Današnji dan mi bo ostal v spominu ne kot zadnji dan novoletnih počitnic, ampak kot prvi dan, ko je naša psica Heli pri svojih osmih mesecih starosti končno le premagala strah pred našim avtomobilom. Takole je bilo:
Avto je bil za Heli vedno bav-bav, ki se ga je treba na daleč ogniti. No, na žalost to velja samo za domači avto, tistih na cesti se ni nikoli bala in bi brez povodca že večkrat končala pod avtomobilskimi kolesi. Ampak tale temno modri hudič na domačem dvorišču, tega se je pa izogibala na daleč. Še posebej grozljivo je bilo, ko je ta jeklena mrcina odprla zadenjsko odprtino, ki jo ljudje imenujejo prtjažnik, in so ljudje začeli groziti, da mora Heli v to grozečo luknjo. Ni šanse! Je Heli raje počepnila, se polulala in nato obrnila in šla preč.
Tako smo jo pač vedno znova dvigovali in nosili v avto. Do danes. Kdo ve, zakaj je bilo danes drugače. Ob klicu v prtljažnik se je sicer spet pripravila na lulajoči počep, a si takoj zatem premislila in skočila v prtljažnik, kot da bi to počela že vse življenje. In po končanem dolgme sprehodu je spet brez težav skočila v avto. Super! Naš avto očitno ni več bav-bav. Zakaj, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, a pri lepih stvareh itak ni prav pametno spraševati, zakaj so tu. Boljše jih je zagrabiti in uživati v njih.
Aja, ko smo ravno pri uživanju, kljub strahu pred prtljažnikom pa Heli že ves čas med samo vožnjo uživa, gleda skozi okno in seveda laja na vsakega psa, ki ga kje med vožnjo zagleda. Je kar trajalo, da sem se navadil na ta lajež, sprva me je parkrat kar pošteno prestrašila ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar