati, naj objavijo šesto sliko v šesti mapi. Pa kje naj najdem šest blogerjev, takih, da jih tole še ni doletelo?! Nisem jih našel. Če se kdo prostovoljno javi, naj me pa le reši ...

Evolucija smučarja

Pred dvema tednoma smo imeli med otroki enega smučarja in dva "kr neki", viseča na smučarskih vajetih. Danes, po štirih dnevih Krvavca in dveh dnevih Bodentala pa imamo tri smučarje.

Najbolj se je "strgalo" srednjemu. Ta je bil dva tedna nazaj življenjsko odvisen od vajeti, danes pa ga urejene proge dolgočasijo in uživa na grbinah:

Po dolgem skoku še popoln doskok brez padca:

Za piko na i smo pa še taščo spravili na smuči. Prvič v njenem življenju! Ona je bila zvezda našega dneva:

Jan me boža

Urejam slike v računalniku in si na iTunesu ob tem vrtim pesmi Jana Plestenjaka z zadnjega albuma "Klasika". Boža, tako zelo boža ta glasba! Pesmi so znane, a nekako preoblečene, drugače izvedene, in jih zato slišim prvič. Dobre so zdaj še boljše! In veš, moj dragi bralec, Jan je ful fajn človek. Sem ga imel priložnost osebno spoznati, se z njim pogovarjati. Preprost, pošten in prijazen je. Dober človek je.

Bodi gola:

Zabodla si globoko
in me rezala kot kruh,
zabodla si globoko v srce.

In pila si ljubezen,
kot da vino voda je,
pila si ljubezen najino.

Vzemi me
in posuši me kot veter z morja,
vzemi me za slovo.

Čaraj me,
ker tako ne zna nobena druga,
čaraj me, lažje bo.

Bila sva dva oblaka,
ki letela sta brez kril,
letela sta oblaka v isto smer.

Zdaj padajo na zemljo
solze s tistega neba,
ker padava na zemljo dol midva.

Vzemi me,
preden greš in strgaš moje sanje,
vzemi me za slovo.

Pusti me,
staro srajco in okus poljuba,
pusti mi, lažje bo.

Krvavec po uradnih urah

Pred začetkom zimskih šolskih počitnic smo letos prvič izkoristili možnost poceni bivanja v Merkurjevi počitniški hiši na Krvavcu. Kranjčanu, ki imam Krvavec pred nosom, se mi je spanje na Krvavcu vedno zdelo nesmiselno, po treh nočeh na Krvavcu pa sem mnenje popolnoma spremenil. Res je nekaj dela s tem, da znosiš vso prtljago do gondole, nekaj stroškov s tem, da ti jo z motornimi sanmi pripeljejo do koče, in nekaj manj udobja zato, ker si pač s seboj vzel le to, kar lahko spraviš v čim manj nahrbtnikov. A tu se minusi nehajo.

Med plusi je letos prvi prišel sneg. Veliko snega:

Drugi plus je mir. Ravno prej opisana logistična zahtevnost namreč zagotavlja, da ostane ob 17:00 na Krvavcu samo še zelo malo ljudi. In takrat se ti Krvavec pokaže v čisto drugačni luči. Skrivnostni hrup bogato razsvetljenih snežnih teptalcev, zaradi strmine z jeklenico kar privezanih na vrh hriba, je edini del civilizacije, pa še ta kmalu potihne. Nato pa ostane samo čista narava. Nobenih avtomobilov, nobenega hrupa, skorajda nobenega človeka. Samo še ti, ki samega sebe končno spet slišiš. In zjutraj si prvi, ki se spustiš po sveži progi, rezilo tvojih smuči jo razdeviči in v njej pusti sled tvojega drsenja po še nedotaknjenem, lepo steptanem snegu. Mmmmm .... Zvčer pa podobna zgodba s sankanjem. Samo ti in tvoja družina, drveč po snežni cesti navzdol. Juhej!

Moj vrhunec je bilo večerno ležanje na sveže poteptani smučini, kjer sem opazoval sončni zahod in hkrati kot ljubitelj tehnike še občudoval zmogljivosti snežnega teptalca, ki se je le nekaj metrov proč od mene vzpenjal v hrib.

Krvavec pozimi, izven uradnih ur, torej toplo priporočam!

Oglas

Alenka Godec

S tole objavo želim izreči javno zahvalo Alenki Godec. Dobil sem namreč njen CD »So najlepše pesmi že napisane«.

Veš, glasba s tega CD-ja zame in za mojo ženo ni samo glasba. Je Življenje. Odkar je ta glasba v najinem domu, se vrti vsak dan, in vedno prinaša v najin dom toplino, veselje in energijo. Prinaša iskren nasmeh na najina obraza, prinaša sproščenost in dobro voljo. Ta CD ozdravlja človeško dušo, utrujeno od norije vsakdanjega sveta. Ta CD me spet spominja, da je svet v svojim bistvu dober, samo mi ga prevečkrat zamažemo s črnim pogledom.

Zatorej res – iskrena ti hvala, Alenka! Za vso ljubezen, ki jo s tvojo glasbo deliš nam.

Mimogrede –Alenkine priredbe so večinoma boljše kot originaIi, kar se zgodi skoraj nikoli …

Fotografija: www.alenkagodec.com

Sladka Kitty

Moja Irena je super! Občudujem njen trud, vložen v rojstne dneve najinih angelčkov. Tokrat je bila na vrsti Živa, 4. rojstni dan. Priprave na izdelavo torte so se začele tako, da sta Živa in Irena brskali po internetu, dokler ni Živa rekla: "Tole torto bi mela". Da bo roza, smo itak vedeli že dolgo ... Ker mora biti vse roza. Potem je sledilo delo, veliko dela. In na koncu super torta, ki je Živi v očkah prižgala zvezdice :)

Popoln začetek popoldneva

Danes se je zgodilo nekaj izrednega. Z Ireno sva iz službe prišla brez otrok, ker jih je mama peljala na sladoled. Jaz te enourne priložnosti ne bi znal izkoristiti, pa imam k sreči ob sebi Pametnejšo. Ta se je takoj začela preoblačiti in mi samo rekla: "Tečt greva!" Prvič letos skupaj, drugič ali tretjič v življenju skupaj ...

In sva šla. Smo šli, saj je šla še Heli zraven. Prvič ta teden sem zagledal nebo, ko se je na delu nebeškega stropa oblak raztrgal in namignil na modro lepoto, ki jo je skrival nad sabo.

Super je bilo! Zasnežena, tiha polja, svež zrak, najdražja pa ob meni zasopla kot da bi ... :) No, saj veste ...

Fantastično, kako so najlepši trenutki življenja drobne minute ali ure tam, kjer nič ne stane. Za srečo ne potrebuješ denarja, samo Najdražjo in čas.

Le ta presneti pes ... Udiralo se ji je pod nogami, eno uro smo tekli ... In se ni utrudila. Nič! Halo?! Tega psa sploh ne znam zdelat! In to mi je všeč!

Premagan strah

Čudovito je delati z ljudmi, ki obvladajo svoj posel. Točno to se mi je zgodilo v Zavetišču Horjul, kjer smo našli našo Heli. Lastnica zavetišča obvlada svoj posel in dobro pozna "svoje" pse. Tako je imela tudi glede Heli povsem prav, ko je rekla, da nas z njo čaka delo, ampak da ji zapuščeno življenje na ulici ni pustilo nobenih nepopravljivih posledic. Veseli me, da je imela prav.

Eno od bremen preteklosti, ki jih je Heli nosila v sebi, je bil strah pred drugimi psi, ki jih je srečala na ulici. Prvi dan se je na sprehodu prestrašila še nekega cucka, velikega komaj kaj več od moje roke od prstov do komolca. Potem pa je šlo počasi na boljše, bolj, ko se je družila s psi na ulici in v pasji mali šoli, bolj jih je sprejemala.

Danes nas je zelo razveselila, ko je na svoj vrt spustila sosedovo psico, prav tako najdenko. Več kot eno uro sta se lovili in igrali, in nobenega strahu ni bilo več. Do danes je bila namreč tudi do sosedove psice zelo zadržana, včasih celo prestrašena, Zdaj je tega očitno konec. Super! Pa še utrudila se je, da zdaj vsa zadovoljna počiva.

Heli, prostor!

V pasji šoli se zadnji mesec učimo tudi ukaza "prostor". Ob tej besedi naj bi se pes ulegel na tla. Žal pa mi pri Heli ta ukaz ne deluje. Kadarkoli sem ji ukazal "prostor", me je samo pisano gledala, potem pa se je obrnila in odšla drugam. Za moj ukaz ji ni bilo mar.

Danes pa je zadeve prevzel naš devetletni Filip. Niti malo nisem verjel, da mu bo uspelo. Pa je vseeno poizkusil, s "klikerjem" in pasjimi piškoti, tako kot vedno doslej tudi jaz. Meni ni nikoli uspelo. Filipu je uspelo takoj!

Naša Heli se zdaj zna pravilno odzvati na ukaz "prostor". No, ja , vsaj takrat, kadar ji to ukaže Filip ...

Aja, kliker, to je pa majhna reč, ki ob pritisku odda zvok, "klik", ki psu pove, da je nekaj naredil dobro:

Zmota

Poročil sem se relativno mlad, pri 23 letih. Takrat sva bila oba še študenta. Živela sva vsak pri svojih starših, videla se nisva vsak dan, noči nisva nobene dočakala skupaj. Poroka se je zdela idealna. Verjel sem namreč, da poročeni moški seksajo vsak dan.

Zmotil sem se.

Odvisen od Lost

Ne znam brez njega!

Vauuuu, kako je dober! Res, Lost je najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo na televiziji! Priporočam tudi ogled spletne strani. Dobro izdelana, s čudovitim gadgetom, prek katerega zaslonček s filmi enostavno zgolj z enim samim klikom vključiš v svoj blog, facebook itd.

7 kyu

Sedmi kyu ni nič nenavadnega, če se spoznaš na aikido. Aikido pa ni nič nenavadnega, če se spoznaš na obrambne veščine.

Aikido je v osnovi obrambna borilna veščina. Uči, kako se obraniti napada tako, da silo napadalca obrneš proti njemu samemu. Morda največja razlika med aikidom in drugimi borilnimi veščinami pa je v odnosu do napadalca. Cilj je namreč obvladovanje nasprotnika, ne pa njegovo uničenje.

Aikido zaradi svoje obrambne usmerjenosti ne pozna tekmovanj. Obstajajo pa izpiti. 7 kyu je prvi izpit, po njem pa lahko začneš nositi beli pas.

Našemu Filipu je danes uspelo! Močna volja je premagala vročico viroze. Kot pravi dedec je vzdržal bolezen in uspešno naredil izpit. Zdaj si je, tako kot smo bili dogovorjeni, prislužil svoj kimono. Težko ga je čakal, saj je bil ob njem samo še en učenec brez kimona. Vsi ostali so "uniforme" že imeli. Še pred naslednjim treningom lahko kimono kupi. In seveda beli pas.

Pesjanka!

Doma sem, z dvema bolnima otrokoma. Sem v svoji najnežnejši, najprijaznejši verziji. Sem spada seveda tudi kuhanje bolniškega kosila. Rižota s piščančjim mesom je bila v načrtu. Pa sem najprej pridno narezal surovo piščančje meso. Na drobne koščke, samo najlepše dele mesa, vse ostalo je šlo v koš za smeti. Potem sem prižgal štedilnik, da bom meso popekel.

Zazvonil je gsm. Služba, novinarka. Samo par minut sem bil v vzporednem svetu. Kmalu sem bil nazaj v kuhinji, pripravljen, da dam meso v posodo. Meso? Kakšno meso?! A ni bil na kuhinjskem pultu še pred tremi minutami kup najlepšega možnega piščančjega mesa, nasekljan na drobne kose? Ja, bil je. Ampak zdaj je bilo tam samo še 6 majhnih koščkov mesa. Najmanjših koščkov. Blizu pa pes. Z najbolj nedolžnim pogledom na svetu, seveda.

Pesjanka!!!! V koooočoooooo!!!!!

Danes bo za kosilo brezmesna rižota. Zvečer pa najbrž še driska. Ker dvomim, da bo surovo meso naši pesjanki povzročilo kaj lepega. Prebavne motnje pa najbrž res.

Grrrrrrr!

Pasji pozdrav, najlepši pozdrav

Prideš domov iz službe. Izčrpan. Zraven tebe žena, izcuzana od službe. Zraven tebe otroci, utrujeni od šole. Nekaj težkega je v zraku. Kot oblačno vreme, za katerega ne veš, a se bo spremenilo v nevihto ali pač vseeno morda v sončen dan. In potem to krdelo nekam mrkih obrazov doma pozdravi pasja lepotica Heli. Iskreno, prisrčno, totalno nasmejana. Vriskajoča od prvinskega veselja nad preprostim dejstvom, da si prišel. Ne obremenjuje se s tvojo službo, plačo in drugimi skrbmi. Zadostuje ji, da si. In to tudi zelo opazno pove.

Oblačno vreme v duši in na obrazu človeka zdrži samo še dve sekundi. Nato posije sonce. In vse je v redu. Pasja radost je neubranljivo nalezljiva.

Fotografija: Jakob (6 let)

Happy New Year

Med novoletnimi prazniki sem na meni najljubšem Radiu Ena zaslišal skladbo Happy New Year. Abba me je s to pesmijo popeljala dve leti nazaj, na poslovno novoletno srečanje. Bilo je že zgodaj zjutraj, tam okrog treh, ko so bili vsi gostje že zelo utrujeni. Glasbeniki so pospravljali opremo, zadnji gostje so večinoma že kinkali za mizami in počasi odhajali proti domu. Tedaj, ko sem bil prepričan, da se ne more zgoditi nič več, je eden od Merkurjevih direktorjev od nekje privlekel svoj CD z izborom njemu najljubše novoletne glasbe. Šel je k odhajajočim glasbenikom in jih prepričal, da so s tega CD-ja za slovo zavrteli še Abbino skladbo Happy New Year.

Dvorana je bila že prazna, luči skoraj vse pogašene, zrak utrujen in meglen od celonočne žurke. In v tem skrivnostnem ozračju se je ta naš direktor približal eni od prav tako Merkurjevih direktoric, se elegantno priklonil, jo prijel za roko in popeljal na prazno plesišče. In tam sta za nas, ki smo bili takrat že v posebnem čustvenem stanju, odplesala najlepši dunajski valček, kar sem jih kdaj videl. Kljub očitni utrujenosti, pozni uri in napornemu dnevu sta lebdela skozi zrak plesišča, da sem obstal s široko odprtimi usti. Lepa sta bila, preprosto lepa v svojem elegantnem, spretnem gibanju.

V teh časih je tudi v službah zrak marsikje meglen, udeleženci pa izmučeni. In prav zato vam želim, da bi znali skozi leto 2009 zaplesati tako, kot naša plesalca. Kljub naporom sta znala poleteti in očarati. Naj to uspe tudi vam!

Kako se je Heli spoprijateljila z avtom

Današnji dan mi bo ostal v spominu ne kot zadnji dan novoletnih počitnic, ampak kot prvi dan, ko je naša psica Heli pri svojih osmih mesecih starosti končno le premagala strah pred našim avtomobilom. Takole je bilo:

Avto je bil za Heli vedno bav-bav, ki se ga je treba na daleč ogniti. No, na žalost to velja samo za domači avto, tistih na cesti se ni nikoli bala in bi brez povodca že večkrat končala pod avtomobilskimi kolesi. Ampak tale temno modri hudič na domačem dvorišču, tega se je pa izogibala na daleč. Še posebej grozljivo je bilo, ko je ta jeklena mrcina odprla zadenjsko odprtino, ki jo ljudje imenujejo prtjažnik, in so ljudje začeli groziti, da mora Heli v to grozečo luknjo. Ni šanse! Je Heli raje počepnila, se polulala in nato obrnila in šla preč.

Tako smo jo pač vedno znova dvigovali in nosili v avto. Do danes. Kdo ve, zakaj je bilo danes drugače. Ob klicu v prtljažnik se je sicer spet pripravila na lulajoči počep, a si takoj zatem premislila in skočila v prtljažnik, kot da bi to počela že vse življenje. In po končanem dolgme sprehodu je spet brez težav skočila v avto. Super! Naš avto očitno ni več bav-bav. Zakaj, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a pri lepih stvareh itak ni prav pametno spraševati, zakaj so tu. Boljše jih je zagrabiti in uživati v njih.

Aja, ko smo ravno pri uživanju, kljub strahu pred prtljažnikom pa Heli že ves čas med samo vožnjo uživa, gleda skozi okno in seveda laja na vsakega psa, ki ga kje med vožnjo zagleda. Je kar trajalo, da sem se navadil na ta lajež, sprva me je parkrat kar pošteno prestrašila ...

Skušnjava

Vročica silvestrovega

Vsebina tele fotografije je zaznamovala večji del naših novoletnih počitnic od 31. decembra naprej. Uradno se zadeva imenuje vročica silvestrovega in je stanje, ki ga ne privoščim nikomur. Vse, kar vidite, je povzročil vroč čaj, po nesreči zlit po ustnici, bradi in majici, prek nje pa po prsih devetletnika. Opekline na ustnici in bradi, na prsih pa kože kar ni več. Bolečine hude, njihovo prenašanje pa junaško.

Naši praznični izleti so bili večinoma omejeni na redne obiske dežurne ambulante, kjer rano previjajo in spremljajo, redno pa smo deležni nejevere sester in zdravnic, da je tole lahko povzročil čaj. Sadni, jagodni čaj, blagovne znamke najboljšega soseda, če smo natančni.

V Ameriki bi najbrž že lahko tožil, ker nikjer na embalaži ni opozorila, da ob pravilni pripravi in hkratni nerodni uporabi čaj lahko povzroči opekline ...

Digitalno v analognem

Šmentana sodobna tehnologija!

Obožujem fotografije, še posebej zdaj, ko mi digitalizacija omogoča, da se igram, brez da bi me to kaj stalo. S slikanjem na film je vsak "škljoc" pomenil kar nekaj tolarjev, s slikanjem na kartico pa vsak "klik" ni nič več kot zgolj klik, saj me stanejo res samo tiste fotografije, ki so dobre. Ja, moje slike imajo tudi v teh sodobnih časih končni cilj v dobrem starem fotoalbumu, razvite na foto papirju. Ni lepšega kot v zimskem večeru listati strani zgodbe naše preteklosti, tega klikanje po računalniku ne more nadomestiti.

Ima pa analogni del moje digitalne fotografije velikega sovražnika. Medtem ko je digitalni del na blogu kolikor toliko sproten, pa sem se denimo danes zvečer končno lotil slik za v album. In v albumu se je, o groza, zgodba končala sredi leta 2007. Od takrat naprej so vse lsike še v računalniku, čakajo na izbor, razvijanje in vlaganje v album. Ti šment, kako čas beži!