Slovo v zavetju toplega doma

Na Valentinovo je naš ata po skoraj desetih letih znova lahko objel svojo ženo. V nebesih.

Naš ata je umrl doma, v visoki starosti. Zaspal je v toplem, varnem zavetju svojega lastnega doma, obkrožen s hrupom mlade družine, treh glasnih otrok in še bolj glasnega psa. Nobene možnosti ni bilo, da bi bil osamljen ali celo pozabljen. Niti za trenutek se na njegovem obrazu ni zabrisala kakršnakoli sled strahu pred prihajajočo smrtjo. Ves čas je bil miren, odločen, da bo vedno večje težave prenašal pogumno, ponosno. Ni želel, še več, ni dovolil pomilovanja ali objokovanja. Do zadnjega je zahteval spoštovanje njega kot človeka, nikakor ne kot nekega nebogljenega bitja. Trmasto je vztrajal. Ko ga danes zjutraj nisem mogel več zbuditi, nam je v največjo tolažbo ostalo njegovo telo, ki je v celoti, še posebej pa z obrazom dokazovalo, da je odšel v miru.

Smrti se ne izogibajmo – ne v pogovoru, ne v resničnem svetu. Sprejmimo jo. Iz lastnih izkušenj vam lahko zagotovim, da se ob umirajočem človeku stkejo vezi, tako močne in globoke, kot se prej nikoli niso mogle. Biti ob umirajočem je naporno, a hkrati tudi lepo. Ker ta odnos gradi vezi, ki jih čas ne more pozabiti ali uničiti.

Danes sem srečen, da je ata svoje zadnje tedne lahko preživel doma, in da mi je bila dana milost, da sem lahko skrbel zanj. Nikoli ne bom pozabil trenutka, ko me je med napadom bolečine z obema rokama prijel za mojo roko. Njegov dotik me je šokiral, saj tega od njega nisem bil vajen. Obsedel sem, povsem negibno, upajoč, da bo ta trenutek trajal. In je trajal. In še danes traja, saj je za večno zapisan v mojo dušo. Vzpostavila sva stik, ki je večji od nas, stik, ki povezuje nas, ki smo še tukaj, in te, ki so že v nebesih. Njegovo umiranje je torej v naš dom hkrati prineslo milost, lahko bi rekel kar okus po večnosti.

Srčkova torta za Živin peti rojstni dan

Nergači

Rokizem št. 10

Nergači so kot lesni črvi v leseni ladji. Delajo majhne luknjice, a če jih je preveč, voda vseeno vdre v podpalubje in ladja se potopi.

Živim!

Letošnje leto je v naši družini kot zakleto. Dva izmed najožjih sorodnikov se borita za življenje, oba žrtvi vsak svoje hude bolezni. Seveda je bila moja prva reakcija, da sem se zasmilil sam sebi. Zakaj me je doletela vsa ta skrb, vse te težave? Čez par dni sem se v svojem tarnanju ustavil. Halo?! Zakaj pa jaz tarnam? Pa kaj potem, če imam zaradi teh bolezni skrbi in delo. Še vseeno ostaja dejstvo, da jaz nisem bolan. Živ sem in zdrav. Moja energija, ki jo vlagam v bolne sorodnike, je le delček vsega, kar v boj proti bolezni vlagata obolela sorodnika.

Spet sem torej pozabil na enega glavnih pravil, ki se ga skušam držati: življenje je lepo! Vsak dan znova pa se vsak človek sam odloči, katero plat dneva bo vzel za glavno – lepo ali slabo. Ja, prav vsak dan nam da dober razlog za tarnanje. A prav vsak dan nam da tudi obilico dobrih razlogov za veselje. Kako se boš danes odločil(a) ti?

Motivacija prek tehnologije

Na začetku januarja sem svoj stari ipod nadgradil z Nike+ senzorjem, ki mi zdaj meri tek in podatke zbira na privlačni spletni strani Nike Running. Nakup je bil posledica moje želje najti dodatno motivacijo za tek.

Trenutno zadeva deluje in me res motivira, da večkrat obujem svoje tekaške čevlje. Grafi, ki analizirajo moj tek, so namreč dobra motivacija, Še bolj pa cilj, ki sem si ga vnesel na spletno stran - do konca leta opraviti vsaj 100 tekov. Program me vsakič znova opozarja, kako pridno izpolnjujem ta cilj, in me vabi na nov tek.

No, danes pa sem po teku doživel še eno, povsem nepričakovano presenečenje. Ko sem ipodu sporočil, da je teka konec, se je običajnemu ženskemu glasu, ki opiše pretečeno pot, na koncu pridružil še moški glas. In to ne katerikoli glas, ampak glas slavnega Lancea Armstronga. Glas je dejal:

"This is Lance Armstrong. Congratulations! This is your longest run!"

Kul, kajne?

Zimsko veselje

Teci, Rok, teci!

Sedeče pisarniško delo in velika ljubezen do dobre hrane zahtevata svoj davek, ki sem se ga odločil plačevati z rekreativnim tekom. A hudir je, da moja navdušenost nad tekom niha. Kakšen mesec, dva ali tri pridno tečem, potem pa par mesecev spet nič. Manjka mi motivacija, nek konkreten cilj.


Tisti, ki radi tekmujejo, si pri motivaciji vsako leto lahko pomagajo z odločitvijo, da se bodo udeležili ljubljanskega maratona. Odločen cilj, ki zahteva jasno pot do njega - reden tek. Jaz tekmovanj ne maram. Rad tečem sam ali v dvoje, z ipodom in kupom podcastov. Zato sem iskal drugo motivacijo in se odločil, da preizkusim Nike + sistem. Za 35 evrov sem si torej pravkar kupil senzor, ki šteje korake, in podatke brezžično prenaša v ipod. Po teku podatke preneseš na spletno stran NikeRunning. Stran ima lep uporabniški vmesnik, kjer si lahko določiš cilje, treninge, ali se pridružiš kakšni skupini, recimo "365 km v 365 dneh". Stran potem spremlja uresničevanje zastavljenih ciljev in ti grafično prikazuje, kako priden ali len si.


Zdaj upam, da mi bo igračkanje s tem sistemom dalo motivacijo, da se spet zaženem v tek. Vsaj 365 km v 365 dneh bom pa že zmogel, kajne? Pravkar sem pretekel mojih prvih 6 kilometrov letos in prvih 6 se je tudi zapisalo na NikeRunning. Grafikoni so se že lepo izrisali in takoj dosegli svoj učinek - hočem še, da bo graf postal lepši!